Jedro

V družinskem nepravdnem postopku je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo (385. do 391. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), o katerem odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Brez dvoma torej je, da gre za sodni postopek v smislu prej navedenih določb ZBPP, vendar pa lahko po prvem odstavku 385. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državno tožilstvo, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo, pa ne izhaja, da bi stranke nepravdnega postopka v zvezi z vložitvijo ZVZ imele kakršnekoli pravice. Ker torej stranke nepravdnega (ali pravdnega) postopka nimajo pravice pri sodišču vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve tega pravnega sredstva (oziroma pobude državnemu tožilstvu za vložitev tega pravnega sredstva) ni mogoče šteti za uresničevanje njihove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici (v nadaljevanju tožena stranka) dne 20. 9. 2022 vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki sestave pobude, naslovljene na državnega tožilca z namenom, da bi ta vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. III N 60/2022 z dne 3. 6. 2022, s katerim je družinsko sodišče namestilo njeno mladoletno hčer A. A. v Strokovni center R. do največ 20. 10. 2024. Tožena stranka je tožničino prošnjo z odločbo, št. Bpp 326/2022 z dne 28. 9. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zavrnila kot neutemeljeno.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da morajo biti v skladu s tretjim odstavkom 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) za dodelitev brezplačne pravne pomoči hkrati izpolnjeni finančni in vsebinski pogoji, določeni v 24. členu tega zakona. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot vsebinski pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med drugim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima verjetne izglede za uspeh oziroma da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve zanj življenjskega pomena. Po teh določbah se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje smiselno in da bo imelo končni uspeh.

3. Tožena stranka ocenjuje, da je tožničina prošnja očitno nerazumna, in sicer iz dveh razlogov: ker ne izkazuje izgledov za uspeh, njen zahtevek pa je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem, pravno podlago ter v nasprotju z izidom postopkov v podobnih zadevah. Prvi razlog za oceno, da je tožničina prošnja nerazumna, izhaja iz njenega procesnega položaja. V družinskem nepravdnem postopku je v skladu z določbo 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) v zvezi s 385. do 391. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot izredno pravno sredstvo sicer mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju ZVZ), vendar pa je za vložitev take zahteve procesno aktivno legitimirano državno tožilstvo in ne stranke postopka. ZVZ torej tožnica ne more vložiti, če pa meni, da je tako sredstvo potrebno, lahko sama, tudi v laični obliki, navede državnemu tožilstvu razloge za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Tožnica torej lahko državnemu tožilstvu poda le pobudo za vložitev ZVZ, za kar pa ne potrebuje kvalificiranega pravnega zastopstva.

4. Drugi razlog, zaradi katerega tožena stranka ocenjuje, da je tožničina prošnja očitno nerazumna, se navezuje na vsebino konkretnih razlogov za vložitev ZVZ. Želena ZVZ se nanaša na družinsko zadevo, ki se je na predlog pristojnega CSD vodila proti prosilki in njenemu zakoncu, kot nasprotnima udeležencema, zaradi izreka ukrepa trajnejšega značaja namestitve otroka v zavod po 175. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ). Tožena stranka v nadaljevanju pojasnjuje vsebino ukrepa, ki je bil izrečen, to je sklepa sodišča, da se A. A. namesti v Strokovni center R. Pojasnjuje, da družinsko sodišče s tem sklepom staršema ni odvzelo niti omejilo starševske skrbi za otroka, nasprotna udeleženca pa sta se izrecno strinjala s potekom postopka in z namestitvijo deklice v zavod. Po določbi 387. člena ZPP lahko državni tožilec vloži ZVZ zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi kršitev materialnega predpisa. Kot razlog za vložitev ZVZ je tožnica v osnutku pobude navajala, da je družinsko sodišče odstopilo od veljavne sodne prakse in da je odločalo o vprašanju, za katerega nima strokovnega znanja, brez postavitve sodnega izvedenca, s čimer naj bi kršilo določbe postopka in sprejelo nepravilno odločitev. Tožničin razlog o odstopu družinskega sodišča od veljavne sodne prakse ostaja na ravni pavšalnosti, saj tega ni podkrepila s sklicevanjem na judikaturo. Prav nasprotno pa obstoječa judikatura ali zakon ne predpisujeta obvezne postavitve izvedenca, tega pa tudi ni predlagala nobena od strank. Tožnica je spregledala, da je družinsko sodišče s sklepom o namestitvi njene hčerke v strokovni zavod storilo vse, kar je lahko ukrenilo po DZ, ne da bi pri tem omejilo starševsko skrb staršev.

