Jedro

Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, v katerih ugotavlja pristojnosti, ki jih ima po ZEKom-2 AKOS, ki v upravnem postopku dodeljuje pravice v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra in posledično odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, da gre v tem delu za upravno in ne sodno pristojnost.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki se glasi: "Dolžniku se ob postopku prenehanja opravljanja z multipleksom C, ki je v teku pri Agenciji za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije - AKOS, prepoveduje, da televizijski program upnika TV, vpisan v razvid medijev pod zaporedno številko ..., izključi iz sistema digitalnega prizemenga oddajanja oziroma digitalnega radiofuzije, zato je dolžnik dolžan omenjeni televizijski program po izključitvi iz multipleksa C vključiti v multipleks A, s katerim dolžnik prav tako opravlja in sicer pod enakimi pogoji, kot so določeni v pogodbi o vključitvi programa TV v multipleks C št. 4/C2-2016 z dne 16. 9. 2016, ki je bila sklenjena med upnikom in dolžnikom, predvsem, da dolžniku odda za oddajanje televizijskega programa TV v uporabo kapaciteto v multipleksu A v obsegu 1,4 Mbits, da je upnik dolžan dolžniku za oddajanje programa TV v omrežju multipleks A plačevati nadomestilo 14.711,61 EUR brez DDV na mesec, pri čemer plačilo zapade v 15 dneh od izstavitve računa.

Za primer kršitve se izreče denarna kazen 100.000,00 EUR in upnik je dolžan vložiti tožbo s katero bo opravičil predmetno začasno odredbo v roku 30 dni od začasne odredbe, ki stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti sodbe. Dolžnik je dolžan povrniti vse stroške (I. točka izreka).

Naložilo je, da upnik nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo sklepa o začasni odredbi v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo zato, ker je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za sodno pristojnost, temveč gre za spor po določbi 281. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), za katerega sodišče ni pristojno, pristojen pa je drug organ, to je Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS). Ker je sodišče dolžno paziti na procesno postavko sodne pristojnosti po uradni dolžnosti je na podlagi 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zavrglo predlog za zavarovanje z začasno odredbo.

5. Pritožnik navaja, da je sodišče napačno enačilo postopek, ki poteka pred AKOS v zvezi z odločitvijo dolžnika, da preneha z upravljanjem z multipleksom C, s pogodbenim razmerjem med upnikom in dolžnikom.

6. Iz opisa predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je povzelo v svojo obrazložitev tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je upnik izdajatelj televizijskega medija TV, ki se oddaja v radiodifuzni tehniki preko infrastrukture, ki jo upravlja dolžnik. Glede na stanje razpoložljive tehnike in možnosti prenašanja televizijskih programov je prenos televizijskih programov mogoče vršiti bodisi preko kabelskih sistemov, internetne televizije, mobilnega interneta in podobno. Televizijske programe pa je mogoče prenašati tudi preko sistema prizemnega digitalnega oddajanja oziroma digitalne radiodifuzije, kot je opredeljena v ZEKom-2. Za oddajanje televizijskega programa v tej tehniki mora izdajatelj medija na podlagi določb Zakona o medijih (ZMed) pridobiti posebno dovoljenje pristojnega organa, to je AKOS. Upnik je pridobil tudi tovrstno dovoljenje oziroma odločbo z dne 29. 1. 2016 za pravico razširjanja televizijskega programa TV v digitalni radiodifuzni obliki. Ti programi pa se oddajajo v tehniki, ki se oddaja preko infrastrukture, s katero je upravlja dolžnik. To je tako imenovano prizemno oddajanje digitalne radiodifuzije preko radiofrekvenčnih pasov in frekvenc oziroma multipleksa. Digitalna radiodifuzija je radiokomunikacijska storitev, ki je namenjena za prizemno digitalno oddajanje in razširjanje radijskih ali televizijskih programov z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru. Televizijske programe, ki se oddajajo na tak način, je mogoče sprejemati s pomočjo sobnih anten in jih preko ustreznih digitalnih pretvornikov pretvoriti v digitalni signal, ki se nato predvaja na ustreznem televizijskem sprejemniku.

