Jedro

Tožnik tudi po pozivu sodišča ni popravil tožbe tako, da bi bila primerna za obravnavo. Tudi popravljena tožba namreč ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka, zato jo je treba zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo z dne 24. 8. 2012 in dopolnjeno vlogo z dne 24. 12. 2012. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita kršitev 20. člena Ustave RS, ker sklep v drugem delu obrazložitve zanika predpreizkus tožbe, ki je opravljen pred Okrožnem sodišču v Novem mestu. Ker sta delovna in kazenska zadeva navedeni v Pdp 455/2011, je tožba poslana na okrajno sodišče, ki je tožbo preverilo tudi glede materialnega prava pravočasnosti tožbe. V popravku tožbe so jasni sklici na 198. in 131. člen KZ-1, kar je prijava kaznivega dejanja državnemu organu in mora biti obravnavano v razumnem času. V tej tožbi tožnik navaja, da je od sodišča zahteval obravnavo po 131. členu KZ-1, 198. členu KZ-1 in 2. členu ZUNEO. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse individualne delovne spore, ki jih je vložil na okrajno sodišče in so bile kasneje predane delovnemu in socialnemu sodišču. Navaja, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje dokazuje neenotno prakso sodišča v istih zadevah, da sodišča v individualnih delovnih sporih zaradi neizbire kandidata, niso zaračunavala plačila takse, kar kaže na neenotno prakso sodišča v istih zadevah. Pritožnik se sklicuje na odločbo Up-2755/2007, v kateri je zapisano, da iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS izhaja tudi obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. V obravnavanem primeru se Vrhovno sodišče RS ni opredelilo do bistvene navedbe pritožnice, da je bila odpoved dana izven prekluzivnega roka. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-65/2005 z dne 22. 9. 2005 in ker Ustavno sodišče RS poudarja, da pomen ustavne pravice do sodnega varstva se ne more izčrpati že s tem, da je zagotovljena možnost predložiti zadevo sodišču in da ni namen ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic. Najpomembnejša praktična posledica opredelitve pravice do sodnega varstva kot pravice do meritorne odločitve je v tem, da zakonodajalec pri ureditvi pravdnega postopka ni neomejen pri določanju procesnih predpostavk, od obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče v postopku meritorno odločilo. Določanje procesnih predpostavk oziroma možnosti, da sodišče tožbo zavrže iz procesnih predpostavk, brez vsebinske odločitve, po mnenju pritožnika, torej ogrozi pravico do sodnega varstva. Spor zaradi neizbire kandidata, ki ne bi imel pravic po 41. členu ZDSS-1 ni v ZPP zaveden, niti v ZDSS-1. Izpodbijani sklep določa spor brez takse, denarni ekvivalent je jasno zapisan. Pritožnik od VDSS zahteva razveljavitev sklepa in nov postopek z znanim materialnim procesnim pravom ter meni, da je podana goljufija v korist toženih strank zaradi pasivnosti sodišča in kontradiktornih sklepov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob tem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba. Izpodbijani sklep je materialnopravno pravilen.

Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo potem, ko je ugotovilo, da tožnik ni ravnal v skladu s sklepom opr. št. Pd 123/2012 z dne 11. 12. 2012, s katerim mu je naložilo, da v 8 dneh, od prejema sklepa, popravi in dopolni tožbo, tako da postavi določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, navede dejstva, na katera opira zahtevek in predlaga dokaze, na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti zatrjevana dejstva. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik v naknadnem roku sicer poslal sodišču dopolnjeno tožbo, vendar tudi popravljena tožba še vedno ni primerna za obravnavo, ker ne vsebuje jasno opredeljenega tožbenega zahtevka, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnik je bil v sklepu z dne 11. 12. 2012 poučen, kako naj tožbo popravi oziroma dopolni, opozorjen pa je bil tudi na možnost brezplačne pravne pomoči in seznanjen s pogoji in roki za vložitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, s čimer bi si lahko zagotovil strokovno pomoč odvetnika, ki bi mu tudi pomagal sestaviti tožbo z določno opredeljenim tožbenih zahtevkom, ki bi bil primeren za nadaljnjo obravnavo. Delovno sodišče je sicer po določbah ZDSS-1 dolžno upoštevati preiskovalno načelo, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, vendar izvajanje dokazov po uradni dolžnosti nima nobene povezave s samo sestavo tožbe, ki mora imeti obvezno vsebino, kot je predpisana v določbah 105. in 180. člena ZPP. Bistven je določno in jasno oblikovan tožbeni zahtevek, ki pa ga niti tožba niti dopolnitev tožbe ne vsebujeta, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z določbami 105. in 180. člena ZPP, zlasti pa 108. člena ZPP tožbo zavrglo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).