Jedro

Zavrnitev negativne ugotovitvene tožbe pomeni, da je utemeljena pozitivna ugotovitvena tožba, ker sta zahtevka v medsebojno izključujočem razmerju.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se glasi: " Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: Ugotovi se, da v zakonski zvezi kupljenih 1000 delnic Krka d.d. Novo mesto, ki so bile vpisane na registrskem računu št. ... pri Centralni klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana, ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank in da 250 delnic Krka d.d. Novo mesto, ki so vpisane na registrskem računu št. 241868205 pri Centralni klirinško depotni družbi d.d. Ljubljana, predstavlja posebno premoženje tožeče stranke in je tožeča stranka izključna lastnica le-teh.

V presežku, da spada v posebno premoženje tožeče stranke še 750 delnic, se zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje." Sodba sodišča druge stopnje se v stroškovnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki

6.752,67

EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila, vsaka stranka pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku

2.726,96

EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Toženka je v nepravdnem postopku predlagala razdelitev dela skupnega premoženja - 1000 delnic Krka d.d. (v nadaljevanju delnice). Ker je tožnik trdil, da sporne delnice ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank, ga je nepravdno sodišče napotilo na pravdo. Tožnik v tej pravdi toži na ugotovitev, da 1000 delnic ne spada v skupno premoženje in da 1000 delnic predstavlja njegovo posebno premoženje. Ker pa je tožnik 750 delnic še pred vložitvijo toženkinega predloga za razdelitev skupnega premoženja že prodal in jih je imel tako dejansko le še 250, je podrejeno tožil na ugotovitev, da 250 delnic spada v njegovo posebno premoženje ter da 250 delnic ne spada v skupno premoženje.

2. Sodišče prve stopnje je primarno postavljenim zahtevkom v celoti ugodilo. Ugotovilo je namreč, da je tožnik sporne delnice, ki so sicer bile kupljene v času trajanja zakonske zveze s toženko, financiral iz posebnega premoženja.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da v skupno premoženje ne spada 250 delnic in da 250 delnic predstavlja posebno premoženje tožnika, v presežku (glede 750 delnic) pa je zahtevke zavrnilo. Strinjalo se je sicer z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je tožnik sporne delnice kupil iz posebnega premoženja, vendar je presodilo, da tožnik glede 750 delnic, ki jih je odsvojil, ni aktivno legitimiran.

4. Revizijo vlaga tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa predlaga, da se drugostopenjska sodba razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Očitek tožnika, da je sodišče druge stopnje samovoljno in izven pritožbenih razlogov odločalo o podrednem zahtevku, čeprav toženka tega v pritožbi ni izpodbijala, je neutemeljen. Zmotno je namreč izhodišče tožnika, da je postavil podredni zahtevek v smislu določb tretjega odstavka 182. člena ZPP. Pri generičnih zahtevkih, kakršen je tudi zahtevek v obravnavani zadevi, je potrebno upoštevati tudi dejanski temelj zahtevka. Ta pa je enak tako za primarni kot "podredni" zahtevek. Iz navedb tožnika namreč izhaja, da delnice, zahtevane s podrednim zahtevkom (250 delnic), predstavljajo del delnic, ki jih že zahteva s primarnim zahtevkom (1000 delnic). "Podredni" zahtevek je tožnik postavil, ker je 750 delnic že prodal, ne pa, ker bi 250 delnic pridobil na nekem drugem temelju. Tako je stališče sodišča druge stopnje, da je podredni zahtevek v celoti vključen že v primarnem zahtevku, pravilno.

