Jedro

Ker je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan (in tudi omejen) na dejansko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe toženca, je vzrok invalidnosti pri tožniku, pri katerem je poklicna vibracijska bolezen nedvomno obstajala že v času do dokončne odločbe, kljub temu da je bila diagnosticirana šele po njeni dokončnosti, poklicna bolezen,

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 18. 6. 2007 in z dne 24. 11. 2006 (1. odstavek izreka), tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poklicne bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez dela z vibracijskimi stroji, brez dela, kjer so potrebni ponavljajoči se gibi obeh zapestij, groba moč, spretnost prstov ter fin prejem, brez dvigovanja bremen nad 2 kg in v ugodnih klimatskih razmerah, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku sprememb, to je od 1. 11. 2006 dalje (2. odstavek izreka). Odločilo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo (3. odstavek izreka) in je delodajalec R.K. dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve (4. odstavek izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je že v pripombah k izvedenskemu mnenju z dne 12. 6. 2009 navedel, da invalidska komisija II. stopnje pri podaji izvedenskega mnenja z dne 5. 4. 2007 ni razpolagala z vsemi ključnimi specialističnimi izvidi, da bi lahko podala oceno glede vzroka invalidnosti. Sicer se je z vzrokom invalidnosti strinjala, vendar pa je bilo mnenje sodnih izvedencev podano na podlagi dokumentacije, ki v času postopka pri tožencu ni bila na voljo. Opozarja na določbo 57. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij in drugih izvedenskih organov Zavoda, ki določa, da poda invalidska komisija II. stopnje v pritožbenem postopku izvedensko mnenje na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku uveljavljanja pravic, ter nove dokumentacije, ki je obstajala v času odločanja na I. stopnji, pa je zavarovanec upravičeno ni mogel predložiti na obravnavi invalidske komisije I. stopnje. Dejstev in dokazov, ki so nastali kasneje, se po 3. odstavku 238. člena Zakona o splošnem postopku (ZUP) pri izdaji dokončne odločbe ne upošteva in so lahko zgolj podlaga za nov postopek. Sodni izvedenci pa so pri oceni upoštevali in imeli na razpolago tudi dokumentacijo po obravnavi na invalidski komisiji I. stopnje. Na podlagi kasnejše dokumentacije je toženec tudi odločil v novem postopku z odločbo z dne 16. 6. 2008. Nadalje navaja, da je bila tožniku s pravnomočno odločbo z dne 13. 2. 2008 priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 9. 2007 dalje, ko se je tožnik zaposlil na drugem delovnem mestu, skladno z odločbo z dne 16. 8. 2007. Izplačevanje tega nadomestila je bilo ustavljeno z odločbo z dne 7. 8. 2008, ko so bile tožniku z odločbo z dne 16. 6. 2008 priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. O nadomestilu za invalidnost je bilo tako že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 13. 2. 2008, zato odločitev sodišča v 3. odstavku izreka po njegovem pomeni poseg v pravnomočno odločitev, pri čemer se sklicuje na 225. člen ZUP in 158. člen Ustave RS. Poudarja, da navedena dejstva v zvezi z že priznanim nadomestilom za invalidnost izhajajo iz upravnega spisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnik v tem socialnem sporu na podlagi določbe 58. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 18. 6. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 11. 2006, pri čemer kot vzrok invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen. Toženec je tožniku z odločbo z dne 24. 11. 2006 kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez težkega fizičnega dela, brez dela z vibracijskimi stroji, brez dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, v ugodnih klimatskih pogojih, brez finega prijema in brez dvigovanja bremen nad 5 kg s polnim delovnim časom od 1. 11. 2006 dalje. Na podlagi tožnikove pritožbe glede vzroka invalidnosti je toženec z odločbo z dne 18. 6. 2007 pritožbo zavrnil, prvostopenjsko odločbo delno spremenil tako, da je tožniku priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez dela z vibracijskimi stroji, brez dela, kjer so potrebni ponavljajoči se gibi obeh zapestij, groba moč, spretnost prstov ter fin prijem, brez dvigovanja bremen nad 2 kg in v ugodnih klimatskih pogojih od 1. 11. 2006 dalje, v preostalem pa potrdil odločbo z dne 24. 11. 2006. Invalidska komisija I. stopnje je namreč dne 19. 10. 2006 kot vzrok tožnikove invalidnosti opredelila bolezen, s čimer je dne 5. 4. 2007 soglašala tudi invalidska komisija II. stopnje.

Gre torej za spor o vzroku invalidnosti. Vzroka za nastanek invalidnosti sta po 62. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tudi bolezen in poklicna bolezen. Poklicne bolezni po tem zakonu so skladno s 1. odstavkom 65. člena ZPIZ-1 določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (2. odstavek 65. člena ZPIZ-1). Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003 - v nadaljevanju: Pravilnik).

