Jedro

Iz obrazložitve sklepa razen pavšalnih navedb ne izhajajo razlogi, zaradi katerih uporaba milejšega ukrepa, torej pridržanje na prostore azilnega doma, v danem primeru ni primerna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Pri tem pa se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce izhajati iz objektivnih okoliščin, podanih na strani prosilca za mednarodno zaščito in ne iz okoliščin glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-941/2017/5 (1312-17) z dne 15. 9. 2017 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-941/2017/5 (1312-17) z dne 15. 9. 2017 se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (Ur. l. EU, št. L 180/31, z dne 29. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka in četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) v točki 1 izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljana Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija) pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V točki 2 izreka pa je navedla, da se tožniku, ki trdi da je A.A., omeji gibanja za namen predaje od ustne naznanitve 13. 9. 2017 od 13:10 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, je tožnika 11. 9. 2017 obravnavala Policijska postaja Koper, ker je ilegalno prestopil državno mejo med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo, pri sebi pa ni imel osebnih dokumentov, le izkaznico prosilca za za mednarodno zaščito Republike Hrvaške, izdano na ime B.B. Tožnik se je predstavil kot B.B., pristopil do policista na Pristaniški ulici v Kopru in zaprosil za mednarodno zaščito. Navedel je, da je Alžirijo zapustil 26. 3. 2016 zaradi združitve s svojo družino v Franciji, ki je njegova ciljna država. Dne 13. 9. 2017 je v prostorih Azilnega doma vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Navedel je, da še ni nikjer zaprosil za mednarodno zaščito in da želi priti do žene in bolnega otroka v Francijo. Ob podaji prošnje je navedel, da je njegovo pravo ime A.A. in da je njegov rojstni datum 18. 11. ... V Republiki Hrvaški je navedel druge osebne podatke, ker tam ni želel zaprositi za mednarodno zaščito, v Republiki Sloveniji pa si želi zaprositi za mednarodno zaščito.

3. Prstni odtisi tožnika so bili poslani v Centralno bazo EURODAC in na tej podlagi je toženka pridobila podatek, da je bil tožnik že vnešen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške 17. 8. 2017, čeprav je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navedel, da še ni nikjer podal prošnje za mednarodno zaščito. Očitno je, da je Republiko Hrvaško zapustil in tam ni počakal na odločitev o njegovi prošnji. Navedel je, da na Hrvaškem za azil ni zaprosil, da azil na Hrvaškem sploh ne obstoja in da je bil tam zgolj nastanjen v nekem kampu. V Republiki Sloveniji pa je takoj zaprosil za azil. Na podlagi 3. člena Uredbe Dublin III pa mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU in sicer tista, ki je za obravnavo odgovorna.

4. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki ju citira. Tožnik je izrazito begosumen oz. obstaja velika nevarnost, da bo pobegnil, kot to določa 68. člen Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je navedel, da še nikjer ni podal takšne prošnje, iz baze EURODAC pa izhaja, da je že podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kjer pa ni počakal do dokončanja tega postopka. Tožnik je navajal lažne podatke, kot to določa 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, podan je razlog nesodelovanja v postopku. Obstaja velika verjetnost, da bo tudi Republiko Slovenijo zapustil pred predajo odgovorni državi članici EU. Na nevarnost tožnikovega pobega kaže tudi okoliščina, da je vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito (1. in 3. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2). V predmetni zadevi je potrebno zlasti presoditi, ali bi ukrep pridržanja tožnika na območje azilnega doma omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III, ali pa je potrebno tožnika pridržati na prostore in območje Centa za tujce. Najprej je toženka preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil le-ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

5. Toženka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na prostore in območje Centra za tujce, opira tudi na sodno prakso (Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Iz slednje izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, toženka meni, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Tožnik je izrazito begosumen, milejši ukrep, to je pridržanje tožnika na območje azilnega doma, pa za tožnika ni primeren. Okoliščine, ki jih toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obrazloži in v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja po mnenju toženke kažejo na utemeljen sum, da bo v primeru, če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bo samovoljno zapustil azilni dom in odšel iz Republike Slovenije. Zato mu je potrebno izreči strožji ukrep, to je pridržanje na prostore in območje Centra za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive (10. člen). Toženka navaja tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki ga citira. Pridržanje tožnika za namen predaje odgovorni državi članici bo trajalo od ustne naznanitve 13. 9. 2017 od 13:10 ure do predaje oz. mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od prejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe.

6. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (1. do 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Prošnjo za mednarodno zaščito je podal 13. 9. 2017. Istega dne mu je bil ustno naznanjen ukrep pridržanja na območje in prostore Centra za tujce v Postojni zaradi izrazite begosumnosti. V tožbi ugovarja nepravilno uporabo drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, kar obrazloži. V trenutku naznanitve pridržanja oz. v trenutku izdaje sklepa pa v zvezi s tožnikom ni potekal noben postopek predaje. Sporna je praksa toženke, ki prosilcem za mednarodno zaščito najprej odvzame osebno svobodo, šele nato sproži postopek predaje po Uredbi Dublin III. Nelogično je, da je bil osebni razgovor, torej tudi glede določitve odgovorne države, razpisan za 20. 9. 2017. Tožniku tudi na osebnem razgovoru ni bilo pojasnjeno, kam in na kateri pravni podlagi bo izročen, sodišče pa naj se do takšnega načina vodenja postopkov opredeli. Ugovarja tudi, da toženka ni pravilno uporabila četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnika toženka ni hitro in natančno seznanila z razlogi za odvzem prostosti, kar prav tako obrazloži. Tudi iz zapisnika z dne 13. 9. 2017 ne izhaja, kateri državi kot odgovorni državi naj bi bil tožnik izročen. Prav tako tudi ne izhajajo razlogi za odvzem prostosti, na katere toženka opira svoje ugotovitve o tožnikovi begosumnosti. Toženka bi morala tožnika seznaniti z razlogi, iz katerih izhaja znatna nevarnost pobega tožnika, s čimer je kršen četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 in načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), kršena je pravica do izjave in do obrambe. Ugovor s tem v zvezi je podala pooblaščenka tožnika tudi na zapisnik 13. 9. 2017. Navaja vprašanja, ki so po mnenju tožnika nedovoljena, saj je dolžnost uradne osebe, da prosilca sooči z dejstvi, ki za organ pomenijo izpolnitev kriterija znatne begosumnosti. Nesmiselno je prosilce spraševati če razumejo zakaj jim je prostost odvzeta preden so sploh soočeni z dejstvi. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1709/2016 z dne 7. 12. 2016, katere vsebino povzema.

7. Toženka napačno ni uporabila prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, saj postopek predaje odgovorni državi članici v tej zadevi ne poteka oz. tožnika o tem do ustne naznanitve odvzema osebne svobode in do izdaje izpodbijanega sklepa ni soočila. Iz zapisnika z dne 13. 9. 2017 pa izhaja, da je bil tožnik pridržan zaradi predaje odgovorni državi članici, ne izhaja pa katera je to in kam bo tožnik predan. Navaja vsebino prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1731/2016 z dne 8. 12. 2016, katere vsebino povzema. Nepravilno je toženka uporabila tudi drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. S tem v zvezi navaja sodbo SEU C-528/15 z dne 15. 3. 2017. Slovenska zakonodaja ne vsebuje objektivnih meril, na podlagi katerih bi lahko izhajal sum za nevarnost pobega prosilca. Ti kriteriji morajo biti navedeni na ravni nacionalnega zakona. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 26/23016 z dne 15. 3. 2016 je tako v nasprotju s citirano sodbo SEU za kar navaja razloge. Z interpretacijo Vrhovno sodišče RS ne more nadomestiti pomanjkljive zakonske ureditve, za kar navaja sodbo SEU C-528/15, katere vsebino citira. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka tožnikovo izrazito begosumnost oprla na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in na 1. in 3. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem v zvezi navaja sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. Sklicuje se na načelo pravne varnosti, predvidljivosti in enotne sodne prakse. Kriterij iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena Ztuj-2 pa je po stališču Upravnega sodišča RS nedoločen in ne omejuje možnosti pridržanja, marveč jih razširja in dopušča zelo široke in različne razlage. Gre za nesodelovanje prosilca v državi, ki izvaja postopke po Uredbi Dublin III, ne pa v tuji državi. Nesodelovanje v postopku po 5. alineji 68. člena ZTuj-2 ne ustreza kriterijem natančnosti in predvidljivosti, zato take določbe po stališču SEU ni mogoče uporabiti in je tako izpodbijani akt nezakonit tudi z vidika člena 28 (2) in člena 2 (n) Uredbe Dublin III. Gre za nepravilno uporabo materialnega prava.

