Jedro

Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Tožniku je bila zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 32. člena v zvezi s s sedmo točko 2. člena člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (Ur. I. EU, št L 180/31, z 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Dublinska uredba) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Dublinski uredbi za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 21. 9. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve, morebitne pritožbe ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil izpodbijanega sklepa tožene stranke izhaja, da je tožnik, katerega istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, dne 18. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je tožniku vzela prstne odtise in dne 18. 8. 2023 iz centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil v evidenco že vnesen, in sicer 5. 4. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Prav tako je bil v navedeno evidenco že pred tem vnesen v Švicarski konfederaciji in v Republiki Avstriji. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške dne 6. 9. 2023 v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilcev. Glede na dejstvo, da Republika Hrvaška v roku dveh tednov ni sprejela odločitve oziroma ni odgovorila na zahtevo po ponovnem sprejemu zadevne osebe, je tožena stranka dne 26. 9. 2023 v skladu z sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Dublinske uredbe pristojnemu organu Republike Hrvaške zaradi opustitve ukrepanja v roku dveh tednov poslala priglasitev Republike Hrvaške za odgovorno državo članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito tožnika.

3. V nadaljevanju postopka je tožena stranka tožnika ob prisotnosti njegovega pooblaščenca Pravno informacijski center (PIC) in ob prisotnosti tolmača za angleški jezik seznanila s potekom Dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru, opravljenem dne 11. 10. 2024. Iz navedb, podanih na osebnem razgovoru izhaja, da tožnik nima osebnim dokumentov, ker naj bi mu jih ukradli in to kar dvakrat. Tožnik je zatrjeval, da bi mu naj osebne dokumente ukradli oziroma uničili tihotapci, kar naj bi se zgodilo nekje med Bosno in Hercegovino in Republiko Srbijo. Zatrjeval je, da bi se naj njegovo vozniško dovoljenje in izkaznica volivca iz Jamajke, na katerem je navedena tudi njegova osebna identifikacijska številka iz Jamajke, nahajali v Švicarski konfederaciji. Povedal je, da ima zadržke v zvezi s svojo predajo Republiki Hrvaški, in sicer zaradi diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti in na osnovi rase. Navedel je, da bi naj bil na Hrvaškem deležen zmerjanja, navajal je še, da v azilnem domu na Hrvaškem ni bil udeležen ustrezne podpore. Izrekel se je za homoseksualca oziroma biseksualca, občasno naj bi se tudi naličil. Navedel je, da naj bi ga naj na Hrvaškem ljudje v gostinskem lokalu zaradi tega zmerjali in ga nadlegovali. Navedel je, da v času svojega bivanja v Republiki Hrvaški, razen s policisti, ni imel nobenega stika z drugimi uradnimi osebami. Kot prosilca za mednarodno zaščito naj bi ga registrirali v azilnem domu, kjer si je sobo delil še s šestimi osebami. Hrana v azilnem domu naj bi bila obupna, včasih je na obrok moral čakati tudi do 3 ure. Omenjal je slabe higienske razmere v azilnem domu, npr. ščurke, bolhe in stenice. Tožnik navaja, da bi naj bil nastanjen nekje v bližini Zagreba. Na izrecno vprašanje tožene stranke, ali je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito, je navedel, da ne ve, ali je tam zaprosil za mednarodno zaščito in da to ni bil nikoli njegov namen, saj naj bi se njegova žena oziroma partnerka nahajala v Republiki Sloveniji, zaradi česar je želel iti v Republiko Slovenijo. Navedel je še, da naj bi se njegova partnerka nahajala v Republiki Sloveniji skupaj z dvema otrokoma.

4. Na vprašanje tožene stranke, ali po njegovem mnenju v Republiki Hrvaški obstajajo kakšne sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja, je tožnik navajal, da bi bilo najbolje, da gre slovenska uradna oseba na Hrvaško in se sama o tem prepriča. Navedel je še, da v Republiki Hrvaški nikomur ni mar za migrante. Ponovil je navedbo, da so zaposleni v azilnem domu na Hrvaškem zelo grobi, nesramni in brezobzirni, policisti pa zelo agresivni. Omenil še je, da naj bi bil s strani civilne osebe v Zagrebu deležen incidenta, in sicer s strani ženske, verjetno domačinke, ki naj bi nanj kričala. Policija na Hrvaškem njegove pritožbe v zvezi s tem incidentom naj ne bi želela obravnavati. Na vprašanje tožene stranke, ali so v Republiki Hrvaški z njim kdaj nečloveško ali ponižujoče ravnali, je tožnik odgovoril pritrdilno s pojasnilom, da se je to zgodilo tisto noč, ko so ga aretirali. Vrgli so ga v nek prostor, na beton. V prostoru ni bilo ničesar, niti ene postelje, nobenih luči. Tožnik je navedel, da naj bi ga aretirali pri prehodu meje med Bosno in Hercegovino in Republiko Hrvaško. Navedel je, da bi naj z njim nečloveško in ponižujoče ravnali samo policisti in tihotapci.

5. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je s strani pooblaščene organizacije (PIC) tožnika v postopku, dne 24. 11. 2023, prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", dne 21. 12. 2023 pa še dokument z naslovom "Komentar na informacije o stanju v Republiki Hrvaški" ter vprašanje, naslovljeno na Hrvaški pravni center (HPC) in odgovor tega istega centra. Tožena stranka navaja, da se je glede predložene dokumentacije, vključno z vsemi informacijami, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec tožnika, preučila in se do njih opredelila.

6. V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do navedb tožnika, da bi naj z njim nečloveško oziroma ponižujoče ravnali, takrat ko so ga prijeli pri prehodu meje med Republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Tožena stranka v zvezi s tem izpostavlja sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 906/2022 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Podobno po navedbi tožene stranke izhaja iz novejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023. V zvezi s tem tožena stranka ugotavlja, da bi naj tožnik opisoval kako je doživljal policijsko obravnavo ob ilegalnem vstopu v Republiko Hrvaško in ne po tem, ko je zaprosil za mednarodno zaščito, zaradi česar po mnenju tožene stranke tožnikove izjave ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam deležen nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek.

7. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik na Hrvaškem po opravljenem predhodnem postopku s hrvaško policijo nastanjen v azilnem domu, kjer je imel zagotovljeno nastanitev, prehrano in higienske pripomočke. Navedbe glede agresivnega ravnanja oseb v azilnem domu na Hrvaškem so po mnenju tožene stranke posplošene, niti ne odražajo prosilčeve lastne izkušnje in nikakor ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu. V zvezi z navedbami tožnika o zanemarjenosti nastanitvenih prostorov in prisotnosti insektov v sobah je tožena stranka preučila javno dostopne informacije, ki se navezujejo na sprejetje prosilcev in bivanjske razmere v azilnih domovih v Republiki Hrvaški, iz katerih ni razvidno, da bi bilo stanje bivanjskih prostorov takšno, kot ga v razgovoru opisuje tožnik. Nadalje iz številnih virov, na primer poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, mogoče razbrati tudi, da so bila v nastanitvenih centrih tako v Kutini kot Zagrebu v letu 2019 in konec 2022 zaključena obnovitvena dela. Po mnenju tožene stranke domnevno slabša higiena prostorov v tistem obdobju lahko pripisujemo takratnemu stanju, vsekakor to v nobenem smislu ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema. Glede očitka o slabi hrani v Republiki Hrvaški tožena stranka ugotavlja, da gre za docela subjektivno oceno tožnika.

8. V nadaljevanju se tožena stranka obširno opredeli do navedbe tožnika, da njegovi zadržki pred vrnitvijo v Republiko Hrvaško temeljijo tudi na diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti. Tožena stranka pri tem ugotavlja, da se navedbe tožnika nanašajo na odzive posameznikov na Hrvaškem in nikakor ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema oziroma v nobenem smislu ne nakazujejo, da bi prosilcu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bile kršene človekove pravice oziroma bi z njimi nečloveško ali ponižujoče ravnali. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik tovrstnih težav ni imel z zaposlenimi v sistemu mednarodne zaščite ali sprejema, ampak z naključnimi osebami, ki jih je tam srečal. Tožena stranka izpostavlja, da iz javno dostopnih poročil nikakor ni mogoče sklepati, da so pripadniki LGBTQ+ skupnosti zaradi njihove spolne usmerjenosti v Republiki Hrvaški kakorkoli diskriminirani v postopku mednarodne zaščite, postopku sprejema ali drugih kontekstih sistemsko izpostavljeni kršenju človekovih pravic ali poniževalnemu ravnanju. Iz poročila organizacije Medecins Du Monde izhaja, da so v sprejemnem centru za prosilce za mednarodno zaščito za osebe različnih spolnih izrazov in spolnih usmerjenosti na voljo različne oblike psihološke podpore. Tožena stranka se sklicuje tudi na podatke, ki jih je pripravila organizacija Rainbow Europe, ki kažejo, da Republika Hrvaška posebej ne izstopa med državami članicami Evropske unije in širše regije in se glede na upoštevne kriterije uvršča med povprečje. Ob upoštevanju vseh meril pa Hrvaško uvrščajo celo višje od Republike Slovenije. Primerjalni podatki so bili po navedbi tožene stranke pripravljeni na podlagi preučevanja, kako zakon in politike posameznih držav vplivajo na življenje pripadnikov LGBTQ+ skupnosti.

9. Tožena stranka nato v nadaljevanju zavrne navedbo tožnika, da ni imel namena zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ker je bil namenjen k svoji partnerki v Republiko Slovenijo. Tožena stranka navaja, da si tožnik ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Skladno z Dublinsko uredbo mora namreč prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe za to odgovorna. Tožena stranka v zvezi z navedbo o obstoju njegove partnerice v Republiki Sloveniji ugotavlja, da se skladno z g) točko 2. člena I. poglavja Dublinske uredbe za družinskega člana šteje zunajzakonski partner v trajnem razmerju, kolikor je družina obstajala že v državi izvora. V zvezi s tem je tožena stranka z namenom razjasnitve okoliščin v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti dne 10. 1. 2024 opravila dodaten razgovor s tožnikom. Kot izhaja iz zapisnika razgovora, je tožilec ob prisotnosti pooblaščenca povedal, da bi naj njegova partnerka prihajala iz Republike Armenije in je prišla v Republiko Slovenijo iz Republike Srbije. Navedel je, da sta se spoznala leta 2015 v Zvezni republiki Nemčiji. Iz Zvezne republike Nemčije naj bi se vrnil v izvorno državo, to je Jamajko, ker mu je preteklo dovoljenje za delo. S partnerko sta bila v kratkem razmerju, ki je po navedbi tožnika trajalo 3 mesece. Po njegovi vrnitvi v izvorno državo sta stike ohranjala zgolj po socialnem omrežju Facebook, pri čemer bi si naj partnerka poiskala oziroma vzpostavila zvezo z nekom iz Republike Srbije. Tožnik je nato leta 2020 zapustil izvorno državo in odšel v Republiko Srbijo. Tam je zaprosil za mednarodno zaščito in naj bi jo po svoji izjavi tudi dobil. Partnerka naj bi navajala, da bi naj eden izmed njenih otrok bil njegov. Navaja, da bi naj srbske dokumente, iz katerih izhaja, da so mu v Republiki Srbiji priznali mednarodno zaščito, pustil v Švicarski konfederaciji. Iz navedb tožnika izhaja, da je nato odšel v Švicarsko konfederacijo, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, kljub temu, da bi mu naj bi ta bila že priznana v Republiki Srbiji. Tožnik je navajal, da bi naj v Republiki Sloveniji imel z navedeno partnerko otroka po imenu A. A., ki bi naj bil rojen leta 2016. Ta otrok naj bi bil sicer rojen v Zvezni republiki Nemčiji, nima pa nemškega državljanstva, ampak srbsko, saj je partnerka živela v Republiki Srbiji. Tožena stranka je nato tožnika spraševala kdo ima uradno priznano očetovstvo za navedenega otroka, pri čemer je tožnik navajal, da ne ve in da ima otrok mamin priimek. Tožnikova partnerka naj bi se trenutno nahajala v ... v Slovenji. Pri tem je navedel, da ne živita skupaj, saj da sta imela težave. Sprla sta se in partnerka je poklicala policijo. Očitek je šel v smeri, da bi naj bil tožnik nasilen do nje. Po navedbi tožnika naj bi gospa, ki upravlja azilni dom v ..., odločila, da se mora tožnik izseliti.

10. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka v nadaljevanju pregledala spisovne podatke, pri čemer je bilo ugotovljeno, da nikoli v postopku pred tem tožnik ni navajal, da bi naj bil A. A. njegov otrok. Tožnik na to odvrnil, da naj bi to omenil. Tožena stranka ga je nato soočila, da je bil pri podaji prošnje za mednarodno zaščito izrecno povprašan o družinskih članih, ki ga spremljajo, otroka pa pri tem nikoli ni omenil. Nadalje mu je predočila, da je bil zapisnik o osebnem razgovoru tožniku prebran, sam pa ni opozoril na kakršnokoli pomanjkljivost. Tožnik navaja, da mogoče uradna oseba navedenega ni zapisala. Na razgovoru naj bi povedal, da je njegova partnerka v Republiki Avstriji in da prihaja v Republiko Slovenijo. Dokaza o očetovstvu tožnik po lastni izjavi ne poseduje. Toženo stranko v nadaljevanju zanima, zakaj je dokumente o dejstvu priznanja mednarodne zaščite v Republiki Srbiji pustil v Švicarski konfederaciji. Tožnik je navajal, da so bili vsi skupaj v azilnem domu v kraju Basel. Sina partnerke naj bi nato odpeljali k babici po očetovi strani v Francijo, pri čemer je navedel, da naj bi njegov oče bil Francoz. Posledično naj bi se njegova partnerka odločila, da bodo zato azilni dom zapustili. Šli so z vlakom v Republiko Avstrijo in tam zaprosili za mednarodno zaščito. Tožnika so nato v Dublinskem postopku vrnili na Hrvaško. Ker s partnerko nista poročena, naj bi ju, torej oba, na Hrvaškem obravnavali ločeno. Navedel še je, da naj bi v Republiki Avstriji in ostalih državah povedal, da ima sina. Tožena stranka je nato tožnika soočila z dejstvom, zakaj bi ga Republika Avstrija vračala na Hrvaško, če mu je bila mednarodna zaščita že priznana v Republiki Srbiji. Tožnik na to ni imel pojasnila oziroma je navedel, da tega ne ve. Tožnik je v nadaljevanju še navedel, da si je priskrbel službo. Iz zapisnika še izhaja, da mu je bil le-ta prebran v angleškem jeziku in da nanj ni imel pripomb.

11. Po opravljanju dodatnega razgovora je tožena stranka na podlagi izjav prosilca ugotovila, da partnerska zveza oziroma izven zakonska skupnost, ki jo je zatrjeval tožnik, ni obstajala že v državi izvora in da je zato pri presoji predmetne zadeve nerelevantna. Tožena stranka ne sledi navedbam tožnika, da naj bi imel v Republiki Sloveniji otroka s partnerko, ki se nahaja v izpostavi Azilnega doma v ... Tožnik namreč otroka v postopku ni omenil niti na t.i. dublinskem osebnem razgovoru, niti pri podaji prošnje, ko je bil izrecno povprašan po družinskih članih, ki ga spremljajo oziroma po družinskih članih, ki se nahajajo izven izvorne države. Tožnik je domnevnega otroka omenil šele na dodatnem osebnem razgovoru, ki je bil namenjen zgolj razjasnitvi osebnih okoliščin v zvezi s partnersko zvezo, ki jo je prosilec bežno omenjal. Tožena stranka docela in kategorično zavrača tožnikove navedbe, da naj bi sina že pred tem omenjal v postopku, a da naj uradna oseba tega ne bi zapisala. Tako v zapisniku o podaji prošnje kot zapisniku o dublinskem osebnem razgovoru sta bila prosilcu prebrana v jeziku, ki ga razume. Prosilec na zapisnik ni imel pripomb in je prebrano potrdil s prepisom. Nikakor tudi ne gre spregledati dejstva, da tožnik ni nama dokazov o očetovstvu in da mu je partnerka navsezadnje rekla zgolj, da naj bi bil A. A. mogoče njegov sin, kot je navajal sam tožnik. Poleg tega pa je tožnik prošnjo skupaj s partnerko in njenimi otroki podal že v Avstriji, a je bil tam vrnjen v Republiko Hrvaško. Tožena stranka še ugotavlja, da skladno s prvo alinejo g) točke 2. člena I. poglavja Dublinske uredbe obstoj zakonske zveze ni pogoj za to, da je partnerska zveza v postopku kot taka prepoznana, saj se kot družinski član šteje tudi zunajzakonski partner v trajnem razmerju, kadar so v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice v okviru njenega prava o državljanih tretjih držav neporočeni pari obravnavani na primerljiv način kot poročeni pari. Ključno pri presoji pa je, ali je družina že obstajala v državi izvora.

12. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijanega sklepa ugotavlja, da izjave, ki jih je podal na osebnem razgovoru tožnik v zvezi z razmerami v Republiki Hrvaški ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi kateri prosilec v Dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško. Nadalje zaključuje, da na tožnikovi strani ne obstajajo niti utemeljeni razlogi in takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predaje Republiki Hrvaški, ki je edina pristojna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

13. Tožena stranka je dne 8. 11. 2023 in 12. 12. 2023 tožniku posredovala informacijo o obravnavi dublinskih povratnikov v Republiki Hrvaški, ki jih je upoštevala pri odločanju v predmetni zadevi. Pooblaščena organizacija tožnika je nato 21. 12. 2023 toženi stranki predložila komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiki Hrvaški in informacije o stanju na Hrvaškem. Tožena stranka je ocenila je, da se veliko teh informacij navezuje na ravnanja z osebami, ki nezakonito stopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Po njenem mnenju se spletni članki in poročilo Amnesty International za Hrvaško nanašajo na nezakonita vračanja in ne na onemogočen dostop do azila. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje na poročilo AIDA (Country Report Dublin Croatia) z dne 26. 6. 2023, iz katerega je razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, lahko ob vrnitvi v to državo ponovno vložijo namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, nimajo težav pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih je po potrebi prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo si tudi njihove morebitne duševne težave.

14. Med predloženimi informacijami so tudi sodbe nekaterih nacionalnih sodišč. Tako sta upravni sodišči v Hannovru in Stuttgartu ugodili tožbi in odložili vrnitev na Hrvaško. Kot navaja tožena stranka, je iz sklepa Upravnega sodišča v Hannovru 15B3250/22 sicer razvidno, da obstajajo znaki sistemskih pomanjkljivosti v Hrvaškem postopku za priznanje mednarodne zaščite zaradi nakopičenih indicev o kršitvah človekovih pravic v povezavi s tako imenovanimi "push-backi", vendar se sodišče do navedenega ni dokončno opredelilo. Po presoji tožene stranke gre za odločitev v konkretnem primeru, ko je bila predaja le začasno prekinjena. Tudi Upravno sodišče v Stuttgartu je v svojo odločitvi z dne 2. 9. 2022 ugotovilo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, med drugim zato, ker se prosilci, ki so zapustili državo in umaknili svojo vlogo ali so bili zavrnjeni, obravnavajo kot osebe, ki podajajo ponovno prošnjo zato, da bi bili zaščiteni pred vračanjem. V zvezi z istim primerom tožena stranka opozarja, da so lahko prosilci v izvorno državo vrnjeni šele po pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi njihove prošnje za priznanje mednarodne zaščite.

15. Tudi iz sklepa in sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022 oziroma 24. 5. 2022 je razvidno, da imajo Hrvaški postopek za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev sistemske pomanjkljivosti, ki predstavljajo tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, na kar kažejo dokumentirani "push-backi" iz Hrvaške v Srbijo ter v Bosno in Hercegovino. Po mnenju istega sodišča brez posameznih obljub hrvaških oblasti oziroma zagotovil ni zagotovila, da prosilci v Dublinskem postopku ne bodo postali žrtev nasilnih verižnih deportacij v BiH. Iz razpoložljivih dokazov je razvidno, da Hrvaška sistematično krši človekove pravice migrantov. Prav tako ni na voljo zanesljivih dokazov, da so prosilci v dublinskem postopku deležni prednostne obravnave pred drugimi prosilci za mednarodno zaščito. Zato isto sodišče meni, da vrnitev na Hrvaško prosilcem ne nudi varnosti, da ne bodo vrnjeni v BiH brez predhodnega zaslišanja. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na priznanje sodišča, da navedena sodba ne temelji na predhodni sodni praksi.

