Jedro

Če tožeča stranka med pravdo odtuji stanovanje, izpraznitev katerega s tožbo zahteva, to ni ovira, da se pravda med istima strankama ne konča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da izprazni stanovanje št. 17 v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka ...., in ga prostega vseh njenih stvari in oseb vrne tožeči stranki. Obenem je odločilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 40.816,00 SIT s pripadki. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili dne 11.4.1997 najemno pogodbo za dobo enega leta in po 31.5.1998 toženka zato uporablja stanovanje nezakonito. Svojo odločitev je oprlo na določbo 58. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ).

Proti sodbi se pritožuje toženka, uveljavlja vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj navedb tožeče stranke na naroku dne 12.7.1999 ni mogoče šteti za spremembo tožbe v smislu 190. člena ZPP. Glede na pravnomočni zavrnilni del sodbe P 120/98 bi sodišče moralo tožbo zavreči. Vložena tožba je tudi sicer preuranjena, ker je bila vložena pred zatrjevanim potekom enoletnega roka. Tožnica ni lastnica stanovanja, saj je stanovanje, ki ga je ponujala v odkkup tudi toženki, prodala. Prodaji stanovanja je sledila naglica z vložitvijo tožbe in nato brutalna deložacija pred pravnomočnim zaključkom pravde. Tožnica je stanovanje prodala, kar bi se lahko ugotovilo z njenim zaslišanjem, ki ga je toženka predlagala. Sodišče ni navedlo, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo. Tožnica za pravdo ni aktivno legitimirana. Svojo odločitev je sodišče oprlo na najemno pogodbo z dne 11.4.1997, ostale dokaze pa je kot nepomembne za odločitev zavrnilo. Zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa tudi bistveno kršilo določbe postopka. Tožnica njenih trditev ni zanikala. Prava pogodbena volja strank je bila skleniti najemno pogodbo za daljšo dobo trajanja. V tem smislu je bil pripravljen celo nepodpisani osnutek najemne pogodbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno oceno, da je prvo sodišče odločalo mimo tožbenega zahtevka (mimo trditvene podlage tožbe), je potrebno zavrniti. Tožeča stranka je namreč na glavni obravnavi dne 12.7.1999 pod tč. IV svojih tožbenih navedb pojasnila, da utemeljuje tožbeni zahtevek na dejstvu, da je najemna pogodba med strankama prenehala. Spremembi istovetnosti zahtevka, torej spremembi tožbe, se tožena stranka ni uprla, zato je prvo sodišče v smislu 2. odstavka 190. člena ZPP utemeljeno štelo, da je tožena stranka v spremembo tožbe privolila.

Prav ima pritožba, da je tožeča stranka vložila tožbo na prvotni trditveni podlagi dne 4.5.1998, torej pred potekom enoletnega roka, za katerega je bila najemna pogodba sklenjena (do 31.5.1998), vendar je ta rok ob spremembi tožbe že potekel, v vsakem primeru pa je potekel na dan zadnje glavne obravnave dne 12.7.1999, ne glede na to, da je za odločanje odločilno dejansko in pravno stanje na dan glavne obravnave in ne glede na določbo 3. odstavka 325. člena ZPP.

Pritožnica je šele v pritožbi podala ugovor, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker je sporno stanovanje prodala in ni njegova lastnica. Prodajo stanovanja in nasilno deložacijo je v svoji izpovedbi, ko je bila zaslišana, toženka sicer omenila, vendar niti v svoji izpovedbi niti v pritožbi ne pove, kdaj je tožnica stanovanje prodala, niti ne trdi, da je tožbeni zahtevek v celoti izpolnjen (izpraznitev in izročitev stanovanja). Sicer pa je pravno pomembno le, ali je bila tožnica ob vložitvi tožbe lastnica spornega stanovanja. Če ga je odtujila po vložitvi tožbe, potem je glede na določbo 195. člena ZPP ostala procesno legitimirana. Da bi tožnica ob vložitvi tožbe ne bila lastnica stanovanja, toženka niti ne trdi. Zgolj nedoločna trditev o tem pa v pritožbenem postopku ne more biti upoštevna. Končno toženka za to svojo nedoločno trditev tudi ne ponuja relevantnega dokaza. Res je v postopku pred prvim sodiščem predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, vendar ni povedala, katera dejstva naj bi se z zaslišanjem strank dokazovala, niti ni mogoče stranke, ki ne želi pričati (glej zapisnik o glavni obravnavi) k temu prisiliti (269. člen ZPP). Zato opustitev razlogov o tem, zakaj dokaza z zaslišanjem tožnice sodišče ni izvedlo, zatrjevane kršitve postopka ne predstavlja.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da sta pravdni stranki dne 11.4.1997 sklenili najemno pogodbo za stanovanje za določen čas, ki je potekel 31.5.1998. To svojo ugotovitev je sodišče oprlo na listinske dokaze in lastno toženkino izpovedbo. Dogovarjanja med strankama pred podpisom najemne pogodbe je zato sodišče utemeljeno ocenilo kot nepomembna. Toženka, ki poskuša v pritožbi zatrjevati nasprotno, dokazov za to ne ponuja. Dejstva, ki z dokazi niso podprta, pa glede na določbo 1. odstavka 352. člena ZPP v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati.

Zaradi povedanega je odločitev prvega sodišča v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 368. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe, tožeča stranka pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k rešitvi pritožbe, trpeti sama (1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena, 1. odstavek 166. člena ZPP/77).