8. Dejansko stanje v zadevi je nepravilno ugotovljeno, saj tožnik ni izrazito begosumen in mu tudi ni mogoče očitati nesodelovanja v postopku. Analogna uporaba 68. člena ZTuj-2 ni mogoča. Pogoji iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi niso podani (oz. 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Ne obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil in ni izpolnjen pogoj nesodelovanja v postopku. Tožnik je v Republiki Hrvaški podal le namero za podajo prošnje, kar izhaja iz potrdila z dne 21. 8. 2017 in v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito. EURODAC zadetek pa še ne pomeni, da je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena. Tožnik je v postopku večkrat zatrjeval, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za azil. Iz policijske depeše z dne 11. 9. 2017 izhaja, da je tožnika prijela hrvaška policija dne 10. 9. 2017 ob 3.00 zjutraj v kraju Buje, ga 7 ur zadrževala na avtobusni postaji in ga nato izpustila, vendar ga ni prepeljala nazaj v Porin v sprejemni center. Tožnik je Republiko Hrvaško zapustil, ker si želi združitve z družino, ki živi v Franciji, kar izhaja iz tožnikove prošnje z dne 13. 9. 2017. Gre za njegovo človekovo pravico do zasebnega in družinskega življenja (7. člen Listine EU o temeljnih pravicah). Pojasnil je tudi, da za Alžirce na Hrvaškem ni azila in da je bil 25 dni brez prevajalca. Razmere na Hrvaškem je pojasnil v svoji prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Očitek dajanja lažnih podatkov je razviden le iz pisnega sklepa, ne pa tudi iz ustne naznanitve pridržanja. Res se je tožnik na Hrvaškem predstavljal kot B.B. Vendar je toženka prezrla, da se je tožnik sam prostovoljno predal policiji, saj je v Kopru in sam pristopil do policista. Toženka je prezrla tudi tožnikove navedbe razlogov, zaradi katerih je navajal drugo osebno ime. Če bi bila tožnikov cilj Francija, ni logično, da se je prostovoljno predal policistom v Republiki Sloveniji. Tega tožnik ni navedel. Navedel je le, da si želi združitve z družino, ki živi v Franciji.

9. Napačna je tudi ugotovitev toženke, da milejšega ukrepa ni mogoče izvesti. Kršen je drugi odstavek 84. člena ZMZ-1. Toženka uporabo ukrepa pridržanja na prostore Centra za tujce utemeljuje z napačnimi razlogi, saj se morajo razlogi nanašati na prosilca in ne na varovalne razmere v azilnem domu. Sklicuje se na sodno odločbo Upravnega sodišča RS I U 1582/2017 z dne 28. 7. 2017. 10. Tožnik ugovarja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. členom ZUP in kršitev 33. člena ZMZ-1. Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Zapisnik o seznanitvi tožnika z odreditvijo ukrepa z dne 13. 9. 2017 ter pisni odpravek sklepa z dne 15. 9. 2017 sta si v nasprotju, kar v tožbi obrazloži. Ustna seznanitev pa tudi ne vsebuje konkretnih razlogov za pridržanje. Izpodbijan sklep tako nima sestavin iz 214. člena ZUP. Tožniku je kršena pravica do pravnega sredstva, kot tudi 22. člen in 25. člen Ustave RS. Tožniku tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijanega sklepa (tretji odstavek 27. člena ZUS-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 237. členom ZUP in 33. člen ZMZ-1).

11. Tožniku je z načinom izvrševanja izpodbijanega sklepa odvzeta osebna svoboda. S tem v zvezi opiše razmere ter pogoje bivanja v Centru za tujce ter ugotavlja, da položaj, v katerem se tožnik nahaja, lahko primerjamo s položajem osebe, ki ji je odvzeta prostost v priporu po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP), pri čemer se tožnik sklicuje na 212. člen, 213. člen, 213.a člen in 213.b člen ZKP. Tožnik meni, da gre tudi pri ukrepu pridržanja na prostore Centra za tujce v Postojni za odvzem prostosti, pri čemer je mogoče zaključiti, da je ukrep povsem primerljiv v priporom ali kazensko sankcijo zapora na zaprtem oddelku v slovenskih zaporih. Tožnik se v Centru za tujce v Postojni počuti utesnjenega, je depresiven, njegovo psihično stanje je slabo. S tem v zvezi predlaga zaslišanje tožnika.

12. Hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi s sklepom št. 2142-840/2017/4 (1312-14) z dne 4. 9. 2017 pravilno št. 2142-941/2017/5 (1312-17) z dne 15. 9. 2017, op. sodišča. Sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 do pravnomočne odločitve o tožbi odloži izvršitev izpodbijanega sklepa, saj bo tožniku nastala nepopravljiva škoda oziroma začasno uredi stanje tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu sklepa prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik se v Centru za tujce ne počuti dobro. Od 13. 9. 2017 dalje je brez osebne svobode, kar mu ne bo mogel povrniti nihče. Kot je že navedel, gre pri izrečenem ukrepu za poseg v njegovo osebno svobodo, ki je urejena v prvem odstavku 19. člena Ustave RS in v 6. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Dodatno navaja, da kolikor bo s tožbo uspel, mora toženka že na podlagi neposredne uporabe drugega odstavka 9. člena Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni. Tožnik iz previdnosti in zaradi zadeve I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015 vseeno predlaga, da naj sodišče toženi stranki odredi takšno postopanje, kot ga nalaga pravo EU. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Tožnik predlaga izdajo začasne odredbe tudi v primeru, če bo sodišče izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženki, saj odprava sklepa pomeni, da je odvzem svobode tožniku nezakonit in se mora nemudoma prenehati izvajati.

13. Po povedanem tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom in do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni, podredno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe in do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

14. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo.

K I. točki izreka

15. Tožba je utemeljena.

16. Predmet tega upravnega spora je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da se tožnika - prosilca za mednarodno zaščito pridrži na prostore in območje Centra za tujce Postojna od ustne naznanitve, 13. 9. 2017 od 13:10 ure do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica. Svojo odločitev je toženka oprla na drugi in tretji odstavek 28. člena Uredbe Dublin III. V obravnavani zadevi je tako sodišče presojalo zakonitost izrečenega ukrepa pridržanja tožnika za namen predaje tožnika odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III na območje in prostore Centra za tujce. Vprašanje same utemeljenosti predaje tožnika odgovorni državi članici, pa ni bilo predmet presoje tega upravnega spora zato vsi tožbeni ugovori s tem v zvezi na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nimajo vpliva.

17. Sodišče je 26. 9. 2017 po izvedeni glavni obravnavi vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in na podlagi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je po opozorilu sodišča na dolžnost govoriti po resnici in na posledice krivega pričanja izpovedal, da v Franciji živita njegova žena in sin ter, da si želi združitve s svojo družino, kar je v postopku tudi že povedal. Z ženo sicer zaradi ovir, ki sta jih imela v Alžiriji nista uradno poročena in tako nimata poročnega lista, sta pa vsekakor mož in žena. Za svojega sina, C.C., francoskega državljana, rojenega ... v Franciji v kraju ... pa je podal izjavo o priznanju očetovstva na francoski ambasadi v Alžiriji leta 2016 (kar izkazuje s kopijo izpiska iz rojstne knjige). V Republiko Slovenijo je prišel iz Republike Hrvaške, kjer je bival v Hotelu ... V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker tu ni želel bivati zaradi njenega ravnanja z Alžirci, Maročani in Tunizijci. Republika Hrvaška mu je zagotovila le prevajalca za arabski jezik, ki ga je zelo slabo razumel, kljub temu, da je zaprosil za prevajalca francoskega jezika. Tudi sicer je arabščina, ki se govori v Alžiriji drugačna kot tista, ki se govori v drugih arabsko-govorečih državah. Tako prevajalca za arabski jezik tožnik sploh ni razumel. Nihče pa ga tudi ni podučil, kaj izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške pomeni in tudi ne, da ne sme zapustiti Republike Hrvaške. Njegov materni jezik je kabilščina, govori in razume pa tudi francosko. Tožnikov potni list ima njegov prijatelj v Turčiji, vendar mu ga ne more poslati, saj nima stalnega naslova in tudi ne denarja za plačilo pošiljke. Svojo pravo identiteto izkazuje s kopijo potnega lista, ki se nahaja v upravnem spisu. Res je prvotno v postopku navajal, da je njegovo osebno ime B.B. in ne A.A., ker ni želel ostati v Republiki Hrvaški in tudi tukaj ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Poleg tega ga v Republiki Hrvaško nihče ni želel poslušati. V tem obdobju je imel tudi težave z zdravjem: z dihanjem, tesnobo in s srcem ter bil zato tudi hospitaliziran. Z ravnanjem slovenskih oblasti pa je zadovoljen, z njim ravnajo korektno in tudi razmere so boljše. Tožnik želi pridobiti mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in je tudi ne bo zapuščal do dokončanja postopka.

