Jedro

Z učinkom pravnomočnosti veže sodišče in stranke samo izrek sodbe (333. člen ZPP). Razlogi sodbe in dejanske ugotovitve nimajo učinka pravnomočnosti. Zato ni ovire, da sodišče v nadaljevanju postopka, po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe prve stopnje, ne bi moglo znova in drugače ugotavljati dejstev, o katerih je pri prvem sojenju že zavzelo stališče.

Izrek

1. Revizija prvega tožnika D. V. se zavrže. 2. Revizija drugega tožnika C. V. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvemu tožniku D. V., poleg zneskov, prisojenih s sodbo z dne 29.10.1992, še znesek 272.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.7.1998 dalje do plačila, 4,557.450 ITL, 640.000,00 ITL ter 2,845.700 ITL, vse z obrestmi, kot veljajo za devizne vloge v ITL na vpogled od zapadlosti posameznih zneskov dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek C. V., ki presega že pravnomočno prisojene zneske po sodbi z dne 29.10.1992. Nadaljnji zahtevek C. V. ni utemeljen zato, ker ni vzročne zveze med škodnim dogodkom z dne 29.10.1983, za katerega odgovarja tožena stranka, in nadaljnjo škodo, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, o katerem je odločalo sodišče v ponovnem sojenju.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve in glede na pritožbene navedbe dodalo, da razlogi prve sodbe niso postali pravnomočni, kajti učinek pravnomočnosti ima le izrek sodbe.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za prvega tožnika revizija navaja, da je sodišče nepravilno valoriziralo že prisojeno odškodnino v nominalnem znesku 60.000,00 SIT tako, da je od prisojene odškodnine v znesku 400.000,00 SIT odštelo 127.200,00 SIT. Navaja, da bi sodišče moralo priznati zamudne obresti od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek, ne pa od sodbe dalje. Meni, da ni upoštevno razpravljanje o učinkih pravnomočnosti, saj ne gre za sodbo v neki drugi zadevi, ampak za nadaljevanje sojenja v istem postopku. Nasprotuje temu, da je bilo upoštevano izvedensko mnenje dr. A. To šteje za napačno in se zavzema, da bi moralo sodišče upoštevati mnenje dr. D. in dr. M. Sklicuje se na ugotovitev prve sodbe, da je bila tožnikova krvavitev v glavi posledica poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči. Meni, da bi bilo treba s sojenjem nadaljevati tam, kjer je končalo sodišče prve stopnje ob izdaji prve sodbe. Odločiti bi moralo samo o tem, ali je tožnikova nezmožnost za nadaljevanje študija posledica krvavitve, za katero je bilo že ugotovljeno, da je v zvezi s poškodbami ob prometni nesreči. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija drugega tožnika ni utemeljena, revizija prvega tožnika pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Drugi tožnik se v reviziji zavzema za to, da bi se štela za obvezna vsa dejstva, ki so bila ugotovljena in upoštevana s prvo sodbo z dne 29.10.1992 v delu, ki ni bil izpodbijan. To stališče pa ni pravilno. Sodba z dne 29.10.1992 v prisodilnem delu ni bila izpodbijana in je zato v tem obsegu postala pravnomočna. Toda z učinkom pravnomočnosti veže sodišče in stranke samo izrek sodbe (333. člen ZPP). Razlogi sodbe in dejanske ugotovitve nimajo učinka pravnomočnosti. Zato ni ovire, da sodišče v nadaljevanju postopka, po razveljavitvi zavrnilnega dela sodbe prve stopnje, ne bi moglo znova in drugače ugotavljati dejstev, o katerih je pri prvem sojenju že zavzelo stališče. Pri tem mora vsekakor upoštevati vse dokaze in napraviti celovito dokazno oceno. Ocena dokazov pa je lahko drugačna kot prvič. Glede na to ni nobenega utemeljenega razloga, ki bi v obravnavani zadevi preprečeval nadaljnje dokazovanje vzročne zveze med poškodbami, ki jih je drugi tožnik C. V. utrpel v prometni nesreči dne 28.3.1983, in kasnejšo subarahnoidalno krvavitvijo. Zaradi vezanosti na pravnomočen izrek prve sodbe sodišče ni moglo kasneje, ko je ugotovilo, da med nesrečo in možgansko krvavitvijo ni vzročne zveze, znižati pravnomočno prisojene odškodnine. Pri odločanju o zahtevkih, o katerih še ni bilo pravnomočno razsojeno in o tožnikovih novih zahtevkih, pa sodišče ni bilo vezano na dejanske ugotovitve prvega sojenja. O teh zahtevkih je smelo in moralo odločiti na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo v nadaljevanju postopka.

Izvedenskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati. Gre za ugotovitve o dejstvih v zvezi z vprašanji, ki jih je sodišče zastavilo izvedencem. Vzročna zveza med škodnim dogodkom in zatrjevanimi posledicami je dejansko vprašanje. O tem, ali je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pa revizijsko sodišče ne more presojati (3. odstavek 385. člena ZPP).

Različne ugotovitve izvedenca dr. M. D. in dr. M. M. na eni strani ter dr. A. A. na drugi strani, je sodišče preverilo tako, da je izvedenstvo naložilo še Nevrološki kliniki v Ljubljani, za katero je izvedensko mnenje podal doc. dr. A. M. Vse to je sodišče ocenilo in se oprlo na mnenji dr. A. in doc. dr. M. Pri tem ni brez pomena tudi konsultacija izvedenca dr. A. z akademikom prof. dr. V. D. Postopek je bil torej izčrpen in natančen ter ni obremenjen z nobenimi procesnimi kršitvami.

Glede na navedeno revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z revizijo drugega tožnika uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tega tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Prvi tožnik priznava, da mu je bil ob drugem sojenju od uveljavljane in priznane odškodnine za pretrpljene telesne bolečine v znesku 400.000,00 SIT utemeljeno odštet znesek 60.000,00 SIT, kolikor mu je bilo iz tega naslova že pravnomočno prisojeno s sodbo z dne 29.10.1992. Nasprotuje temu, da bi se ta znesek valoriziral in se zavzema za to, da bi se upošteval v dejanski višini. Ker je izpodbijana sodba navedeni znesek valorizirala na 127.200,00 SIT, je za tožnika sporna razlika v znesku 67.200,00 SIT. Toliko tožnik izpodbija z revizijo. Ta znesek pa ni zadosten, da bi bila revizija dovoljena. Z 9. členom Zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov (Ur.l. RS, št. 55/92) je bil spremenjen 2. odstavek 382. člena ZPP tako, da v premoženjskopravnih sporih z denarnim zahtevkom revizije ni, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Ker je v reviziji prvega tožnika spornih 67.200,00 SIT, revizija ni dovoljena. Pri tem nima nobenega vpliva na dovoljenost revizije okoliščina, da tožeča stranka izpodbija tudi odločitev o začetku teka zamudnih obresti. Za ugotovitev pravice do revizije je namreč na podlagi 1. odstavka 35. člena ZPP odločilna samo vrednost glavnega zahtevka. Po 2. odstavku istega člena se obresti in druge postranske terjatve ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo prvega tožnika zavrglo kot nedovoljeno (392. člen ZPP).