Jedro

Stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze (219. člen ZPP) in sicer tako, da sodišče dokaze sploh lahko izvede. Sodišču mora predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih trditev (232. člen ZPP). V primeru, ko se predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, pa mora stranka, ki zaslišanje priče predlaga, med drugim navesti tudi njeno prebivališče (241. člen ZPP). Tožena stranka je opustila prav vse v ZPP uzakonjene dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodilo in ugotovilo, da je toženec D. K. do 1/2 solastnik stanovanjske hiše na parc. št. 1541, vl. št. 539 k. o..., solastnica do preostale 1/2 pa je toženka L. K. V ostalem (vpis solastninske pravice D. K. v zemljiško knjigo) je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožeči stranki v znesku 202.150,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 1996 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, in v tem delu potrdilo sodbo tega sodišča. Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče ni ugotovilo vseh dejstev, ki so pomembna za odločitev o zahtevku. Zlasti ni zaslišalo očeta drugotožene stranke. Nerazumljivo je tudi, zakaj je sodišče upoštevalo vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik opredelil z zneskom 2.500.000,00 SIT. Sodišče se ni prepričalo, ali je navedena vrednost pravilna, obenem pa ni upoštevalo določbe zakona, da se vzame kot vrednost spornega predmeta le vrednost glavnega zahtevka. Vrednost spornega predmeta je v resnici nižja. Če bi sodišče upoštevalo pravo vrednost, bi ugotovilo, da za sojenje ni stvarno pristojno. Dejstvo, da je drugotožena stranka zahtevala od očeta plačevanje preživnine, pa je ravidno iz sodnih spisov, ki bi jih lahko sodišče vpogledalo po uradni dolžnosti. Revizijsko sodišče naj zato reviziji ugodi v celoti.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija zatrjuje, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vsi njeni razlogi pa se nanašajo na kršitve postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje. Revizija pa je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Sicer pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo prav nobene od kršitev postopka, ki so navedene v reviziji. Dokaza z zaslišanjem očeta drugotožene stranke ni izvedlo zato, ker tožena stranka kjub temu, da je bila k temu izrecno pozvana, ena izmed številnih obravnav pa je bila ravno iz tega razloga preložena, sodišču prve stopnje ni sporočila niti očetovega naslova. Tudi opravilnih številk spisov, ki naj bi jih sodišče prve stopnje vpogledalo, ni nikoli navedla. Stranka je dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze (219. člen ZPP) in sicer tako, da sodišče dokaze sploh lahko izvede. Sodišču mora predložiti listine, na katere se sklicuje v dokaz svojih trditev (232. člen ZPP). V primeru, ko se predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, pa mora stranka, ki zaslišanje priče predlaga, med drugim navesti tudi njeno prebivališče (241. člen ZPP). Tožena stranka je opustila prav vse v ZPP uzakonjene dolžnosti. Zato niso korektni njeni očitki, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbami ZPP in da ji "ni dalo možnosti zaslišanja očeta drugotožene stranke" kot se zatrjuje v reviziji.

Ves preostali del revizije pa se ukvarja z vrednostjo spornega predmeta, in ponuja tako razlago tega procesnega instituta, ki v določbah ZPP nima podlage. V obravnavanem primeru predmet tožbenega zahtevka ni bil denarni zahtevek. Zato je morala tožeča stranka vrednost spornega predmeta navesti v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP), kar je z navedbo zneska 2.500.000,00 SIT tudi storila. Tožena stranka tej vrednosti do trenutka, ko bi se sodišče prve stopnje lahko na hiter in primeren način prepričalo o pravilnosti navedene vrednosti (3. odstavek 40. člena ZPP), ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je zato pri oceni pristojnosti, sestave sodišča in pravice do revizije utemeljeno upoštevalo vrednost spornega predmega, ki je bila navedena v tožbi (že omenjeni 2. odstavek 186. člena ZPP), do preizkusa pravilnosti te vrednosti pa ni prišlo zaradi ravnanja sodišča, ampak izključno zaradi ravnanja tožene stranke same.

Revizijsko vztrajanje, da v obravnavani zadevi ne bi smelo odločati okrožno ampak okrajno sodišče, že iz navedenih razlogov ni utemeljeno. Zaradi revizijskega vztrajanja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev iz 4. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa revizijsko sodišče, kljub temu, da po že povedanem za odločitev o reviziji ni nujno potrebno, še dodaja: Sodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (15. člen ZPP). Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali če tožnik zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej, čeprav bi bilo zaradi teh sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste (3. odstavek 15. člena ZPP). Na svojo stvarno pristojnost mora ves čas postopka paziti vsako sodišče (1. odstevk 17. člena ZPP). Višje sodišče prve stopnje (v obravnavanem primeru okrožno sodišče) pa se ne more več izreči za stvarno nepristojno za zadeve iz pristojnosti nižjega sodišča prve stopnje iste vrste (v obravnavanem primeru okrajnega sodišča), ne na ugovor ne po uradni dolžnosti, potem, ko je že bil opravljen pripravljalni narok, če ga ni bilo, pa potem, ko se je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo spustil v obravnavanje glavne stvari (2. odstavek 17. člena ZPP). Niso izključeni primeri, da zadevo obravnava višje sodišče prve stopnje namesto istovrstnega sodišča prve stopnje (kot je bilo že povedano, za tak primer v obravnavani zadevi sploh ne gre), vendar pa v takih primerih, glede na prej navedene določbe ZPP, ni podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 4. točke 354. člena ZPP, saj je v tej točki izrecno določeno, da je ta kršitev podana le takrat, kadar je "sodišče odločilo o zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste" (ne pa tedaj tudi v primerih, ko je sodišče odločalo o zahtevku, za katerega je stvarno pristojno nižje sodišče iste vrste, kot si prej navedene določbe ZPP zmotno razlaga vlagatelj revizije).

Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) še ugotovilo, da je določitev deleža prvotožene stranke, ki je dolžnik tožeče stranke, na skupnem premoženju toženih strank kot zakoncev materialnopravno pravilna in da nižji sodišči tekom obravnavanja nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).