Jedro

Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik uveljavljal razveljavitev in odpravo ukaza toženca o začasni razporeditvi na formacijsko dolžnost višjega častnika A., ki jo opravlja v nazivu major po formaciji št. ... v B. / C. / D./Sektor E./ oddelek F., ter vtoževal razporeditev nazaj na formacijsko dolžnost načelnika sektorja v Centru G. / sektor H., po formaciji št. ..., s sedežem delovnega mesta v I. (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti tožencu 504,90 EUR stroškov postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Ne strinja se z zavrženjem tožbe. Ukaz je v njegovo škodo vsebinsko posegel v delovnopravne pravice in obveznosti za čas od 3. 5. 2018 do 3. 1. 2019. Akt, s katerim je toženec odločil o ugovoru zoper ukaz, ni vseboval pravnega pouka o možnosti vložitve nadaljnjega pravnega sredstva. Izpodbijani ukaz je akt delovnopravne narave, zato je sodno varstvo zoper njega dopustno in bi sodišče moralo ugotavljati dejansko stanje ter o tožbi odločiti po vsebini. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči o tožbenem zahtevku, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena v zvezi z 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo pravilno odločitev.

6. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bil tožnik z ukazom z dne 13. 4. 2018, ki ga je izdal načelnik Generalštaba Slovenske vojske, začasno razporejen na drugo formacijsko dolžnost. Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe oprlo na pravilno pravno podlago in na stališča sodne prakse, ki je glede tega vprašanja enotna (prim. odločitve Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-253/96; Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 302/2002, VIII Ips 83/2004, VIII Ips 159/2005, VIII Ips 19/2014; Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 813/2012, Pdp 1158/2013, Pdp 97/2014, Pdp 820/2014, Pdp 269/2020, Pdp 414/2021). V razlogih sklepa je pravilno obrazložilo, da za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če z Zakonom o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji; ZObr) ni drugače določeno (prvi odstavek 88. člena ZObr). Na podlagi 100.a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s pravili službe v Slovenski vojski. Po določbah 98. in 98.a člena ZObr se razporeditve pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske izvedejo z akti poveljevanja. Enako izhaja iz 56. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadaljnji; ZSSloV). Skladno s tretjim odstavkom 98.a člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave zoper akt o razporeditvi iz prvega in drugega odstavka tega člena vloži ugovor po službeni poti, ki ne zadrži izvršitve akta. Razporeditve ter pravna sredstva zoper te akte poveljevanja torej izrecno urejata ZObr ter ZSSloV kot specialna predpisa, zato v tem delu ne velja drugačna ureditev glede varstva pravic po določbah Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji; ZJU) oziroma Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji; ZDR-1). Razen pravice do ugovora po službeni poti (38. člen ZSSloV) in pritožbe na odločitev (40. člen ZSSloV) niti ZObr niti ZSSloV zoper ukaz o imenovanju na formacijsko dolžnost ne predvidevata drugih pravnih sredstev. Glede na navedeno zoper tak ukaz ni dopustno sodno varstvo, saj ne gre za akt delovnopravne narave, ampak akt vodenja in poveljevanja. Ker odločanje o obravnavani tožbi ne spada v sodno pristojnost (18. člen ZPP), jo je sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP pravilno zavrglo.

7. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP). Do ostalih pritožbenih navedb se ni opredelilo, ker niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).