Jedro

Stroški, ki so pritožniku nastali v denacionalizacijskem postopku, predstavljajo dolg zapuščine. Ker dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, se zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o njem ne opredeljuje in ga ne zaobseže v sklepu o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da spada v zapuščino po pokojnem J. G. tudi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbenica d.d. za podržavljene nepremičnine parc. št. 636/4, 636/5 in 800, vse k.o. T., v skupni višini 7.966,44 EUR s pripadajočimi obrestmi na podlagi pravnomočne odločbe o denacionalizaciji Upravne enote Domžale št. 32100-354/92-37501 z dne 28. 3. 2008. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Domžalah DD 73/2005 dne 10. 11. 2006, je sodišče prve stopnje dedičem: I. G., C. G., K. B., A. M., M. K., M. G. in R. P. priznalo dedni delež do 1/7 na pozneje najdenem premoženju.

Zoper sklep se je laično pritožil zakoniti dedič I. G.. Navaja, da je sam kril vse stroške (potni stroški, odvetniški stroški, stroški pridobivanja dokumentov) denacionalizacijskega postopka. Drugi dediči niso hoteli finančno sodelovati, zato ni pravično in razumno, da se pozneje najdeno premoženje deli na enake dele. Predlaga, da se ga določi za edinega dediča, oziroma da v primeru, če bodo dedovali vsi dediči, da se med vse dediče razdelijo stroški denacionalizacijskega postopka.

Na pritožbo so odgovorili zakoniti dediči: C. G., M. G., A. M. in K. B.. V odgovorih na pritožbo smiselno predlagajo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o dedovanju je deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero sodišče ugotavlja obseg zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži, na kakšni dednopravni podlagi temelji njihova pravica in vsebuje še morebitne druge sestavine, predvidene v 214. členu Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), odvisno pač od okoliščin posameznega primera. Sodišče je vodilo postopek v zvezi s pozneje najdenim premoženjem zapustnika v skladu z določbo 221. člena ZD, česar pritožba tudi ne izpodbija.

Zgrešeno je stališče pritožnika, da bi ga moralo sodišče prve stopnje določiti za edinega dediča pozneje najdenega premoženja, ker je sprožil, vodil in kril vse stroške denacionalizacijskega postopka, na podlagi katerega, je bilo pridobljeno novo premoženje zapustnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 221. člena ZD pozneje najdeno premoženje pravilno razdelilo med zapustnikove zakonite dediče, na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju.

Tožnik neutemeljeno zahteva v zapuščinskem postopku, da mu ostali dediči poravnajo stroške denacionalizacijskega postopka, glede na priznane dedne deleže. Stroški, ki so pritožniku nastali v denacionalizacijskem postopku, predstavljajo dolg zapuščine, ki je nastal po zapustnikovi smrti. Ker dolg zapuščine ni pravica iz zapuščine, ki bi nekomu šla, se zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku o njem ne opredeljuje in ga ne zaobseže v sklepu o dedovanju (razen seveda, če je glede njega med dediči sklenjen dogovor). Tožnik tudi ni predlagal ločitev zapuščine (143. člen ZD), zato lahko uveljavlja svojo terjatev le s tožbo v pravdnem postopku.

Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker prvo sodišče ni storilo bistvenih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku (nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 163. členom ZD).