Jedro

Kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 283. členu KZ-1, naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve oziroma obrekovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Zasebni tožilec B. Đ. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi določb 437. v zvezi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zasebno tožbo zasebnega tožilca B. Đ., vloženo po pooblaščenem odvetniku J. P. 7. 2. 2018 in dopolnjeno 16. 7. 2018, zoper obdolženo A. L., zaradi kaznivega dejanja obrekovanja po prvem in tretjem odstavku 159. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zasebnemu tožilcu naj se priznajo še pritožbeni stroški.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 435. člena ZKP sodnik ob prejemu zasebne tožbe preizkusi ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se zasebna tožba zavrže. Zasebna tožba se zavrže, če ob preizkusu sodnik spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP (prvi odstavek 437. člena ZKP). Eden od razlogov iz prvega odstavka 277. člena ZKP je tudi ta, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje (1. točka prvega odstavka 277. člena ZKP).

5. Kaznivo dejanje obrekovanja kot ga zasebni tožilec očita obdolženki stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, čeprav ve, da je to, kar trdi ali raznaša, neresnično. V skladu s kazenskopravno teorijo (Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, avtor mag. Mitja Deisinger, GV Založba Ljubljana), je kaznivo dejanje obrekovanja možno storiti le z direktnim naklepom, ko se storilec zaveda neresničnosti svojih izjav. Neresničnost dejstev mora biti objektivno podana in se mora storilec te neresničnosti zavedati. Obdolženka naj bi čast in dobro ime zasebnega tožilca prizadela z neresničnimi trditvami, za katere naj bi vedela, da so neresnične. Te trditve, ki naj bi imele za zasebnega tožilca hude posledice, je navajala v vlogi z naslovom ″nasprotovanje ugovoru proti odpustu obveznosti″ z dne 6. 11. 2017, ki jo je predložila v postopku odpusta obveznosti, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 2444/2017 ter v izjavi na zapisniku o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon Policijske postaje ... z dne 30. 10. 2017. Slednja je bila kot priloga vloge z dne 6. 11. 2017 poslana v citiranem stečajnem postopku. V obsežnem opisu dejanja kot ga je oblikoval v dopolnjeni zasebni tožbi z dne 16. 7. 2018, je zasebni tožilec povzel določene dele obeh zgoraj navedenih pisanj.

6. Po pregledu obeh inkriminiranih pisanj sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v vlogi z dne 6. 11. 2017 obdolženka povzela vsebino zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 30. 10. 2017. V določenih pasusih se sicer res zapis v vlogi z dne 6. 11. 2017 nekoliko razlikuje, kot npr.: ″Dejstvo je, da me je ravno upnik s svojimi ravnanji pahnil v vedno večjo finančno krizo, hkrati pa s svojim trpinčenjem, maltretiranjem in izsiljevanjem ter spolno zlorabo povzročil številne zdravstvene in psihične težave″, ″Dopustila sem, da me je g. B. Đ. v naslednjih letih finančno, spolno in psihično izkoriščal in maltretiral″, vendar pa gre po oceni drugega sodišča tudi te trditve umestiti med take, ki so neposredno povezane z očitki iz kazenske ovadbe z dne 30. 10. 2017, saj tudi v slednji obdolženka navaja ustrahovanje, grožnje, ponižanje, izsiljevanje, psihično uničenje in posledične zdravstvene težave. Zato po prepričanju sodišča druge stopnje trditve iz obdolženkine vloge z dne 6. 11. 2017 ni mogoče dojeti kot povsem ločene in take, ki same po sebi predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja obrekovanja, kot to meni pritožnik.

7. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožnikom, da predmetna kazenska zadeva ni primerljiva z zadevo iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 11. 2007, opr. št. I Ips 231/2006, na katero se je pri svoji presoji oprlo prvostopenjsko sodišče. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče namreč zavzelo stališče, ki se sicer nanaša na kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, a je glede na znake kaznivega dejanja povsem uporabno tudi pri kaznivem dejanju obrekovanja, in sicer, da kolikor ne gre za krivo ovadbo, ki je kaznivo dejanje po 288. členu KZ (283. člen KZ-1), naznanitev kaznivega dejanja že po naravi stvari ne predstavlja nobene od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. V naravi trditve je, da izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi. Zato je po stališču Vrhovnega sodišča pravno relevantna lahko le trditev, ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost. V naravi kazenske ovadbe, ne glede na jezikovno formulacijo je, da izraža zgolj sum oziroma določeno stopnjo verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje in da je šele podlaga za začetek kriminalistične preiskave oziroma začetek kazenskega postopka, ki naj navedbe v ovadbi potrdi ali ovrže. V predmetnem judikatu Vrhovnega sodišča pa je še posebej treba izpostaviti zaključek, ki ga ni spregledalo niti prvostopenjsko sodišče in sicer, da je kazenski pregon ovaditelja zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve (v obravnavanem primeru obrekovanja) v nasprotju z določbo prvega odstavka 146. člena ZKP, saj ga nedopustno omejuje ne le v pravici, da naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, temveč tudi v pravici, da v kazenskem postopku v vložitvijo ovadbe ščiti svoje pravice in pravne interese. Še več, Vrhovno sodišče je zavzelo celo stališče, da tudi obveščanje oziroma seznanjanje naslovnikov z vsebino kazenske ovadbe ne more biti podlaga za očitek kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ne glede na to, ali imajo pravni interes ali ne.

8. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo do trditev iz obdolženkine vloge z dne 6. 11. 2017, čeprav so bile del zasebne tožbe, s čimer naj bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega dostavka 371. člena ZKP. Kot je zgoraj ugotovilo pritožbeno sodišče, so obdolženkine navedbe iz obeh obravnavanih vlog smiselno enake vsebine, vsebujejo enake očitke, naslovljene na zasebnega tožilca in jih je torej možno ocenjevati kot celoto. S tem, ko je sodišče prve stopnje pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa zapisalo: ″Po mnenju sodišča s podajo ustne kazenske ovadbe uradno pregonljivega kaznivega dejanja oškodovanke A. L. (obdolženke v predmetnem postopku) zoper osumljenega B. Đ. (zasebnega tožilca v predmetnem postopku) in z nadaljnjim pošiljanjem zapisnika te kazenske ovadbe kot priloge v postopku osebnega stečaja, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Celju in s povzemanjem navedb iz zapisnika kazenske ovadbe v vlogi podani v postopku osebnega stečaja, ni bilo storjeno očitano kaznivo dejanje″, se je jasno opredelilo tudi do trditev iz obdolženkine vloge z dne 6. 11. 2017. Izpodbijani sklep torej tudi v tem delu vsebuje zadostne razloge o odločilnem dejstvu.

9. Pritožnik obdolženki očita, da naj bi zlorabila pravico do vložitve kazenske ovadbe, vendar je v tej zvezi potrebno pojasniti, da je tudi takšna zloraba kazenskopravno sankcionirana v 283. členu KZ-1, ko tisti, kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, pa ve, da ga ni storil, stori kaznivo dejanje krive ovadbe.

10. Glede na zgornje ugotovitve, v predmetni kazenski zadevi ni uporabno pritožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8. 5. 2014, opr. št. I Ips 23160/2011, saj so bile trditve obsojenkinega zagovornika iz zahteve za varstvo zakonitosti v tej zadevi v pretežnem delu ocenjene kot nekonkretizirane glede kršitve zakona in posplošene, po oceni Vrhovnega sodišča pa so po vsebini predstavljanje nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Ko je sodišče prve stopnje sprejelo sklep, da opis dejanja v zasebni tožbi ne ustreza kaznivemu dejanju obrekovanja, je glede na razloge za takšno odločitev posledično ocenilo, da opis dejanja ne ustreza niti kaznivemu dejanju žaljive obdolžitve po 160. členu KZ-1 (to kaznivo dejanje se lahko stori tudi z eventualnim naklepom oziroma kadar storilec zatrjuje objektivno neresnično dejstvo, za katerega misli, da je resnično), še manj pa kaznivemu dejanju razžalitve po 158. členu KZ-1, saj ne vsebuje žaljive vrednostne ocene o zasebnem tožilcu v smislu njegovega podcenjevanja, nespoštovanja človeškega dostojanstva ali druge negativne sodbe o njem. Zato so tudi v tem delu neutemeljeni očitki pritožnika o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 11. točki prvega dostavka 371. člena ZKP.

12. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Zasebni tožilec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 96. člena ZKP, plačati sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari v znesku 360,00 EUR po tarifni št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka.