Jedro

Tožba tožeče stranke kot tujca je bila zavrnjena, ker ni vložila prošnje za priznanje statusa begunca v zakonskem roku treh dni po prihodu v Republiko Slovenijo. Ta zakonska obveznost ni v nasprotju z določbami 2. mednarodnih sporazumov, ki so del notranjega prava RS, in sicer konvencije in protokola o statusu beguncev (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 7/60 in 17/67 - Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 9/92).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Ministrstva za notranje zadeve z dne 13.4.1993, s katero je navedeni prvostopni organ zavrgel kot prepozno vlogo tožnikov za priznanje statusa beguncev. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da iz podatkov upravnih spisov izhaja, da sta tožnika kot zakonca z otrokom prišla Slovenijo dne 9.9.1991 ter da sta dalj časa živela pri tožnikovemu bratu. Šele 15. oz. 16.1.1992 sta na Postaji milice zaprosila za priznanje statusa beguncev. To sta storila potem, ko njuno prebivanje pri tožnikovem bratu zaradi prostorske stiske ni bilo več mogoče. Po mnenju tožene stranke sta bila v smislu 2. odstavka 37. člena zakona o tujcih dolžna zaprositi za status beguncev v roku 3 dni po prihodu v Republiko Slovenijo, to je najkasneje do 12.9.1991. S pretekom materialnega roka, predpisanega v navedenem zakonu, ki je eden izmed pogojev za pridobitev statusa begunca, jima je ugasnila možnost uveljavljanja tega statusa. Konvencija o statusu beguncev (Uradni list SFRJ, št. 7/60 - Konvencija) in protokol o statusu beguncev (Uradni list SFRJ, št. 17/67 - protokol) sta z osamosvojitvijo države Republike Slovenije postala del notranjega prava te republike (Uradni list RS, št. 35/92, mednarodne pogodbe, št. 9/92). Vendar pa navedena mednarodna akta v svojih določbah po mnenju tožene stranke ne zavezujeta držav podpisnic, da morajo odločati o vlogah tujcev za priznanje statusa begunca neodvisno od časa vložitev teh vlog po njihovem prihodu v državo. Zato je očitno, da gre za snov, ki je prepuščena ureditvi v zakonodaji posamezne države podpisnice. Konvencija o statusu beguncev v 31. členu, ki se nanaša na begunce, ki brezpravno živijo v državi prejemnici, med drugim določa, da se zanje ne bodo uporabile kazenske sankcije, "pod rezervo, da se takoj prijavijo oblastem ...". To po mnenju tožene stranke očitno predpostavlja takojšnjo ali vsaj zelo hitro prijavo. V interesu pravnega reda je, da je v teh posebnih zadevah potrebno razreševati begunski status v kratkih rokih, ki jih predpisuje navedeni zakon in ki niso v nasprotju z navedeno mednarodno konvencijo. Glede na to, da sta oba tožnika kot prosilca zamudila v navedenem zakonu določeni rok, je prvostopni organ po mnenju tožene stranke pravilno odločil, ko je zavrgel vlogi za priznanje statusa beguncev. Očitno pa je, da tožnika ne bosta prisilno odstranjena iz Republike Slovenije, če bi bilo zato v nevarnosti njuno življenje (33. člen navedenega zakona). Zato je tožena stranka zavrnila pritožbo proti prvostopni odločbi. Tožnika v tožbi navajata, da izpodbijana odločba ni pravilna, in sicer zaradi bistvene kršitve določb upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe mednarodnega prava. Dejansko sta prišla v Republiko Slovenije dne 8.9.1991. Vendar pa nista v Sloveniji živela do 15.1.1992, saj je iz tožbi priloženega tožnikovega potnega lista razvidno, da se ni ves čas od 8.9.1991 do 15.1.1992 nahajal v Republiki Sloveniji. Kdaj sta nazadnje prišla v Republiko Slovenijo, v dosedanjem upravnem postopku ni nihče ugotavljal in je že iz tega razloga potrebno odpraviti izpodbijano odločbo. Ni namreč ugotovljeno, kdaj prične teči