Jedro

Toženec mora tožniku povrniti stroške postopka, če je tožnik tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Pri tem ni pomembno, zakaj je toženec izpolnil zahtevek. Tožnik ima pravico do povrnitve stroškov tudi, če je toženec zahtevek izpolnil v upravni izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemelejna in se potrdi sklep prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženca zavezalo, da mora tožniku povrniti 15.500,00 SIT stroškov postopka.

Zoper ta sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga spremembo.

Zatrjuje, da tožba sploh ni bil potrebna, ker gre za upravno pristojnost. Ker je tožnik to spoznal, je tožbo umaknil. Zato je zmotna odločitev sodišča, da mora toženec tožniku povrniti stroške, ker da je izpolnil zahtevek. Zahtevek je namreč izpolnil v izvršilnem postopku upravnega organa in to je na obravnavi tudi povedal. Pritožba ni utemeljena.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, ker da ni šlo za sodno (marveč za upravno) pristojnost. Tožnik je namreč s tožbo (ki jo je nato zaradi izpolnitve zahtevka umaknil) zahteval varstvo pred prekomernimi imisijami (42. člen in 1. odstavek 5. člena ZTLR). O negatornih lastninskih tožbah pa vselej odloča sodišče v pravdnem postopku (1. člen ZPP). Neutemeljeno je tudi toženčevo naziranje, da zato, ker je zahtevek izpolnil v izvršilnem postopku upravnega organa, ni podlage za tako odločitev o stroških postopka. Bistveno je namreč, da je toženec zahtevek izpolnil. Tudi če je to storil v upravni izvršbi, to ne vpliva na stroškovno odločbo. Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (2. odstavek 58. člena ZPP) in ker ni zagrešilo nobene take kršitve postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sklep prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP).