Jedro

Sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo bi bila mogoča izjemoma: le ob ugotovitvi, da je upravičenec iz garancije ravnal zvijačno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je tožeča stranka predlagala, da se dolžnikovemu dolžniku prepove vnovčitev bančne garancije št. 053263/0 po pozivu tožene stranke k delni vnovčitvi, v primeru kršitve obveznosti iz te začasne odredbe pa bi se dolžnikovemu dolžniku izrekla denarna kazen v višini 4.100.000,00 EUR.

Tožeča stranka je v pritožbi zoper sklep uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je garancija, na katero se nanaša sklep o začasni odredbi, neodvisna bančna garancija, po kateri je izplačilo garantiranega zneska neodvisno od temeljnega posla. Upravičenec garancije mora z originalnim pismom zahtevati vnovčitev garancije z izjavo, da so zahtevek podpisale osebe, ki so pooblaščene za zastopanje in priložiti original garancije. Če upravičenec tak zahtevek banki garantu predloži, ga je ta dolžna izplačati. Sodna prepoved izplačila zneska po garanciji njenemu upravičencu z začasno odredbo bi bila mogoča izjemoma: le ob ugotovitvi, da je upravičenec iz garancije ravnal zvijačno.

Ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP s tem, ko je v sklepu navedlo le, da iz tožnikovih navedb in predloženih listin ne izhaja zvijačno ravnanje tožene stranke v zvezi s predlogom banki za vnovčenje garancije.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer res zatrjevala, da je tožena stranka podala poziv na delno vnovčitev bančne garancije za „neopravljena dela in v skladu s pogodbenimi določili 3% manipulativnih stroškov“ ter da tak poziv ni v skladu z bančno garancijo, ki je bila dana v zavarovanje odprave napak, ne pa za kakršnakoli neopravljena dela in manipulativne stroške. Vendar tožeča stranka ni predložila dokaza za te trditve. Predložila pa je obvestilo banke garanta (Priloga A6) iz katerega, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da je banka prejela zahtevek upravičenca v obliki, določeni v garanciji. Predloženi dokaz torej kaže na to, da je zahteva tožene stranke za vnovčitev garancije v skladu z izdano bančno garancijo. Da bi tožeča stranka lahko uspela s predlagano začasno odredbo, bi morala predložiti dokaze, ki potrjujejo obstoj koristnikove očitne zlorabe. Tega pa tožeča stranka ni storila. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da zatrjevano zvijačno ravnanje tožene stranke iz predloženih dokaznih listin ne izhaja in da zato ni podana verjetnost terjatev tožeče stranke na umik zahtevka za vnovčenje bančne garancije (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da so pritiski v zvezi s podaljšanjem garancije protipravni, saj možnost podaljšanja predvideva že sama Garancija (Priloga A5). Prav tako vsak sporni zahtevek koristnika tudi še ni zvijačno ravnanje in je treba to presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Zahteva za vnovčenje tako lahko predstavlja tudi legitimen pritisk na dolžnika, da izpolni svoje obveznosti.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se s tem izkazali za neutemeljene. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).