Jedro

V postopku za oprostitev plačila sodne takse po utrjenem stališču sodne prakse velja prepoved ne bis in idem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ponoven predlog, zavrglo, je zato pravilna. Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (torej po pravnomočni odločitvi o oprostitvi) bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki jih druga dolžnica tudi po presoji pritožbenega sodišča niti ni zatrjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrglo predlog druge dolžnice za oprostitev plačila sodne takse z dne 22. 2. 2024. 2. Druga dolžnica po pooblaščencu vlaga zoper citirani sklep sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo konkretnih okoliščin, ki jih je navedla v predlogu (da je brez zaposlitve, brez dohodkov, da je lastnica oziroma solastnica nepremičnin, ki so obremenjene s hipotekami, in da je ena izmed dedinj po pokojnem drugem dolžniku, vendar zapuščinska obravnava še ni bila izvedena), prav tako ni presojalo dejstva, da je zaradi smrti prvega dolžnika (moža) ostala brez sredstev za preživljanje, saj se je do njegove smrti preživljala z njegovo pokojnino. Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremenjenih okoliščin, ki vplivajo na njeno nezmožnost plačila sodne takse za pritožbo, je sodišče prve stopnje ravnalo arbitrarno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče prve stopnje predlog druge dolžnice za oprostitev plačila sodne takse zavrglo, ker je ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano), da je druga dolžnica v tem postopku že predlagala taksno oprostitev, o kateri je že bilo vsebinsko odločeno, in sicer je sodišče prve stopnje s sklepom I 50/2022 z dne 30. 6. 2022 njen predlog zavrnilo. Sklep je postal pravnomočen 15. 9. 2022 (v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Ip 206/2022). Ugotovilo je tudi, da druga dolžnica v ponovnem predlogu za taksno oprostitev z dne 22. 2. 2024 ni navedla nobenih novih okoliščin glede lastnega premoženjskega stanja. Navedbe o tem, da je ena izmed dedinj po pokojnem prvem dolžniku in da zapuščinska obravnava še ni bila izvedena, takšnih spremenjenih okoliščin ne predstavljajo, saj ni zatrjevala, da se je v času ponovnega predloga za taksno oprostitev prav zaradi neizvedenega zapuščinskega postopka njeno premoženjsko stanje (kakorkoli) spremenilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

5. Tudi v postopku za oprostitev plačila sodne takse po utrjenem stališču sodne prakse2 velja prepoved _ne bis in idem_. Po drugem odstavku 319. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ponoven predlog zavrglo, je zato pravilna. Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (torej po pravnomočni odločitvi o predlagani oprostitvi) bi bilo mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki jih druga dolžnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni konkretizirano zatrjevala. Pritožbeno sodišča soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj navedbe o tem, da je ena izmed dedinj po pokojnem prvem dolžniku in da zapuščinska obravnava še ni bila izvedena (ne da bi ob tem pojasnila vpliv neizvedenega zapuščinskega postopka na njeno premoženjske stanje), takšnih spremenjenih okoliščin ne predstavljajo. Pritožbene navedbe o tem, da je druga dolžnica zaradi smrti prvega dolžnika ostala brez sredstev za preživljanje, saj se je do njegove smrti preživljala z njegovo pokojnino, so nove in jih je druga dolžnica prvič navedla šele v pritožbi, ne da bi ob tem pojasnila, zakaj jih ni podala že v predlogu za oprostitev sodne takse. Zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP3 v zvezi s 15. členom ZIZ), zaradi česar jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tudi sicer te navedbe ne bi pomenile spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale vsebinsko presojo ponovnega predloga za oprostitev plačila sodne takse, glede na to, da je bilo že ob prejšnjem odločanju o predlogu za oprostitev plačila sodne takse upoštevano, da druga dolžnica nima nobenih dohodkov.4

6. Glede na navedeno je pritožba druge dolžnice neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na obstoj katerih pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

7. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih druga dolžnica ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je odločilo o pritožbi po sodnici posameznici (peti odstavek 6. člena ZIZ in tretji odstavek 1. člena ZST-1).

1 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3208/2016 z dne 14. 12. 2016, I Cp 352/2016 z dne 25. 2. 2016, I Cp 3505/2015 z dne 30. 12. 2015 in ostale. 2 Po prvem odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. 3 Sodišče prve stopnje je v sklepu z dne 30. 6. 2022 ugotovilo, da druga dolžnica v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga ni prejela nobenega obdavčljivega dohodka.