Jedro

Ker zatrjevani dokazni predlog ni bil podan, sodišče o njem ni bilo dolžno odločiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega V.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je s sodbo z dne 22.9.1999 obsojenega V.M. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo enotno kazen tri mesece in dvajset dni zapora, s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.3.2000 kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero ju izpodbija zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Navaja, da naj sodišče ne bi sprejelo obsojenčevega dokaznega predloga, naj se opravi ogled kraja dejanja in ugotovi, da se z okna ne more videti v garažo. S tem naj bi kršilo določbo 343. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), saj predlog ni bil ne zavrnjen, ne izveden. Kot dokaz obsojenčevim trditvam označi dejstvo, da je oškodovanec zoper njega vložil odškodninski zahtevek, še preden je bila sodba v obravnavanem kazenskem postopku pravnomočna.

Vrhovni državni tožilec M.V. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da sodišče ni zagrešilo nobene kršitve ZKP. Obsojeni ali njegova zagovornica nista predlagala izvedbe dokazov, da bi jih sodišče sploh lahko zavrnilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložničina navedba, da naj bi obsojenec na obravnavi zahteval, da sodišče opravi ogled kraja dejanja, zaradi razjasnitve tega, ali je priča M.F. z okna hiše lahko videla dogajanje v garaži, v podatkih spisa nima opore. Ko je bil zaslišan v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, je obsojenec sicer dejal, da je s kateregakoli okna nemogoče videti, kaj se dogaja v garaži, vendar ni podal dokaznega predloga, ki ga navaja vložnica zahteve. Priča niti ni trdila, da je dogajanje opazovala z okna, temveč z balkona. Na glavni obravnavi obsojenec in njegova zagovornica dokaznih predlogov nista podajala. Ker zatrjevani dokazni predlog ni bil podan, sodišče o njem ni bilo dolžno odločiti, kot to zatrjuje vložnica.

Navedbe o "celotnem postopku kot konstruktu" ni mogoče tolmačiti drugače, kot da skuša vložnica z njimi izpodbiti dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v kazenskem postopku. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato teh navedb Vrhovno sodišče ne more upoštevati.

Kršitev določb kazenskega postopka, na katero se sklicuje vložnica v zahtevi, ni podana, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 80.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.