rok za vložitev vloge za pridobitev statusa begunca. Menita, da sta glede na vse okoliščine vlogi vložila pravočasno. Menita, da bi pristojni organi morali njuni vlogi za pridobitev statusa beguncev, tudi če bi se ugotovilo, da naj bi bili vloženi po preteku 3 dnevnega roka, v vsakem primeru obravnavati meritorno. To bi bilo v skladu z mednarodnimi konvencijami, protokoli in mednarodno sodno prakso glede reševanja begunske problematike. Prvi odstavek 31. člena Konvencije o statusu beguncev, katere podpisnica je tudi Republika Slovenija, namreč določa, da države podpisnice ne bodo kaznovale beguncev, ki pridejo neposredno iz vojnih območij oziroma z ozemlja, kjer je njihovo življenje oziroma svoboda v nevarnosti, zaradi njihovega nelegalnega bivanja v državi, pod pogojem, da se takoj prijavijo oblast em in jim povejo razloge njihovega nelegalnega bivanja v državi. Glede vprašanja, kdaj se mora begunec prijaviti oblastem oziroma kaj je opravičljiv razlog nelegalnega prebivanja v posamezni državi, je mednarodna sodna praksa sprejela že številna stališča, ki jih članice podpisnice navedene konvencije tudi upoštevajo. Mednarodna sodna praksa ter stališča so objavljena med drugim tudi v knjigi: "Status beguncev v mednarodnem pravu", ki konkretno problematiko obravnava na straneh 218 do 223. Mednarodno pravo in sodna praksa določata, da je vlogo za pridobitev statusa begunca potrebno obravnavati meritorno, če se ugotovi, da je posameznik iz opravičenega razloga ni vložil v predpisanem zakonskem roku. Ob prejemu vloge mora namreč vsaka država podpisnica raziskati vse konkretne okoliščine primera posebej. Torej, njiju bi bilo potrebno vprašati, kdaj sta prišla v Republiko Slovenijo, od kod in zakaj in iz kakšnega razloga sta nelegalno bivala v Republiki Sloveniji. Če bi se v upravnem postopku izkazalo, da sta rok za vložitev prošnje zamudila, vendar pa imata opravičljiv razlog zakaj, bi bilo potrebno o njuni vlogi odločati meritorno, ne glede na zamudo. Te okoliščine pa so v konkretnem primeru ostale povsem nepojasnjene in je tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Dejstvo je, da je tožnik isti dan, ko je bila Republika Slovenija mednarodno priznana, torej 15.1.1992 vložil vlogo, tožnica pa naslednji dan, torej oba v 3 dnevnem zakonskem roku. Pri tem so jima miličniki namreč rekli, da naj počakata, da bo Republika Slovenija mednarodno priznana in da ju ne bo nihče preganjal, če le ne bosta naredila kakšnega kaznivega dejanja. Tožnik je bil, preden je pobegnil v Republiko Slovenijo, 45 dni prisilno mobiliziran v JA. Ker pa so ga hoteli poslati na fronto, je iz JA pobegnil. Oba sta Muslimana in se nočeta boriti zoper lastno ljudstvo. Tožnik je tudi tajnik ilegalne organizacije - Društva estetike v Črni Gori in bi bil že zaradi tega politično preganjan. Če bi se vrnila v Črno Goro, bi ju tam zaradi navedenega takoj ustrelili. Zaradi tega je njuno življenje, ne da bi imela status beguncev, resno ogroženo. Zaradi navedenega bi pristojni organi v Republiki Sloveniji morali v vsakem primeru meritorno obravnavati njuni vlogi, tudi če bi se v ponovljenem postopku izkazalo, da naj bi ju vložila po poteku 3 dnevnega zakonskega roka, saj imata opravičljiv razlog, zakaj sta za status begunca zaprosila 15. in 16.1.1992, vendar pa ju za ta razlog vse do danes ni nihče sploh vprašal. Predlagata, da sodišče ugodi njuni tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 37. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTUJ) mora tujec prošnjo za priznanje statusa begunca vložiti osebno v roku treh dni po prihodu v državo na postaji oziroma oddelku milice (sedaj policije).