5. Tožnica se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.1 Po tem, ko tožnica povzame vsebino izpodbijane odločbe, navaja, da je k prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči priložila osnutek pobude državnemu tožilstvu zaradi vložitve ZVZ zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. III N 60/2022 z dne 3. 6. 2022. Zatrjevanja tožene stranke, da naj bi ZVZ nameravala vložiti tožnica, so nerazumljiva. Tožnica citira določbo 7. člena ZBPP ter navaja, da te določbe ni mogoče rigidno tolmačiti na način, da se brezplačna pravna pomoč ne more dodeliti za vložitev pobude državnemu tožilstvu zaradi vložitve ZVZ zoper neko odločbo. Prav dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, glede katerega stranka v rednem postopku ne prejme pravnega pouka, zahteva strokovno pravno znanje, da se stranka lahko seznani z možnostjo pobude državnemu tožilcu za vložitev ZVZ. ZBPP tudi določa, da se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. Za pravno svetovanje se šteje preučitev pravnega položaja in ustreznih pravnih predpisov zaradi seznanitve upravičenca z vsemi vprašanji in okoliščinami, ki so pomembne za njegove pravice, obveznosti in pravna razmerja ter o pogojih, obliki in vsebini pravnih sredstev in postopkov za njihovo varovanje.

6. Iz razlogov glede vsebinske presoje tožničinega zahtevka, ki naj bi bil po mnenju tožene stranke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem, pravno podlago in izidom v podobnih primerih, izhaja nepoznavanje vodilnega načela v zadevah družinskih postopkov, to je načela otrokove koristi. Tožena stranka izhaja zgolj iz pravic staršev, ki naj v postopku ne bi bile kršene. Ker sodišče ne razpolaga s strokovnim znanjem, bi bilo dolžno postaviti izvedenca ustrezne stroke, v konkretnem primeru izvedenca klinične psihologije ali pedopsihiatrije. Le tak izvedenec bi lahko odgovoril na vprašanja, kakšni ukrepi po DZ so za mladoletno hčerko tožnice primerni. To, da sta se starša strinjala s predlogom CSD, še ne pomeni, da je bilo s tem podano ustrezno strokovno znanje v postopku. Sodišče namreč lahko v sklopu nepravdnega postopka odloči tudi o zdravljenju mladoletnega otroka, če je to nujno, pri čemer gre v predmetni zadevi za vprašanje zavračanje zdravljenja s strani otroka in bi zato lahko le izvedenec ustrezne stroke podal mnenje o nujnosti in ustreznosti takega zdravljenja. Na to je opozorilo tudi Vrhovno državno tožilstvo, ki je tožničino pobudo za vložitev ZVZ sprejelo in tako zahtevo tudi vložilo.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno ter vztraja pri razlogih in navedbah iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožena stranka tožničine prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi njene očitne nerazumnosti ni zavrnila zato, ker postopek z ZVZ ne bi bil sodna zadeva, pač pa zato, ker tožnica ni aktivno procesno legitimirana za vložitev take zahteve oziroma nima procesne vloge v takem postopku, kar pa pomeni, da ne potrebuje kvalificiranega pravnega zastopstva. Da gre v primeru ZVZ za izredno pravno sredstvo in kakšni so njegovi učinki, se je upravno sodišče že opredelilo v zadevi I U 358/2014, do zavrnitve prošnje za brezplačno pravno pomoč zaradi pomanjkanja aktivne procesne legitimacije pa tudi v sodbah v zadevah IV U 236/2010, IV U 112/2011 in III U 85/2014. 8. Tožena stranka v nadaljevanju iz previdnosti ponavlja in nadgrajuje tudi drugi zavrnitveni razlog v zvezi z očitano nerazumnostjo prošnje tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Dodaja, da je Vrhovno državno tožilstvo v predmetni zadevi dne 18. 10. 2022 (torej po izdaji izpodbijane odločbe) vložilo ZVZ. Iz vsebine te ZVZ izhaja potrditev, da je bila prošnja tožnice neutemeljena iz razloga, da nima izgledov za uspeh, kot tudi da tožnica za vložitev pobude za ZVZ ni potrebovala strokovnega znanja. Vrhovno državno tožilstvo je namreč ZVZ vložilo iz povsem drugih razlogov ter z bistveno drugačno argumentacijo od tiste, ki jo je tožnica uveljavljala v pobudi za vložitev ZVZ. Vrhovno državno tožilstvo namreč kot razlog navaja napačno uporabo materialnega prava, česar tožnica v pobudi ni uveljavljala, ter bistveno kršitev določb postopka, vendar pa iz različnih razlogov, kot jih navaja tožnica. Tožnica je namreč toženi stranki očitala opustitev obvezne postavitve izvedenca psihiatra, medtem ko Vrhovno državno tožilstvo sodišču očita, da se ni opredelilo do načrta CSD, da zato sklepa ni mogoče preizkusiti in da je izrek premalo določen in s tem ni izvršljiv. Opisani zaključki tožilstva torej potrjujejo, da je Vrhovno državno tožilstvo o ZVZ odločilo samostojno in tožničina pobuda ni bila bistvena.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Namen brezplačne pravne pomoči je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Brezplačna pravna pomoč po ZBPP se lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (prvi odstavek 7. člena ZBPP).

11. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, ki je zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo pobude, ki bi jo (oziroma jo je) naslovila na Vrhovno državno tožilstvo z namenom, da bi to vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. III N 60/2022 z dne 3. 6. 2022. S tem sklepom je okrožno sodišče v družinskem nepravdnem postopku namestilo njeno mladoletno hčerko v Strokovni center R. do največ 20. 10. 2024. 12. V družinskem nepravdnem postopku je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo (385. do 391. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), o katerem odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Brez dvoma torej je, da gre za sodni postopek v smislu prej navedenih določb ZBPP, vendar pa lahko po prvem odstavku 385. člena ZPP zahtevo za varstvo zakonitosti vloži (le) državno tožilstvo, iz drugih zakonskih določb, ki urejajo to izredno pravno sredstvo, pa ne izhaja, da bi stranke nepravdnega postopka v zvezi z vložitvijo ZVZ imele kakršnekoli pravice. Ker torej stranke nepravdnega (ali pravdnega) postopka nimajo pravice pri sodišču vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, vložitve tega pravnega sredstva (oziroma pobude državnemu tožilstvu za vložitev tega pravnega sredstva) ni mogoče šteti za uresničevanje njihove pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Tega v ničemer ne spreminja dejansko ravnanje strank, ki državnemu tožilstvu pošiljajo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. O teh pobudah namreč ne odloča sodišče, tako da že iz tega razloga pri pobudah vložitev ZVZ ne gre za sodno varstvo v smislu prej citiranih določb 1. in 7. člena ZBPP, prav tako pa niti iz določb ZPP niti iz določb Zakona o državnem tožilstvu (ZDT-1) ne izhaja pravica strank do vložitve take pobude. Sestave pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zato po presoji sodišča ni mogoče šteti niti za posredno uresničevanje pravice do sodnega varstva.2

13. Ob upoštevanju vsega navedenega, sodišče zaključuje, da je odločitev tožene stranke (že) iz opisanih razlogov pravilna in zakonita ter je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožničino tožbo zavrnilo in se zato tudi ni posebej opredeljevalo do preostalih (vsebinskih) razlogov, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Predlaga sicer, naj se odpravi odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, vendar pa glede na opravilno številko zadeve ter tožbi priložen izpodbijani akt sodišče šteje, da gre pri tem zapisu za očitno pisno napako, saj ni dvoma, da je izpodbijani akt izdalo Okrožno sodišče v Novi Gorici. 2 Primerjaj smiselno enaka stališča v odločitvah Upravnega sodišča RS glede narave ZVZ in procesne sposobnosti strank postopka, npr. VI U 236/2010, I U 112/2011, III U 85/2014, I U 358/2014, I U 199/2018, IV U 89/2020, in drugih.