V 3. členu ZEKom je določeno, da je operater omrežja tista pravna ali fizična oseba, ki upravlja z elektronskim komunikacijskim omrežjem. To so tisti sistemi prenosa, ki ne glede na to, ali temeljijo na stalni infrastrukturi ali zmogljivosti s centralnim upravljanjem in kjer je primerno komutacijsko ali usmerjevalno opremo ter drugimi viri, vključno z neaktivnimi omrežnimi elementi, omogočajo prenos signalov po žicah z radijskimi valovi, optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi omrežji in mobilnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi ter z omrežji kabelske televizije ne glede na vrsto prenesenih informacij. Sem spada tudi radiofrekvenčni spekter, ki je sestavljen iz radiofrekvenčnih pasov, ti pa so sestavljeni iz radijskih frekvenc. AKOS ima izključno pravico za upravljanje in nadziranje radiofrekvenčnega spektra in lahko znotraj radiofrekvenčnega spektra zainteresiranim ponudnikom podeli pravico za upravljanje z določenimi radijskimi frekvencami in radiofrekvenčnimi pasovi. Sem sodijo tudi radijske frekvence in radiofrekvenčni pasovi, ki so namenjeni oddajanju v prizemni digitalni tehniki (tako imenovani multipleksi). AKOS to pravico podeljuje na za to predvidenih javnih razpisih in dolžnik je bil na enem izmed takšnih razpisov uspešen dne 17. 12. 2012 za obdobje desetih let, ko je pridobil radijske pravice za multipleks. Po izteku tega obdobja je bila pravica dolžnika za upravljanje z multipleksom podaljšana. Multipleks, s katerim trenutno opravlja dolžnik, je sestavljen iz dveh multipleksov in sicer multipleks A in multipleks C. Oba služita tudi za digitalno radiodifuzijo, torej za oddajanje in razširjanje televizijskih programov z neposrednim javnim sprejemom v odprtem prostoru (preko sobnih anten).

Upnik in dolžnik sta dne 16. 9. 2016 sklenila pogodbo o vključitvi programa TV v multipleks C št. 4/C-2016. V pogodbi je bilo določeno, da dolžnik daje upniku uporabo kapaciteto v multipleksu C, ki pokriva geografsko območje, ki je podrobneje razvidno na spletni strani dolžnika, upnik pa se je zavezal, da bo sam na svoje stroške poskrbel, da bo vezavo studija s terminalom dolžnika za potrebe prenosa oziroma razširjanja televizijskega programa upnika. Iz pogodbe nadalje izhaja, da televizijski program upnika v omrežju multipleksa C zaseda poslovno širino v obsegu 1,4 Mbits. Televizijski program upnika zaseda zgolj nekaj % celotne kapacitete multipleksa C. Upnik se je zavezal dolžniku za omogočanje razširjanja televizijskega programa plačevati mesečno nadomestilo v višini 14.711,61 EUR. V pogodbi so tudi določeni primeri, v katerih lahko dolžnik predčasno odpove pogodbo in program upnika izklopi iz multipleksa C. Z dnem 31. 1. 2024 se je dolžnik odločil, da bo prenehal upravljati z multipleksom C, kar pomeni, da multipleks od tega dne ne bo več obratoval. Tako bo v tehniki prizemnega oddajanja prenehal obratovati tudi televizijski program upnika TV. Upnik pa še vedno želi televizijski program TV oddajati v tehniki prizemnega digitalnega oddajanja oziroma digitalne radiodifuzije. Upnik je izrazil jasno namero, da se z oddajanjem televizijskega programa nadaljuje, zato je dolžniku predlagal, da se televizijski program upnika vključi v multipleks A, za katerega ima dolžnik prav tako odločbo za upravljanje in kateri bo po prenehanju delovanja multipleksa C še naprej normalno obratoval in deloval. Dolžnik je z dopisom z dne 27. 11. 2023 upnik odgovoril, da naj bi bil multipleks A dolžniku dodeljen zaradi potreb izvajanja javne radiotelevizijske službe. Navedel je še, da obstaja teoretična možnost, da se program upnika premesti v multipleks A, vendar naj bi AKOS ugotovil, da so kapacitete multipleksa A že v celoti zasedene s programi RTV Slovenija, ki oddaja pet javnih televizijskih programov visoke ločljivosti in so programi posebnega pomena. AKOS naj bi nadalje še ugotovil, da bi vključitev komercialnega programa multipleks A lahko predstavljala tudi favoriziranje interesov posameznih komercialnih programov, kar bi škodilo javnemu interesu, ki se nanaša na distribucijo javnih televizijskih programov prek prizemnega omrežja z najvišjo možno kakovostjo za čim širši krog prebivalstva Slovenije. Dolžnik je upnika pozval, naj sam prevzame multipleks C, vendar je dolžnik odgovoril, da bi ocenjena višina stroškov vzdrževanja in elektrike z delovanjem omrežja multipleks C v letu 2024 znašala 481.940,00 EUR, kar je znesek, ki predstavlja okrog 30% ustvarjenih celotnih prihodkov v letu 2022 in zato ne more pristati na tak predlog.

7. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, v katerem ugotavlja pristojnosti, ki jih ima po ZEKom-2 AKOS, ki v upravnem postopku dodeljuje pravice v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra in posledično odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, da gre v tem delu za upravno in ne sodno pristojnost. Iz tenorja predloga za izdajo začasne odredbe tudi smiselno izhaja, da naj dolžnik v postopku pred AKOS poskrbi (_se dolžniku prepoveduje, da bi bil upnik izključen iz sistema digitalnega prizemnega oddajanja_), da bo dolžnikov program vključen v drug multipleks. Nadalje pa, da naj mu oddaja kapacitete sicer drugega multipleksa (čeprav je to odvisno tudi od odločitve upravnega organa) kot do sedaj.

8. Pritožnik sicer navaja, da njegov predlog v ničemer ne posega v upravni postopek, ki teče med dolžnikom in AKOS, vendar pa iz tenorja njegovega predloga izhaja ravno obratno in sicer da je odločitev AKOSA tista, ki bi eventualno dolžniku omogočila, da z upnikom nadaljuje pogodbeno razmerje, kot ga je imel. Kot je sam v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel (točka 25. predloga), je namreč AKOS opozoril dolžnika, da so kapacitete multipleksa A že v celoti zasedene s programi RTV Slovenija, ki oddaja pet javnih televizijskih programov visoke ločljivosti in so programi posebnega pomena in da bi vključitev komercialnega programa v multipleks A lahko predstavljala tudi favoriziranje interesov posameznih komercialnih programov, kar bi škodilo javnemu interesu, ki se nanaša na distribucijo javnih televizijskih programov prek prizemnega omrežja z najvišjo možno kakovostjo za čim širši krog prebivalstva Slovenije. Navedeno pomeni, da o tem, kdo bo vključen v kateri multipleks odloča upravni organ AKOS in se zato ne more z začasno odredbo v civilnem postopku dolžniku naložiti, da v upravnem postopku nekaj stori ali opusti, če bo o tem, kot že rečeno, odločal upravni organ. Če pa je bil namen upnika tak, kot ga opisuje v svoji pritožbi, torej da smiselno uveljavlja civilno obveznost dolžnika po sklenitvi pogodbe, pa bi moral tenor predloga za izdajo začasne odredbe tudi tako oblikovati.1 Na način, kot je zapisan, pa predstavlja zahtevek, ki se tiče upravnih organov in ne rednih sodišč, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe.

9. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1) in ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo upnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSL II Cp 206/96.