18. Toženka je svojo odločitev za izrek strožjega ukrepa - omejitev gibanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce v postopku oprla na objektivne okoliščine, ki po mnenju toženke kažejo na tožnikovo izrazito begosumnost. Tožnik je v postopku podaje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji navedel, da še nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, iz baze EURODAC pa je bilo ugotovljeno, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kjer pa ni počakal do odločitve o njegovi prošnji, marveč jo je nezakonito zapustil. Tako je izpolnjen kriterij nesodelovanja v postopku po 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik se je najprej predstavil z imenom B.B., ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji pa je navedel, da je njegovo osebno ime A.A. in da je na Hrvaškem podal napačne podatke, ker tu ni želel prositi za mednarodno zaščito. Tožnik je v postopku svoje osebne podatke spreminjal. Državne meje je prehajal na nezakonit način, brez veljavnega osebnega dokumenta. Tako so izpolnjeni pogoji iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno po mnenju toženke kaže na verjetnost, da bo tožnik pred zaključkom tega postopka samovoljno zapustil tudi Republiko Slovenijo, kot je pred tem tudi že Republiko Hrvaško, saj je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji sam navedel, da želi priti v Francijo, kjer živita njegova žena in sin. S tem pa bi onemogočil predajo pristojni državi članici EU v skladu z Uredbo Dublin III. Tožnik pa meni nasprotno, da okoliščine, iz katerih bi izhajala njegova begosumnost oz. znatna nevarnost, da bo pobegnil, niso podane in da je bilo dejansko stanje v zadevi nepopolno oz. zmotno ugotovljeno.

19. Kot sporno v tem postopku se presoja tožnikova omejitev gibanja na prostore in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, predpisani v drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se opira izpodbijani sklep o tožnikovem pridržanju določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

20. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu za mednarodno zaščito pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena ZMZ-1 pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

21. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da gre v primeru pridržanja prosilca za mednarodno zaščito na prostore in območje Centra za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče RS presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.2 Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče RS v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),3 pa po presoji naslovnega sodišča v obravnavani zadevi pogoji za izrek tovrstnega ukrepa niso v zadostni meri ugotovljeni oz. je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

22. Ob upoštevanju določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na prostore in območje Centra za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec za mednarodno zaščito pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje odgovorni članici, nujen. Vsi predhodno navedeni pogoji morajo biti kumulativno izpolnjeni.

23. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče RS že zavzeli stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu ZTuj-2.4 Vrhovno sodišče RS je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 20165 navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. To pa, ob upoštevanju navedenega stališča o uporabi prava, pomeni, da se nevarnost pobega glede na podane okoliščine, presoja z upoštevanjem relevantnih objektivnih kriterijev iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Odločitev o pridržanju je pogojena z izpolnitvijo pogojev, določenih z Uredbo Dublin III, in v tem pogledu pravno vezana.

24. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče RS v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.6 Nevarnost pobega mora biti torej znatna oz. velika.

25. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja oprla na ugotovitev, da je tožnik izrazito begosumen, zaradi česar mu je potrebno omejiti gibanje. Ob upoštevanju dejstev, da je tožnik v postopku spreminjal svoje osebne podatke, da je navedel, da za mednarodno zaščito še ni zaprosil, iz podatkov iz baze EURODAC pa izhaja, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Republiki Hrvaški 17. 8. 2017 in da je prehajal meje držav na nedovoljen način, brez veljavnih osebnih dokumentov, kakor tudi da je že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški pa na dokončanje postopka ni počakal, toženka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil tudi iz Republike Slovenije in onemogočil predajo odgovorni članici EU po Uredbi Dublin III. Ker je po mnenju toženke tožnik izrazito begosumen, je bilo v predmetni zadevi nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep in sicer ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce in ne milejši ukrep, pridržanje tožnika na prostore in območje azilnega doma.