Citirano določbo sta po presoji sodišča prvostopni organ in tožena stranka pravilno uporabila glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni sporno, saj sta tožnika kot tujca (Črna Gora) z otrokom na območje Republike Slovenije prišla dne 9.9.1991 (po tožbeni navedbi 8.9.1991), prošnji za priznanje statusa beguncev pa sta vložila na Postajo milice dne 15. in 16.1.1992. V tem času pa sta po njunih navedbah prebivala pri tožnikovem bratu.

Po presoji sodišča ni utemeljena njuna tožbena navedba, da bi morali pristojni organi njuni prošnji za priznanje statusa beguncev, kljub morebitni zamudi, obravnavati meritorno, saj sta prišla z ozemlja, kjer naj bi bilo njuno življenje v nevarnosti, kar naj bi bil opravičljiv razlog za zamudo. Iz podatkov in listin v upravnih spisih namreč ne izhaja, da sta tožnika imela opravičljiv razlog za zamudo, saj prostorska stiska zaradi prebivanja pri tožnikovem bratu, po presoji sodišča, ne more šteti za tak razlog.

Sodišče tudi ne more pritrditi sklepanju tožnikov v tožbi, da sta vložila navedeni prošnji v 3 dnevnem zakonskem roku, torej pravočasno, češ, da je bila Republika Slovenija mednarodno priznana na isti dan (15.1.1992), ko je tožnik vložil navedeno prošnjo, tožnica pa en dan kasneje. Citirani zakon o tujcih je namreč začel veljati 25.6.1991, kar pomeni, da je na ta dan začela veljati tudi zakonska obveznost za tujce o tridnevnem roku za vložitev navedene prošnje po prihodu v Republiko Slovenijo po citirani določbi 2. odstavka 37. člena tega zakona. Pri tem kasnejše mednarodno priznanje Republike Slovenije po presoji sodišča na veljavnost citirane določbe ni vplivalo.

Pravilno pojasnjuje tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, da je ureditev obveznosti tujca, da v roku vloži prošnjo za priznanje statusa begunca, glede na citirana mednarodna sporazuma (Konvencija o statusu beguncev in protokol o statusu beguncev, ki sta del notranjega prava Republike Slovenije), prepuščena zakonodaji posamezne države podpisnice, torej tudi Republike Slovenije. Prav tako določba 1. odstavka 31. člena navedene konvencije, ki jo citirata tako tožena stranka, kot tudi tožnika v tožbi ("z rezervo, da se takoj prijavijo oblastem"), kot to po presoji sodišča pravilno navaja tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, očitno predpostavlja tujčevo takojšnjo ali vsaj zelo hitro vložitev prošnje za priznanje statusa begunca.

Sodišče zato meni, da navedeni tri dnevni zakonski rok ni v nasprotju za navedeno konvencijo, saj ta konvencija ne zavezuje držav podpisnic, torej tudi ne Republike Slovenije, da morajo državni organi v teh državah odločati o prošnjah za priznanje statusa beguncev neodvisno od časa vložitev teh prošenj po prihodu tujcev v državo.

Po presoji sodišča je tožena stranka tožnikoma, glede na njune navedbe o njuni življenjski ogroženosti v Črni Gori, pravilno pojasnila, da tožnika ne bosta prisilno odstranjena iz Republike Slovenije, če bi bilo zato njuno življenje v drugi državi v nevarnosti (33. člen citiranega zakona o tujcih).

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. dostavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Sodišče je zakon o upravnih sporih smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. dostavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).