Jedro

Skupno premoženje je tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze, toda tožnici je mati podarila velik del kupnine za nepremičnino in pomagala tudi prigradnji in nakupu materiala, zato sta sodišči pravilno ugotovili tožnikov delež le pri nakupu 1/4 parcele (ki jo je tožnica plačala s skupnim denarjem) in pri gradnji do prve plošče. Tožnica in toženec sta bila tedaj poročena, zato posebna pogodba o skupni gradnji ni bila potrebna. Zavrnitev stvarnopravnega zahtevka toženca je bila ob majhnem deležu toženca in pomanjkljivi tožbi le proti tožnici pravilno zavrnjena, obligacijski zahtevek toženca v denarju pa je bil skrbno izračunan.

Izrek

1. Reviziji tožeče in tožene stranke proti zavrnitvi stvarnopravnega zahtevka toženca na nepremičnini pod vložkom št. 289 k.o. ... (točka 1. izreka prve sodbe) in proti odločitvi, da mora tožnica plačati tožencu 3.541.072,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe do plačila (točka 6. izreka prve stopnje) in zavrnitvi presežnega zahtevka (točka 7. izreka prve stopnje) se zavrneta.

2. Reviziji tožeče in tožene stranke v zvezi z odločitvijo o skupnem premoženju na premičninah in zavrnitvi dela tožbenega zahtevka (točke 2., 3., 4. in 5. izreka prve stopnje) se zavržeta.

3. Revizija tožeče stranke proti sklepu o stroških se zavrže. 4. Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da spada v skupno premoženje hiša P. 41 z delavnico, ki stoji na parceli 9/4 ter parceli 9/2 in 9/5 v naravi pot, ki so vse vpisane pri vložku št. 134 k.o.... Poleg tega je zahtevala tudi ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje določene premičnine, ki so navedene v 3. točki izreka sodbe Okrožnega sodišča v Kranju pod opr. št. P 200/96-162 z dne 15.6.1999 ter plačilo 9.738 DEM in 828 SIT s pripadki. V tem delu je sodba pravnomočna. Toženec pa je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da je do 17/18 stvarno pravni lastnik nepremičnine na parceli št. 13, vpisane pri vložku št. 289 k.o.... ter v enakem deležu solastnik različnih premičnih stvari (katerih sporne vrednosti posebej ni navedel). V zvezi s tožbenim zahtevkom iz nasprotne tožbe je sodišče prve stopnje sicer razsodilo, toda Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom pod opr. št. I Cp 327/01 dne 11.4.2000 ta del sodbe razveljavilo.

V ponovljenem postopku je torej sodišče prve stopnje odločalo le še o zahtevku iz nasprotne tožbe. Kljub temu bo revizijsko sodišče pri poimenovanju strank ohranilo poimenovanje tožnice in toženca, čeprav je sedaj pravzaprav tožnik. V nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje je toženec svoj prvotni tožbeni zahtevek spremenil in zahteval ugotovitev, da je toženec solastnik sporne nepremičnine do 17/24 celotnega vložka. Dodal je tudi tožbeni zahtevek, da spada v skupno premoženje tožnice do 1/18 in njega do 17/18 še kopalniška oprema, ki jo je navedel v svoji vlogi, oddani na sodišče 8.11.2002, toda vrednosti spornega predmeta ni navedel. Na glavni obravnavi dne 25.11.2003 je spet spreminjal tožbeni zahtevek tako, da je namesto stvarnopravnega vložka v sporno nepremičnino podrejeno zahteval 27.039.136 SIT s pripadki.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pod 1. izreka zavrnilo tožnikov stvarnopravni zahtevek na nepremičnini, vpisani v vložku št. 289 k.o.... Pod 2. izreka je navedlo premične stvari, na katerih je tožencu priznalo lastninsko pravico do 1/2 in tožnici do 1/2, pod 3. in 4. izreka pa je zavrnilo zahtevek za ugotovitev solastnine in določitev deležev na opisanih premičnih stvareh. Pod 5. je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za ugotovitev, da spada v skupno premoženje kopalniška oprema, kot je navedena v izreku. Pod 6. je sodišče odločilo o tožnikovem prispevku k izgradnji nepremičnine, na kateri mu ni priznalo stvarnopravne pravice, ter mu prisodilo 3.541.072,50 SIT s pripadki, presežni zahtevek pa je zavrnilo (7. točka izreka). Pod 8. izreka je odločilo tudi o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, toda sodišče druge stopnje je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je postala pravnomočna še druga sodba sodišča prve stopnje, sta obe pravdni stranki pravočasno vložili revizijo.

Tožnica vlaga revizijo proti tistemu delu sodbe, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev celotnega toženčevega zahtevka. Sodiščema očita, da sta zmotno ocenili, da je toženec na glavni obravnavi 27.5.1999 preoblikoval primarni tožbeni zahtevek glede nepremičnine tako, da je zahteval ugotovitev, da spada v skupno premoženje strank 3/4 nepremičnine, z deležem tožnice 1/18 in toženca 17/18, zahtevka glede premičnin pa ni umaknil. Glede tega sodiščema očita, da sta odločali ultra petitum. V zvezi z nakupom parcele trdi, da sodišči nista pravilno upoštevali vseh izvedenih dokazov (upoštevali naj bi samo prvo zaslišanje tožničine matere) in jima očita, da so zato razlogi sodb nejasni in med seboj v nasprotju. Po njenem tudi ne bi smeli upoštevati listin, ki jih je toženec predložil po prvem naroku za glavno obravnavo, in se pritožuje, da je sodišče druge stopnje grajalo njeno pritožbo. Sodiščema prve in druge stopnje nadalje očita, da se nista izjasnili o toženčevi gradnji na spornem zemljišču brez soglasja lastnika, ki bi moralo biti dano vsaj v ustni, če ne v pisni obliki. Po njenem je toženec povedal, da soglasja ni imel, pa tudi iz listinske dokumentacije tako izhaja. Po mnenju tožnice sta sodišči tudi prezrli, da sta bila tožnica in njena mati vknjiženi v zemljiški knjigi kot solastnici z nerazdeljenima, idealnima deležema. Na koncu tudi ne more razumeti odločitve o pravdnih stroških in zahteva spremembo, tako da bi toženec kril 90 odstotkov vseh pravdnih stroškov.

Tudi toženec je vložil revizijo in navedel kot vrednost spornega predmeta 8.000.000 SIT, čeprav ni pojasnil, od kod naj bi to izhajalo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev v novo sojenje ali spremembo sodb. Po njegovem sta sodišči napačno uporabili materialno pravo glede posebnega in skupnega premoženja pravdnih strank in napačno zavrnil stvarnopravni zahtevek. Tudi on po svoje ocenjuje izvedene dokaze in poudarja kupno pogodbo z dne 23.10.1980, po kateri je bila tožnica lastnica do 3/4, njena mati pa do 1/4 in je bila tako tudi vpisana v zemljiško knjigo. Parcela je bila kupljena v času trajanja zakonske zveze. Izpoved tožničine matere je temu nasprotna in ne omogoča ugotovitve, da je hčerki podarila posebno premoženje. Pri tem se sklicuje še na odločbo o arondaciji, fotokopijo hranilne knjižice in druge listine. Po njegovem sodba v tem nima razlogov ali so ti nejasni in v nasprotju z vsebino listin. Napačno uporabo materialnega prava vidi tudi v oceni skupnega premoženja zakoncev na parceli, saj zakon postavlja domnevo, da je skupno premoženje rezultat dela zakoncev v času trajanja zakonske zveze. To velja tudi za gradbeni material in druge premične stvari. V zvezi z ugotavljanjem skupne vrednosti pa se upira dejstvu, da je sodišče od ugotovljene vrednosti skupnega premoženja odštelo 1.200.000 tolarjev za legalizacijo stanovanjske hiše. Ni prav, da ga sodišče bremeni za polovico stroškov legalizacije, priznava pa mu samo 8,9 odstotka vrednosti nepremičnine. Poleg tega Stvarnopravni zakonik v 68. členu določa, da stroški uporabe, upravljanje in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v razmerju njihovih deležev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 69/05) sta bili reviziji vročeni nasprotnima pravdnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija tožnice v zvezi s pravdnimi stroški ni dovoljena, reviziji obeh pravdnih strank v zvezi s premičnimi stvarmi nista dovoljeni, revizija v zvezi s skupnim premoženjem na nepremičnini in izplačilom toženca oziroma delno zavrnitvijo denarnega zahtevka pa ni utemeljena.

3.a Odločitev o stroških je sklep in revizija proti sklepu je po 384. členu ZPP zelo omejena. Ker ne gre niti za sklep, s katerim bi sodišče prve stopnje zavrglo revizijo in bi sodišče druge stopnje to potrdilo, niti za sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, je revizijsko sodišče ta del tožničine revizije po 377. členu ZPP zavrglo.

3.b Po 377. členu ZPP je zavrglo tudi reviziji pravdnih strank proti odločitvi o tožbenih zahtevkih v zvezi s premičnimi stvarmi. Po 367. členu ZPP je v premoženjskih sporih dovoljena revizija samo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT in v nekaterih izjemnih primerih, med katere pa obravnavani ne sodi. Ker vrednost tožbenih zahtevkov za premične stvari ni bila pravočasno označena, ni mogoče trditi, da bi presegala vrednost 1.000.000 SIT, zato revizija ni dovoljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki že dovolj obremenjevali sodišči prve in druge stopnje, ko sta po 20 letih pridobivanja skupnega premoženja v zakonski zvezi zahtevali ugotovitev, da spadajo vanj različne premične stvari, kot na primer žeblji, kramp, lopate in drugo orodje. Res je, da sodišču ni v čast dolgo trajanje tega postopka, še manj pa je v čast pravdnim strankam in odvetnikom, ki pravdnim strankam ne pomagajo s tem, da bi skušali najti ustrezno rešitev, temveč uveljavljajo take tožbene zahtevke. Tudi zakonodajalec bi se moral zamisliti nad tem, da dovoljuje take tožbene zahtevke.

3.c Reviziji v zvezi z nepremičnino sta dovoljeni, a nista utemeljeni.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je revizija izredno pravno sredstvo in da po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dopustna zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Reviziji sicer pod krinko bistvenih kršitev določb ZPP napadata prav dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, kar pa ni drugega kot ugotovitev dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče na te navedbe podrobneje ne bo odgovarjalo. Zadošča pojasnilo, da je sodišče prve stopnje v svoji sodbi zelo skrbno in natančno pojasnilo, katere dokaze je upoštevalo pri oceni dejanskega stanja, komu je verjelo in komu ni ter zakaj. V zvezi s tožničino revizijo je treba pojasniti, da je upoštevalo prvo in kasnejšo izpoved njene matere, kar je izrecno napisano v predzadnjem odstavku na 13. strani utemeljitve prve sodbe, tožencu pa, da je sodišče natančno navedlo, kaj je komu verjelo. Revizijsko sodišče tudi nima nobenih pomislekov v zvezi z utemeljitvama sodb glede vrednotenja listinskih dokazov, prav nobenih pomanjkljivosti ali nasprotij v dokazni oceni ni najti in je sodbi mogoče preizkusiti.

Tudi očitek, češ da je sodišče sodilo preko tožbenega zahtevka, ni utemeljen, kar je tožnici pojasnilo že sodišče druge stopnje v predzadnjem odstavku na 5. strani utemeljitve sodbe, sploh pa to ob zavrženju revizij pod točko 3.b ni pomembno.

Ocena, zakaj sta bili tožnica in njena mati pravilno vknjiženi v zemljiški knjigi kot nerazdelni solastnici, in sicer tožnica do 3/4 in njena mati do 1/4, čeprav sta parcelo kupili v drugačnem razmerju, je pojasnjena v prvem odstavku na 8. strani izpodbijane sodbe, tožničino opozorilo, da je šlo za nerazdelna solastniška deleža, pa je sodišče upoštevalo v drugem odstavku na 7. strani utemeljitve sodbe, zato je ocenilo, da bi morala biti tožena oba solastnika, sprva še tožničina mati, pozneje pa tožničin brat A. A. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Upoštevali sta, da je skupno premoženje tisto premoženje, ki je pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze, toda tožnici je mati podarila velik del kupnine za nepremičnino in pomagala tudi pri gradnji in nakupu materiala, zato sta pravilno ugotovili tožnikov delež le pri nakupu 1/4 parcele (ki jo je tožnica plačala s skupnim denarjem) in pri gradnji do prve plošče. Tožnica in toženec sta bila tedaj poročena, zato posebna pogodba o skupni gradnji ni bila potrebna. Zavrnitev stvarnopravnega zahtevka toženca je bila ob majhnem deležu toženca in pomanjkljivi tožbi le proti tožnici pravilno zavrnjena, obligacijski zahtevek toženca v denarju pa je bil skrbno izračunan. Izvedenec je razumljivo pojasnil, kaj vse je upošteval v ugotovitvi vrednosti gradnje in pravdni stranki proti temu nista ugovarjali (toženec tedaj ni nasprotoval strošku za legalizacijo črne gradnje), sodišče pa je izvedenčevo mnenje kritično ocenilo, saj je upoštevalo le tiste stroške, ki so bili ugotovljeni na podlagi dokazov.

Tako se izkaže, da reviziji pravdnih strank v zvezi z zavrnitvijo stvarnopravnega zahtevka na nepremičnini in izračunom vrednosti toženčevega prispevka v denarju nista utemeljeni, zato ju je sodišče v tem delu po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).