Jedro

Formalno je delodajalec tujca druga pravna oseba in ne ista pravna oseba in zato tožena stranka vloge ne bi smela zavreči, ampak bi jo morala obravnavati po vsebini.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Ljubljana št. 214-5237/2014-5 z dne 2. 7. 2014 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje A.A., državljanu Kosova. V obrazložitvi odločbe navaja, da je direktor tožeče stranke vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za navedenega tujca iz razloga zaposlitve ali dela. Pri vpogledu v uradno evidenco registra tujcev je bilo ugotovljeno, da je bila A.A. že izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna dne 15. 3. 2012, iz nje pa je razvidno, da je podjetje B. d.o.o., za A.A. podala vlogo za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela. Tedaj je bila prošnja zavrnjena zaradi suma sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Podjetje B. d.o.o. je bilo najprej v 100 % lasti C.C., ta pa je 51 % delež pripisal A.A. in je istočasno le ta postal tudi direktor omenjenega podjetja. V tem času je delodajalec B. d.o.o. za A.A. podal še štiri vloge za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in so bile vse zavržene. Pri zadnji odločitvi pa je takratni delodajalec B. d.o.o. sprožil upravni spor, a je upravno sodišče tožbo zavrnilo in je odločba postala pravnomočna. Potem pa je A.A. ustanovil novo podjetje, to je Č. d.o.o., kjer je 100 % lastnik, direktor pa je C.C. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne nove pravice ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. S strani tožene stranke je bilo ugotovljeno, da gre za isto zadevo, le da je prosilec ustanovil novo podjetje, pridobil novo delovno dovoljenje, dejavnost podjetja in odgovorne osebe pa so iste. Novo podjetje je bilo ustanovljeno zgolj za to, ker na podlagi delovnega dovoljenja za zaposlitev v podjetju B. d.o.o. in pogodbe o zaposlitvi pri istem podjetju ni bilo mogoče pridobiti dovoljenja za prebivanje. Ker je bila v isti upravni zadevi že izdana zavrnilna odločba oziroma več zavrnilnih odločb, ki so postale pravnomočne, dejansko stanje pa se je spremenilo le v toliko, da je prosilec ustanovil novo podjetje in pridobil novo delovno dovoljenje, je bilo potrebno vlogo zavreči. Tožnik v tožbi navaja, da je bila zavrnilna odločba tožene stranke z dne 21. 12. 2011 izdana na zahtevo družbe B. d.o.o., torej drugega delodajalca kot v predmetni zadevi, medtem ko je Č. d.o.o. drug pravni subjekt z drugimi identifikacijskimi znaki in neodvisen od družbe B. d.o.o. Delovno dovoljenje, izdano v predhodnem postopku, je bilo izdano na predlog drugega pravnega subjekta. Tudi sodba upravnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, je bila izdana v zadevi družbe B. d.o.o., torej med drugima strankama postopka. Torej ne gre za isto dejansko stanje in je zato tožena stranka neupravičeno zavrgla vlogo tožeče stranke. Tožeča stranka tudi meni, da odločitev tožene stranke temelji na diskriminatornih razlogih. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V navedeni zadevi je tožeča stranka zahtevala tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče tujcu A.A. izdalo dovoljenje za začasno prebivanje za obdobje enega leta, tožena stranka pa naj bi mu v petih dneh po prejemu začasne odredbe navedeno dovoljenje bila dolžna vročiti. Sodišče je s sklepom opr. št. I U 1340/2014-4 z dne 25. 8. 2014 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri tem, da gre za isto zadevo, le da je prosilec ustanovil novo podjetje in pridobil novo delovno dovoljenje, dejavnost podjetja in odgovorne osebe pa so iste. Opozarja na to, da je napačna navedba tožeče stranke, da ji v zvezi z vprašanjem izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje ni bila izdana še nobena odločba. Zavrnilna odločba je bila res izdana na zahtevo B. d.o.o., a je bila z njo zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje prosilcu A.A. Tožena stranka sodišču še pojasnjuje, da v zadnjem času obravnava večje število prošenj prosilcev, ki prihajajo iz področja bivše skupne države. Minimalni finančni vložek za ustanovitev podjetja s pomočjo sorodnikov zlahka zberejo, nato avtomatično dobijo delovno dovoljenje in potem poskušajo dobiti še dovoljenje za bivanje, čeprav je očitno, da za ukvarjanje s podjetjem nimajo ne volje ne kvalifikacij. Očitki v tožbi, da odločitev tožene stranke temelji izključno na podlagi nacionalnih predsodkov, so neutemeljeni in nedobronamerni. V konkretnem primeru je bila to že šesta vloga za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za isto osebo. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi opozarja na to, da tožena stranka pri obravnavi prve odločbe ni razpolagala z istim gradivom kot pri obravnavi predmetne vloge, zato novi vlogi ne stoji nasproti pravnomočnost odločbe iz prejšnjega postopka, ki je obravnavala drugo gradivo. Temelj zahtevka je sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek. Nova vloga je dopustna, če se ista vloga opira na časovno drug dogodek in to tudi v primeru, če ima v obeh primerih isto pravno podlago. Načelo pravnega varstva zahteva, da se dopusti novo odločanje o isti vlogi, kadar se ta opira na drugo dejansko podlago, ki ni bila predložena v prejšnjem postopku. Glede na obrazložitev tožene stranke tujec, ki mu je bila enkrat zavrnjena vloga za prebivanje zaradi dela, nikoli več ne bi mogel uspešno zaprositi zanjo, saj bi se organ vedno skliceval na isti namen vlagatelja, to je delati in bivati v državi. Pri tem se tožnik sklicuje še na sodno prakso v civilnih zadevah v podobnih primerih. Predmet vloge za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanju tujcu A.A. z dne 8. 5. 2014 je drug historični dogodek, v katerem je zaobseženo drugo dejansko stanje. Upoštevati je potrebno tudi časovne meje pravnomočnosti odločbe.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka v obravnavani zadevi meni, da je bila glede izdaje dovoljenja za prvo prebivanje tujcu enkrat že izdana zavrnilna odločba, ki je postala pravnomočna in to ni sporno. Tožena stranka pa hkrati tudi meni, da se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo, kar pa je med strankama sporno. Sodišče meni, da ne gre za isto dejansko stanje, kot takrat, ko je bila izdana zavrnilna odločba oziroma ko so bile po tisti zavrnilni odločbi zavržene še druge vloge istega delodajalca, to je B. d.o.o. Treba je namreč upoštevati, da je bil tedaj vlagatelj zahteve drug, to je druga pravna oseba, in sicer B. d.o.o., sedaj pa je vlagatelj zahteve za prvo prebivanje za tujca druga pravna oseba, to je Č. d.o.o. in zato ne gre za isto dejansko stanje ne glede na to, da je podana določena identičnost lastnikov in zastopnikov teh dveh pravnih oseb. Formalno je torej delodajalec tujca druga pravna oseba in zato tožena stranka vloge ne bi smela zavreči, ampak bi jo morala obravnavati po vsebini. Prav tako pa ima tožeča stranka tudi prav, ko opozarja na to, da gre za časovno drug dogodek in da tudi zaradi tega ni mogoče govoriti o istem dejanskem stanju.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka vlogo za prvo prebivanje obravnavati po vsebini.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka: Ker je tožnik zahteval povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožniku prisodilo tudi stroške in odločilo, da mora tožena stranka skladno z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Določilo drugega odstavka 3. člena pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.