Jedro

Toženka se je v sodni poravnavi, sklenjeni z lastnico poslovnih prostorov, zavezala poravnati vse neporavnane obveznosti do dobaviteljev in upravnika, ki bodo nastale do njene izselitve, in sicer tudi v primeru, če bodo te naložene v plačilo lastnici. Takšno vsebino dogovora je sodišče pravilno označilo kot prevzem izpolnitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo zneska 692,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in odločilo, da mora toženki povrniti njene pravdne stroške, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Opozarja, da je toženka svojo obveznost povračila vseh neporavnanih obveznosti do dobaviteljev neposredno upravniku priznavala in je upravnik račune ves čas izstavljal nanjo. Do avgusta 2018 jih je toženka tudi plačevala. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča, da gre pri dogovoru iz sodne poravnave za prevzem izpolnitve po 434. členu Obligacijskega zakonika (OZ) in ne za prevzem dolga. Za svoje stališče sodišče ni podalo razlogov, zato se sodbe ne da preizkusiti in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V konkretnem primeru je upnik upravnik, dolžnik je lastnik prostorov, toženka pa prevzemnica. Iz sodne poravnave izhaja, da se je toženka kot najemnica lastniku poslovnih prostorov zavezala, da bo poravnala vse neporavnane obveznosti do dobaviteljev in upravnika. S tem prevzemom dolga je upravnik kot upnik soglašal. Ko je na mesto dolžnika nasproti upravniku stopila toženka na podlagi prevzema dolga, je podana tudi aktivna legitimacija tožnice v tej pravdi. Tej je namreč upravnik posredoval podatke o dolžnikih, ki svojega deleža obveznosti niso poravnali.

Tožnica je v drugi točki 1. pripravljalne vloge navedla, da je bilo v najemni pogodbi med lastnikom in toženko dogovorjeno, da toženka sama neposredno plačuje vse obratovalne stroške razen rezervnega sklada. Toženka te trditve ni prerekala, zato bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot resnično. Poleg tega je toženka v vlogi z 20. 1. 2022 sama predložila pogodbo z MOL, iz katere izhaja, da bo stroške plačevala neposredno izvajalcem oziroma dobaviteljem. Navedba sodišča v 13. točki obrazložitve, da tožnica pogodbe ni predložila in dogovora ni dokazala, zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je stališče sodišča, da najemne pogodbe in sodne poravnave ni mogoče šteti za pogodbi v korist tretjega. Gre za napačno presojo, ki ni obrazložena in se z njo pritožnica ne strinja.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, se v tem sporu uporabljajo pravila, ki veljajo v sporih majhne vrednosti. O pritožbi zoper sodbo zato odloča sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP), sodbo pa je mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnica kot izvajalka dejavnosti varovanja ljudi in premoženja od toženke kot najemnice poslovnih prostorov zahteva plačilo izvedenih storitev za obdobje od avgusta 2018 do aprila 2019. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica takšnega zahtevka neposredno do najemnice nima in da torej slednja ni pasivno legitimirana ne po določbi 19. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) niti po določilih 68. in 115. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožnica lastnega upravičenja za izterjavo tudi ni pridobila na podlagi najemne pogodbe med MOL in toženko, ki (prav tako kot kasneje sklenjena sodna poravnava) lahko pomeni le dogovor o prevzemu izpolnitve in ne dogovora o spremembi dolžnika oziroma pogodbe v korist tretjega, kar kot temelj upravičenja uveljavlja tožnica. Prav pravilna ocena narave dogovora med lastnikom in toženko je osrednji predmet pritožbenega preizkusa.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi iz 13. točke sodbe, da tožnica vsebine zaveze toženke v najemni pogodbi z MOL ni izkazala, saj te ni predložila. To je res naknadno storila toženka sama, vendar izven dopustnih okvirjev iz 452. člena ZPP, zato sodišče prve stopnje dokaza pravilno ni upoštevalo (453. člen ZPP). Ne drži tudi, da toženka vsebine zaveze ni prerekala, saj je izrecno nasprotovala, da se ta v delu glede obratovalnih stroškov nanaša na storitve varovanja. Pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker obstojijo nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listine in samo listino, zato ni utemeljen.

8. Toženka se je v sodni poravnavi, sklenjeni z lastnico poslovnih prostorov, zavezala poravnati vse neporavnane obveznosti do dobaviteljev in upravnika, ki bodo nastale do njene izselitve, in sicer tudi v primeru, če bodo te naložene v plačilo lastnici. Takšno vsebino dogovora je sodišče prve stopnje pravilno označilo kot prevzem izpolnitve po določilu 434. člen OZ. Lastnica prostorov, ki je po zakonu zavezana kriti stroške uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na stvar (68. in 115. člen SPZ), se je namreč z najemnico (toženko) dogovorila, da bo izpolnila njeno obveznost nasproti upnikom (upravniku in izvajalcem storitev oziroma dobaviteljem). To pa tem še ne daje lastne pravice, da od prevzemnice zahtevajo izpolnitev. Drugačna razlaga tega pogodbenega določila, za katero se zavzema pritožnica, in sicer, da naj bi šlo za pogodbo o prevzemu dolga med lastnico kot dolžnico in najemnico kot prevzemnico do upravnika kot upnika, ki je na ta prevzem pristal, v sprejetem dogovoru nima opore. Tožnica namreč v postopku izterjuje lastno terjatev kot dobaviteljica1 in ne odstopljene terjatve upravnika, ki v razmerju do toženke tudi nima neposrednega materialnega upravičenja2, česar dejstvo, da ji je izstavljal račune, ne spremeni. Ker se lastnica in toženka v sodni poravnavi nista dogovorili, da je tožnica upravičena terjati izpolnitev pogodbe, pa tudi o pogodbi v korist tretjega (126. člen OZ) ni mogoče govoriti.

9. Ker glede na navedeno v pritožbi izpostavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožničinega neuspeha s pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Primerjaj npr. 2. stran druge pripravljalne vloge. 2 Primerjaj sodbo VSL II Cp 107/2022.