16. Tožena stranka je proučila tudi vpliv sodbe Upravnega sodišča v Braunschweigu z dne 8. 5. 2023 v sodni praksi Zvezne republike Nemčije. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče v celoti zavrnilo jamstvo Republike Hrvaške in jo obtožilo kolektivnih izgonov in sprejelo stališče, da ni dovolj jasno, da dublinski povratniki ob vrnitvi ne bodo izpostavljeni prisilni vrnitvi v BiH. Na to sodbo se je sklicevalo Upravno sodišče v Münchnu. Upravno sodišče v Kölnu pa je po navedbi tožene stranke zavrnilo zahtevo po odložitvi vrnitve, saj se ni strinjalo z zgornjim stališčem. Upravno sodišče v Kölnu je izpostavilo, da širok nabor pričevanj o "push-backih" ne kaže na to, da bi bili dublinski povratniki proti svoji volji odpeljani iz države in da v samem primeru ne zadošča za tak zaključek. Sodbi upravnega sodišča v Braunschweigu je očitalo, da določa standarde za obrnjeno dokazno breme znotraj sistema medsebojnega zaupanja, ki niso združljivi s pravom EU. Dodatno potrditev, da obstaja zaupanje med Republiko Hrvaško in Zvezno republiko Nemčijo je tožena stranka našla v dejstvu, da je tudi iz statističnih podatkov Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške razvidno, da ji je Zvezna republika Nemčija do 30. 9. 2023 vrnila 183 oseb. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da obravnavana sodna praksa ni posebej tehtna pri odločanju v konkretni zadevi.

17. V zvezi s tem, torej z zatrjevanimi sistemskimi pomanjkljivostmi v hrvaškem azilnem postopku, tožena stranka ponovno pojasnjuje, da bo tožnik v Republiki Hrvaški imel možnost izraziti namero za vložitev prošnje. Poudarja, da tožnik ni predložil primera, ko bi bil prosilec ob predaji Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali deportiran v BiH ali Republiko Srbijo, takega primera pa ne omenja niti sodna praksa drugih držav članic EU. Sodbe, s katerimi so bile odpovedane predaje prosilcev, se nanašajo na konkretne primere in ne veljajo na splošno, na kar kaže tudi praksa držav, saj se danes izročitve po dublinskem postopku v Republiko Hrvaško še vedno izvajajo. Pomembno je tudi dejstvo, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe (prosilce) v dublinskem postopku, za kar gre v tožnikovem primeru. Poleg tega iz poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet beguncev, izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, omogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Takšna poročila imajo veliko težo in so zaupanja vreden vir. Upoštevati je treba tudi, da ima vrnjeni prosilec, ki ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca za mednarodno zaščito, za kar dobi tudi ustrezno izkaznico. Po mnenju tožene stranke je nemogoče, da bi nekoga s takim status vrnili v BiH ali Republiko Srbijo, zato ni verjetno, da se bo to zgodilo tudi tožniku. Tožena stranka se sklicuje tudi na dejstvo, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je Republika Hrvaška v lanskem letu do 30. 9. 2023 v dublinskem postopku sprejela 610 oseb, kar kaže, da se predaje prosilcev v Republiko Hrvaško neprekinjeno izvajajo.

18. V nadaljevanju se tožena stranka opredeljuje do sodbe nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane dne 13. 4. 2022, v kateri je bila prošnja za mednarodno zaščito egipčanskemu državljanu zavrnjena na podlagi ugotovitve, da je zanj pristojna država članica Republika Hrvaška. Iz navedene sodbe izhaja, da je pravico do vložitve prošnje za mednarodno zaščito pogoj za učinkovito uveljavljanje pravice do mednarodne zaščite. Iz tega razloga je potrebno zagotoviti učinkovit in hiter dostop do tega postopka. Temu pa je sledila ugotovitev sodišča, da tako imenovani "push-backi" onemogočajo navedeno zakonodajo in pravice ter na Hrvaškem predstavljajo sistemsko napako v postopku azila v smislu člena 3(2) Dublinske uredbe. Poleg tega je sodišče potrdilo, da obstajajo resni namigi, da se "push-backi" dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je Republika Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju Hrvaške v bližini meje. Tožena stranka v zvezi z omenjeno sodbo meni, da odločitev v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Dublinski uredbi, v Republiki Hrvaški vključeni v azilni postopek. Tožena stranka opozarja, da "resni namigi", da se "push-backi" dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje. V skladu z drugim odstavkom 18. člena Dublinske uredbe v primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1 (c) in kadar je odgovorna država članica, potem ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji, ta država članica zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. V takih primerih države članice zagotovijo dokončanje obravnave. V primerih, ki spadajo v področje odstavka 1 (d), v katerih je bila prošnja zavrnjena le na prvi stopnji, odgovorna država članica zagotovi, da zadevna oseba ima ali je imela možnost uporabe učinkovitega pravnega sredstva v skladu s členom 46 Direktive 2013/32/EU. Dublinska uredba zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se v državi uporablja neposredno. Iz tega razloga mora biti prosilcu na podlagi omenjenih členov v primeru predaje v odgovorni državi članici zagotovljena pravica do azilnega postopka.