26. Iz listin upravnega spisa in tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito, kakor tudi iz tožnikovih navajanj na glavni obravnavi izhaja, da si želi združitve s svojo družino in sicer z ženo in sinom. V postopku pa toženka po presoji sodišča ni v zadostni meri presodila okoliščin, ki jih je tožnik navajal, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi sledi, da ni razumel tolmača za arabski jezik, ki mu ga je zagotovila Republika Hrvaška. Toženka tudi ni presodila tožnikovih razlogov, zaradi katerih je spreminjal svoje osebne podatke in sicer, da ni želel zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Poleg navedenega toženka tudi ni presodila okoliščine, da je tožnik sam, samoiniciativno in prostovoljno pristopil k policistu v Kopru in zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kar tudi sicer nesporno izhaja iz depeše Policijske postaje Koper z dne 11. 9. 2017. Da so v konkretnem primeru na strani tožnika podane objektivne okoliščine iz katerih izhaja znatna nevarnost, da bo tožnik mora izhajati iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja prosilca za mednarodno zaščito. Iz predmetne obrazložitve sklepa razen pavšalnih navedb ne izhajajo razlogi, zaradi katerih uporaba milejšega ukrepa, torej pridržanje na prostore azilnega doma, v danem primeru ni primerna. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Le kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu z Uredbo Dublin III, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev. Pri tem pa se mora nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce izhajati iz objektivnih okoliščin, podanih na strani prosilca za mednarodno zaščito in ne iz okoliščin glede zagotavljanja reda in varnosti v azilnem domu, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III pa tudi določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

27. Tožnik je za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaprosil po tem, ko je sam prostovoljno pristopil k policistu v Kopru in ga slovenska policija ni prijela, kar tudi izhaja iz depeše Policijske postaje Koper z dne 11. 9. 2017, kakor tudi iz tožnikove izjave na glavni obravnavi 26. 9. 2017. Tožnik je po mnenju sodišča tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in tudi na glavni obravnavi povedal, da bo na odločitev pristojnih organov o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji počakal in je ne bo samovoljno zapuščal. Za vstop v Francijo nima vize, saj je bila njegova prošnja za francosko vizo večkrat neutemeljeno zavrnjena. Tožnikova žena in sin, ki živita v Franciji pa lahko brez težav prideta v Republiko Slovenijo. Tožnik si želi le združitve s svojo družino. Res pa je, da je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito, kar priznava tudi tožnik na glavni obravnavi. Pri tem pa sodišče pripominja, da prosilci za mednarodno zaščito pogosto prehajajo državne meje nezakonito, vendar pa samo zato po mnenju sodišča še ni mogoče trditi, da pri vsakem takšnem prosilcu za mednarodno zaščito obstaja znatna nevarnost pobega (1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 - nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo). Pri tem znatna nevarnost pobega po presoji sodišča pomeni, da morajo biti v posameznem primeru podane takšne objektivne okoliščine na strani prosilca za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Te okoliščina in tehtanje teh okoliščin pa mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta, s katerim je bil ukrep v skladu z Uredbo Dublin III tudi izrečen.

28. Po povedanem je tožena stranka v izpodbijanem sklepu zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala na podlagi objektivnih, z zakonom določenih kriterijev na strani prosilca za mednarodno zaščito, v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep kot nezakonit odpravilo na podlagi 2. točke in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo pristojnemu organu v ponovno odločanje. V ponovnem postopku naj toženka ugotovljene nepravilnosti odpravi.

29. Ker je bilo potrebno že na podlagi predhodno navedenih pomanjkljivosti izpodbijano odločitev odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo.

30. Ker gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje je sodišče na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odločalo po sodnici posameznici.

K II. točki izreka:

31. V skladu 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

32. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi za izdajo začasne odredbe ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo (tako za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta, kot tudi za predlagano začasno ureditev stanja) ne izkazuje več pravnega interesa. Zato je bilo potrebno ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. 1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 3 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 4 ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja). 5 Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo. 6 Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).