Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določilu 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je treba posojilo pravočasno vrniti. Prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sojenja pred sodiščem prve stopnje ni več veljala, ker gre za predpis bivše SFRJ, ki ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije (1. člen Zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Ur.l. št. 1/91-I). Zato sta sodišči pravilno uporabili določilo 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) in upoštevali določilo posojilne pogodbe o tuji valuti kot vrednostni osnovi ter vrnitvi posojila izključno v domači valuti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost petih anuitetnih obrokov po 27.615,20 avstrijskih šilingov in šestega obroka 27.579,30 avstrijskih šilingov, vse po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 1.1.1992, 1.7.1992, 1.1.1993, 1.7.1993, 1.1.1994 in 1.7.1994, skupaj z zamudnimi obrestmi od izračunane tolarske protivrednosti, ki jo določa zakon in ki začne teči naslednji dan po zapadlosti posameznega zneska. Poleg tega mu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 214.865 tolarjev z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje.

Po pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje le-to zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V njej se sklicuje na vse revizijske razloge, ki jih posebej ne navede. Trdi le, da je toženec 9.9.1989 sklenil posojilno pogodbo, po kateri je prejel 327.000.000 takratnih dinarjev, ki se jih je zavezal vrniti v 5 letih z 8% letno obrestno mero. Posojilo je v celoti vrnil 1.7.1991, ko je tožeči stranki nakazal 51.018,20 tolarjev. Po njegovem iz izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti na podlagi kakšnih okoliščin in dokazov je sodišče toženca obsodilo na plačilo v tuji valuti in zakaj ga ni obsodilo na plačilo glavnice in pripadajočih obresti v tuji valuti, temveč je sledilo tožbenemu zahtevku in določilo plačilo v tolarski protivrednosti. Ker zaradi nejasnosti in po navedbah revidenta celo samovoljnih odločitvah sodišč, ni dovolj raziskano dejansko stanje, je to privedlo do kršitve materialnega prava. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je bila po določilu 395. člena ZOR in devizni zakonodaji ob nastanku obveznosti pogodba z valutno klavzulo nična. Zato toženec predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni obe sodbi in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da je bila med pravdnima strankama dne 9.9.1989 sklenjena posojilna pogodba, - da je višina kredita znašala 327.000.000 takratnih dinarjev, kar je znašalo po tedanjem tečaju 149.937,41 avstrijskih šilingov, - da je v pogodbi navedeno vračilo s 16 mesečnim moratorijem, v polletnih anuitetah v obdobju 5 let, in sicer "1. v mesecu po tečaju ATS na dan plačila", - da sta sodišči ugotovili, da je bil tožencu izročen kredit v avstrijskih šilingih, - da toženec ni pravočasno plačal prvega obroka in da je nato prejel amortizacijski načrt, v katerem je bila upoštevana 8% letna obrestna mera iz pogodbe iz leta 1989, - da je 1.7.1991 plačal 1. obrok v znesku 50.018.20 takratnih dinarjev (in ne tolarjev!), kar je znašalo po tedanjem bančnem tečaju 27.615,20 avstrijskih šilingov.

Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi natančno navedlo, dokaze, ki jih je izvedlo, ter logično in razumljivo razložilo svojo dokazno oceno. Sodišče druge stopnje je vse to povzelo in se potrudilo, da bi pritožniku še enkrat pojasnilo sprejeto dokazno oceno. Toda če revident sodb ne prebere, potem jih tudi razumeti ne more in je njegova trditev o nejasnosti in celo samovolji sodišč povsem brez podlage. Zato nakazana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podana, revizijsko sodišče pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka tega člena, na katero mora po določilu 386. člena paziti po uradni dolžnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po določilu 557. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je treba posojilo pravočasno vrniti. Prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sojenja pred sodiščem prve stopnje ni več veljala, ker gre za predpis bivše SFRJ, ki ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije (1. člen Zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 33/91-I, v zvezi s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS, št. 1/91-I). Zato sta sodišči pravilno uporabili določilo 5. člena Zakona o deviznem poslovanju (ZDP, Ur.l. RS, št. 1/91-I) in upoštevali določilo posojilne pogodbe o tuji valuti kot vrednostni osnovi ter vrnitvi posojila izključno v domači valuti. Ker so bile pogodbene obresti iz posojilne pogodbe že obračunane v amortizacijskem načrtu, sta sodišči obsodili toženca le še na plačilo zamudnih obresti od dneva zamude pri vračilu posameznih obrokov dalje (277. člen ZOR).

Ker torej revizijski razlogi niso podani in ker tudi ni podana nobena kršitev pravdnega postopka, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo po določilu 393. člena ZPP.