19. Nadalje tožena stranka povzema še švicarsko sodno prakso, in sicer navaja, da je Švicarski nacionalni svet objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane in je bilo na podlagi tega najprej pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Glede z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe je ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcu za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. Tožena stranka navaja primer, ko je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. Članek, ki je bil predložen v tem postopku in navaja, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, po navedbi tožene stranke opisuje le odločitev v individualnem konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferja v Republiko Hrvaško, ki se izvaja ves čas kontinuirano. Tožena stranka tudi ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru ne more biti sporna. Prav tako pa Republika Hrvaška kot polnopravna članica Evropske unije spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo.

20. Tožnik v konkretnem primeru po ugotovitvi tožene stranke ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerega Republika Slovenija na podlagi Dublinske uredbe ne bi smela vrniti na Hrvaško. Tožena stranka ugotavlja, da je tudi iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve razvidno, da je bilo iz Švice v Republiko Hrvaško lansko leto do 30. 9. 2023 predanih 114 prosilcev po Dublinskem postopku.

21. Tožena stranka navaja, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske Konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Tožena stranka je tožnika seznanila s tem splošnim zagotovilom. Pooblaščenec tožnika je nato v komentarju na informacijo o Dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško izjavil, da meni, da je to zagotovilo brez dokazne vrednosti. Navaja, da dokaz ne drži, da je na Hrvaškem prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka, kar utemeljuje s posredovanimi informaciji, iz katerih izhaja, da policisti ignorirajo namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito in ljudi izžene v Bosno in Hercegovino ali Srbijo. Tožena stranka navedbe pooblaščenca izrecno zavrača in pojasnjuje, da je omenjeno zagotovilo le dodatno potrdilo za to, da bo prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški vsekakor primerno obravnavan, pri čemer bo imel vse pravice, ki mu jih zagotavlja Dublinski postopek predaje in dostop do postopka mednarodne zaščite. Tožena stranka še navaja, da glede na javno dostopno poročilo o obravnavi prosilca za mednarodno zaščito, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v Dublinskem postopku, tožena stranka nima nikakršnega razloga za dvom po splošnem zagotovilu pridobljeno s strani Republike Hrvaške.

22. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje do ugotovitev Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je v postopek predložil pooblaščenec tožnika. Ugotavlja, da se izvleček poročila nanaša na policijski postopek s tujci na Hrvaškem in izpostavlja, da navedeni vir v predmetni zadevi ni relevanten.

23. Med predloženimi informacijami je tudi povzetek poročila Švicarskega sveta za begunce, izdanega december 2021, iz katerega izhaja, da je dostop do psihološke obravnave v Republiki Hrvaški v praksi težaven tudi za hrvaške državljane, za osebe, ki ne govorijo jezika pa so možnosti za stabilno dolgotrajno zdravljenje minimalne, saj na splošno primanjkuje prevajalcev posebnih jezikov. Tožena stranka v zvezi s tem pojasnjuje, da v konkretnem primeru ne gre za osebo (torej tožnika), ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, to se seveda nanaša na tožnika, zato je ta informacija povsem nerelevantna.

24. Pooblaščena organizacija za varstvo človekovih pravic in okolja je na Hrvaški pravni center (HPC) naslovila vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstaja organizacija ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki in ki bi lahko zagotovili, da lahko vsi, ki so vrnjeni v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku, dejansko vstopijo v hrvaški azilni postopek, če to želijo. Iz odgovora navedenega centra je razvidno, da takšne organizacije ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Tožena stranka v zvezi s tem ugotavlja, da je iz odgovora Hrvaškega pravnega centra razvidno, da je sprejem dublinskih povratnikov v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjujejo navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejemejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Nobenih razlogov torej ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Samo dejstvo, da HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih prosilcev, nikakor ne more pomeniti, da se za omenjene osebe kakorkoli v zvezi s tem spremenilo. V nobenem primeru pa odgovor ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru Dublinskega postopka predaje Republiki Hrvaški.