Sodišče prve stopnje je v dokazne namene pridobilo izvedensko mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, ki so ga podali mag. R.Č., dr. med., doc. dr. M.D.F., dr. med., in as. mag. A.F., dr. med., vsi specialisti medicine dela, prometa in športa, z dne 1. 6. 2009. Iz tega mnenja izhaja, da je vzrok tožnikove invalidnosti poklicna vibracijska bolezen (pod zaporedno številko 38 Pravilnika), in sicer vse od dne 24. 2. 2005 dalje. Zoper takšno mnenje toženec ni imel pripomb, oziroma je invalidska komisija II. stopnje dne 10. 6. 2009 izrecno soglašala s tem, da je vzrok invalidnosti III. kategorije, ki je podana od 24. 2. 2005, poklicna bolezen. Pojasnila pa je, da invalidska komisija I. stopnje dne 5. 4. 2007 ni razpolagala z vsemi ključnimi specialističnimi izvidi. Tudi v pritožbi toženec sicer ugotovljenemu vzroku invalidnosti ne nasprotuje, meni pa, da le-tega v času do ocene tožnikove delazmožnosti na invalidski komisiji I. stopnje in na podlagi do takrat razpoložljive medicinske dokumentacije še ni bilo mogoče opredeliti kot takšnega.

Iz izvedenskega mnenja z dne 1. 6. 2009 izrecno izhaja, da je bila poklicna vibracijska bolezen pri tožniku anamnestično, klinično in z diagnostičnimi testi dokazana že od 24. 2. 2005 dalje. Kot že navedeno, se je toženec oziroma invalidska komisija II. stopnje dne 10. 6. 2009 strinjala tako z vzrokom invalidnosti, kot tudi s tem da je ta podan od 24. 2. 2005 dalje. Že zato so pritožbene navedbe v smeri, da poklicne bolezni pri tožniku ni mogoče ugotoviti pred 5. 4. 2007, torej do obravnave na invalidski komisiji I. stopnje, neutemeljene. Sicer pa je zmotno tudi toženčevo pritožbeno stališče, da se v socialnem sporu upošteva le stanje oziroma medicinska dokumentacija, pridobljena do ocene invalidske komisije I. stopnje. V socialnem sporu namreč sodišče presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe v skladu s 63. in 81. členom ZDSS-1 po stanju, podanem v času do zaključka postopka pri tožencu, torej do izdaje dokončne odločbe. Po določbi 1. odstavka 63. člena ZDSS-1 je socialni spor dopusten, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Po določbi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Skladno z 2. odstavkom istega člena ZDSS-1 pa sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Po stališču pritožbenega sodišča je torej obseg presoje dokončnega upravnega akta na podlagi citiranih določb ZDSS-1 v materialnem in procesnem smislu vezan (in tudi omejen) na dejansko stanje, podano do izdaje dokončne odločbe toženca. Takšno stališče je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 440/2007. Bistveno torej je, da je stanje, ki je podlaga za oceno invalidnosti, v obravnavanem primeru pa za opredelitev njenega vzroka, podano do izdaje dokončne odločbe, konkretno torej do dne 18. 6. 2007. Pri tožniku je poklicna bolezen, glede na navedene zaključke sodnih izvedencev nedvomno obstajala že v času do dokončne odločbe, kljub temu da je bila poklicna vibracijska bolezen, sum na katero je obstajal že v času do dokončne odločbe, diagnosticirana šele po njeni dokončnosti.

Pritožbene navedbe, da je bilo tožniku nadomestilo za invalidnost pravnomočno priznano že z odločbo z dne 13. 2. 2008 predstavljajo pritožbeno novoto, ki po določbi 337. člena ZPP ni dovoljena. Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti, oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik tega v pritožbi ni izkazal. Odločba z dne 13. 2. 2008 se res nahaja v upravnem spisu, vendar ne predstavlja procesnega gradiva, s katerim stranka podaja navedbe o pravnorelevantnih dejstvih, temveč predstavlja dokazno gradivo, s katerim stranka dokazuje v procesnem gradivu zatrjevana dejstva. Sicer pa sodišče prve stopnje s tem, ko je tožencu naložilo, da odloči o odmeri in izplačevanju nadomestila za invalidnost, ni poseglo v pravnomočno odločitev. V upravnem postopku postane pravnomočna tista odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice ali pravne koristi (225. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). O nadomestilu za invalidnost na podlagi invalidnosti, ki je posledica poklicne bolezni, toženec še ni odločil. Nadomestilo za invalidnost se odmeri od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti (3. odstavek 94. člena ZPIZ-1). Invalidska pokojnina za primer invalidnosti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, se po 74. členu ZPIZ-1 odmeri od pokojninske osnove v enaki višini kot starostna pokojnina za pokojninsko dobo najmanj 40 let (moški) oziroma 38 let (ženska), brez zmanjšanja glede na starost ob upokojitvi. V primeru priznanja in višje odmere invalidske pokojnine, bo tako toženec tožniku izplačal še neizplačane zneske nadomestila za invalidnost. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.