Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bila tožnika kot inšpekcijska zavezanca določena že z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, ki je postala pravnomočna. Ker glede na določbo 117. člena ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, tožnika v tem upravnem sporu, ko se presoja sklep o višini stroškov postopka, ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, da nista zavezana za plačilo teh stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 06122-1787/2007 z dne 29. 1. 2009 opravljena, da stroški upravne izvršbe znašajo 13.974,93 EUR ter da sta tožnika (zavezanca) dolžna v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa plačati navedeni znesek na določeni račun.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnika v roku nista izvršila odrejenega dejanja po sklepu o dovolitvi izvršbe, zato je gradbena inšpektorica s pogodbeno izvajalko A.A. s.p. dne 12. 6. 2009 opravila ogled na kraju samem za ocenitev obsežnosti izvršbe po drugi osebi ter pripravo na samo izvršbo. Dne 16. 6. 2009 in 17. 6. 2009 je gradbena inšpektorica pričela z upravno izvršbo po drugi osebi, ki jo je izvajala pogodbena izvajalka. Izvršba po drugi osebi je bila 17. 6. 2009 tudi končana. Po računu izvajalke št. 90079 z dne 19. 6. 2009 znašajo stroški predhodnega ogleda mesta izvršbe 206,26 EUR, po računu št. 90080 z dne 23. 6. 2009 znašajo stroški za pripravo na izvršbo, prihod in odhod z mesta izvršbe in za opravljeno delo dne 16. 6. 2009 in 17. 6. 2009 11.364,89 EUR, po računu št. 90116 znašajo stroški deponije gradbenega odpada in opravljeno delo 6. 8. 2009 412,60 EUR, stroški za policijsko asistenco, za katero je bil izstavljen stroškovnik, pa znašajo 1.991,18 EUR. Glede na navedeno znašajo stroški upravne izvršbe 13.974,93 EUR, ki sta jih v skladu s 117. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) dolžna plačati zavezanca.

Drugostopenjski organ je pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Po mnenju drugostopenjskega organa so bili stroški, ki so bili naloženi tožnikoma, potrebni in korektno določeni, kar je tudi podrobneje obrazložil. Glede ugovora tožnika o pomanjkanju pasivne legitimacije drugostopenjski organ odgovarja, da je status inšpekcijskega zavezanca vezan na lastništvo nepremičnine v času začetka inšpekcijskega postopka. Pojasnjuje še, da je toženka pogodbenega izvajalca iz B. izbrala kot edinega, ki se je prijavil na javni razpis. Kot neupoštevne je zavrnil tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroške pogodbenega izvajalca, kar je podrobno pojasnil. Glede policistov pojasni, da število, ki jih pošlje na kraj prisilne izvršbe, določi strokovno telo Ministrstva za notranje zadeve. Glede ugovora, da se je rušil samo del objekta, pa drugostopenjski organ pojasni, da se je rušil samo tisti del objekta, ki je bil predmet inšpekcijskega postopka.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da se ne strinjata s stališčem, da ima tožnik C.C. status inšpekcijskega zavezanca zato, ker je bil solastnik predmetne nepremičnine ob začetku inšpekcijskega postopka. Tožnica D.D. že ob začetku postopka ni bila solastnica, saj je bil njen predlog za vpis lastninske pravice zavržen dne 4. 4. 2008. Iz zemljiške knjige izhaja, da so solastniki bili in so še številne druge stranke. Sklicevanje države, da je izvajalec iz B. edini izvajalec, ki se je javil na javni razpis, pa je njena stvar. To pomeni, da so bili razpisni pogoji napačno zapisani, ali pa, da ne bi smeli izbrati takega ponudnika ali bi ga morali pogodbeno omejiti tako, da ne bi bil upravičen na obračunavanja potnih stroškov in stojnin, ki so posledica premikov mehanizacije in osebja daleč od sedeža podjetja. Z izbiro stroškovno bolj obremenjujočega izvajalca je toženka tožnikoma povzročila škodo. Nesprejemljivo je tudi izgovarjanje, da je število policistov na kraju samem posledica strokovnega telesa pri Ministrstvu za notranje zadeve. Le to je bilo s strani toženke informirano, kakšna pomoč se potrebuje. Iz fotografij izhaja, da so izvajalci odpeljali še originalno zapakirane zidake. Teh je bilo osem palet. Sprašujeta se, kam so bili ti zidaki odpeljani, saj niso bili del objekta, ki je bil predmet rušenja. Prelagata, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali sta tožnika pasivno legitimirana za plačilo stroškov upravne izvršbe ter ali so bili le-ti utemeljeni in potrebni.

V obravnavanem primeru ni sporno, da sta bila tožnika kot inšpekcijska zavezanca določena že z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-1787/2007-MT z dne 21.5.2007, ki je postala pravnomočna. V sodbi Upravnega sodišča RS št. U 2369/2007 z dne 11.12.2008, s katero se je presojala zakonitost navedene odločbe in na katero se v tožbi sklicujeta tožnika, se je presojalo med drugim tudi to, ali sta tožnika solastnika spornega objekta in kot taka inšpekcijska zavezanca. Sodišče se je postavilo na stališče, da sta tožnika solastnika predmetnega objekta in kot taka inšpekcijska zavezanca.

Ker glede na določbo 117. člena ZUP stroške postopka v zvezi z izvršbo trpi zavezanec, tožnika v tem upravnem sporu, ko se presoja sklep o višini stroškov postopka, ne moreta uspeti s tožbenimi ugovori, da nista zavezana za plačilo teh stroškov.

Glede na ustaljeno upravnosodno prakso je sodni preizkus višine stroškov izvršbe omejen le na preizkus, ali je upravni organ obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložil v svoji odločb, ali te postavke niso očitno nerazumne in ali so v skladu z listinami v upravnem spisu.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu obstoj in višino posameznih stroškovnih postavk ustrezno obrazložila in utemeljila z računi, zapisnikom, gradbenim dnevnikom in pogodbo, sklenjeno s pooblaščenim izvajalcem. Le te pa ob dejstvu, da se je na javni razpis kot edini prijavitelj prijavila A.A. s.p. iz B., s katero je bila tudi sklenjena pogodba, in dejstvu, da število policistov določi strokovno telo Ministrstva za notranje zadeve, kar vse izhaja iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, niso bile očitno nerazumne. Pri tem sodišče pripominja, da sta tožnika najkasneje od izdaje odločbe št. 06122-1787/2007-MT z dne 21.5.2007 vedela, da morata odstraniti predmetni objekt. Tako sta imela možnost, da bi bi objekt odstranila v lastni režiji, kar bi jima omogočilo popoln nadzor nad izvedbo del in stroški.

Kar pa se tiče tožbenega ugovora, da sta bila oškodovana za zidake, ki naj bi bili odpeljani z mesta izvršbe, tožena stranka ni pristojna reševati morebitnih zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve. Sodišče zato teh tožbenih ugovorov ni presojalo.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, ker predlagani dokazi in njihova izvedba glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev v stvari (določba 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US in 62/10).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.