8. Očitno neutemeljen (nerazumljiv) je nadaljnji očitek, da je sodba sodišča druge stopnje nejasna, ker se sodišče v svoji obrazložitvi ni opredelilo, o kateri pritožbi je odločalo. Sodišče druge stopnje naj bi v obrazložitvi navedlo, da je obravnavalo pritožbo zoper sodbo v zvezi s popravnim sklepom in ne v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča. Popolnoma jasno je, da je sodišče druge stopnje obravnavalo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

9. Zmotna pa je odločitev sodišča druge stopnje, da je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije potrebno zavrniti oba zahtevka glede 750 delnic, ki jih je tožnik pred vložitvijo predloga za razdelitev skupnega premoženja že odsvojil. Sodišče druge stopnje je namreč spregledalo, da tožnik ni tožil samo na ugotovitev, da delnice spadajo v njegovo posebno premoženje, temveč je hkrati zahteval tudi ugotovitev, da te iste delnice ne spadajo v skupno premoženje pravnih strank (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih).

10. Odsvojitev delnic in posledično pomanjkanje aktivne stvarne legitimacije je lahko razlog le za zavrnitev zahtevka, da delnice spadajo v tožnikovo posebno premoženje, ne pa tudi zahtevka, da delnice ne spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Ugoditev zahtevku, da delnice ne spadajo v skupno premoženje, namreč še ne pomeni, da delnice spadajo v tožnikovo posebno premoženje - lahko spadajo tudi v premoženje tretje osebe. Sodišče druge stopnje je tako zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zmotno zavrnilo tudi zahtevek na ugotovitev, da delnice ne spadajo v skupno premoženje. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo (negativni ugotovitveni) zahtevek, da 750 delnic ne spada v skupno premoženje, dejansko odločilo, da 750 delnic spada v skupno premoženje pravdnih strank. Zavrnitev negativne ugotovitvene tožbe namreč avtomatično pomeni, da je utemeljena pozitivna ugotovitvena tožba, ker sta ta dva zahtevka v medsebojno izključujočem razmerju.(1) Obstaja torej tudi direktno nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da sporne delnice niso bile kupljene iz skupnega premoženja (nakup delnic je tožnik financiral iz posebnega premoženja). Tožnik te procesne kršitve v reviziji izrecno ne uveljavlja, vendar pa odločitev sodišča v tem delu napada z vidika obstoja pravnega interesa. Meni, da bi lahko sodišče kljub odsvojitvi delnic ugotovilo, da 1000 delnic ne predstavlja skupnega premoženja.

11. Ob dejstvu, da je v teku nepravdni postopek za razdelitev skupnega premoženja (1000 delnic), tožnik pa je bil napoten na pravdo ravno z razlogom, da se ugotovi, ali sporne delnice spadajo v skupno premoženje, po presoji revizijskega sodišča obstaja tožnikov pravni interes za ugotovitev, da 1000 delnic ne spada v skupno premoženje. V nepravdnem postopku se lahko zaradi načela realne subrogacije postavi vprašanje, ali je tudi kupnina, pridobljena s prodajo delnic, skupno premoženje in tako predmet delitve. Predhodno vprašanje pri odločitvi, ali je ta kupnina predmet delitve, pa bi bilo ravno vprašanje, ali je teh 750 delnic spadalo v skupno premoženje.

12. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožnika delno ugodilo in odločitev sodišča druge stopnje o glavni stvari spremenilo tako, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe, v preostalem delu pa je revizijo zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Revizijsko sodišče je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških celotnega postopka.

Po presoji revizijskega sodišča na tožnikov uspeh ne vpliva odločitev, da delnice ne spadajo v njegovo posebno premoženje. Za določitev uspeha tožnika v tej pravdi je bistvenega pomena ravno odločitev, da sporne delnice ne predstavljajo skupnega premoženja, saj to pomeni, da delnice oziroma kupnina pridobljena s prodajo delnic, ne bo predmet delitve v nepravdnem postopku. Skupno odmerjeni stroški tožnika na prvi stopnji znašajo 6.752,67 EUR, vsaka stranka pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik namreč z odgovorom na pritožbo ni v ničemer pripomogel k zavrnitvi toženkine pritožbe. Toženka pa mora tožniku povrniti stroške revizijskega postopka.

Revizijski stroški tožnika so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel v revizijskem postopku.

Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo revizije, povečano za davek na dodano vrednost, materialne stroške in sodno takso ter znašajo skupaj

2.726,96 EUR . Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2006, str. 225.