25. Tožena stranka še navaja sodbo Švicarskega federativnega administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023. Glede na navedeno sodbo je pri transferjih, skladnih z Dublinsko uredbo potrebno ugotoviti, ali bo imel prosilec, za obravnavo katerega je Republika Hrvaška prevzela odgovornost, tam dostop do azilnega postopka. Vprašanje, ali je bilo za prosilca za mednarodno zaščito izjemno težko priti na teritorij Republike Hrvaške, ni več primarno. Ni podlage za utemeljeno sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Odločitvi sodišča po navedbi tožene stranke pritrjujejo ažurna poročila in večina sodne prakse držav članic, s katerimi se je posvetovalo sodišče. Iz dostopnih virov ni nobenega indica, da so dublinski povratniki po tem, ko so izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, protipravno odstranjeni iz države. Iz navedene sodbe po mnenju tožene stranke izhaja, da se ugotovitve nanašajo tudi na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem, kot tudi na osebe, ki vložijo zahtevek za ponovni sprejem.

26. Tožena stranka se opredeljuje še glede komentarja pooblaščenca tožnika o stanju v Republiki Hrvaški, ki se nanaša na ravnanje s skupnostjo LGBTQ+ na Hrvaškem in iz katerega gre razbrati, da možnost za poslabšanje mentalnega zdravja predstavlja sam Dublinski postopek z morebitnimi elementi sile, dolgotrajnosti, večkratnimi predajami in odhodom iz okolja, ki ga prosilec dojema kot varnega, predvsem v povezavi z določenimi individualnimi okoliščinami prosilca. Eno poglavje se nanaša tudi na splošne psihološke težave, s katerimi se srečujejo prosilci, pripadniki LGBTQ+ skupnosti. Tožena stranka ugotavlja, da iz poročila ni nikjer razvidno, da Republika Hrvaška prosilcem, vrnjenim po dublinskem postopku, po vrnitvi ne bi nudila ustrezne psihosocialne podpore in psihološke pomoči, da se soočijo z nastalimi posledicami. V gradivu je naveden tudi primer zavrnjenega prosilca navedene skupnosti, ki se je odločil za gladovno stavko, ker ga želi Republika Hrvaška vrniti v Republiko Srbijo, kjer je že pridobil status begunca. Tam naj bi bil napaden, zaradi česar se je umaknil v Republiko Hrvaško, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je bilo v zadevi odločeno negativno. Tožena stranka poudarja, da izpostavljen primer predstavlja individualno odločitev v specifični zadevi na podlagi katere nikakor ni mogoče razbrati, da je odločitev v predmetni zadevi posledica sistemskega zavračanja prošenj za mednarodno zaščito predstavnikov LGBTQ+ skupnosti s strani pristojnih organov Republike Hrvaške. Tožena stranka izpostavlja, da ima Republika Hrvaška delujoč pravni sodni sistem, prosilci pa imajo možnost pritožbe na sprejete odločitve pristojnega organa, pripada pa jim tudi brezplačna pravna pomoč.

27. Del gradiva se nanaša tudi na tako imenovano prakso "push-back", ki naj bi se nanašali konkretno na LGBTQ+ skupnost. Tožena stranka izpostavlja, da iz navedenih virov ne izhaja, da gre za takšno ravnanje pripisati prav spolni usmerjenosti tujca. Ponovno poudarja, da tako imenovani "push-backi" v predmetni zadevi niso relevantni. Tudi iz sodne prakse po mnenju tožene stranke jasno izhaja, da je bistveno pri presoji o vrnitvi v odgovorno državo na podlagi Dublinske uredbe, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem in kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so že imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Več navedenih prispevkov se nato nanaša na fizično nasilje nad LGBTQ+ pripadnike ter njihovimi simboli, predvsem zastavo. Omenjena je tudi polarizacija in sovražni govor v družbi na Hrvaškem. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da ne želi ničemer zmanjševati pomena doživljanja nasilnega vedenja, izpostavlja pa, da navedeno v nobenem smislu ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopkov mednarodne zaščite na področju sprejema in so v tem smislu v predmetni zadevi nerelevantne. Enako se tožena stranka opredeli do posredovanih informacij, ki se nanašajo na odzive pristojnih organov Republike Hrvaške se nanaša na to, da LGBTQ+ žrtve ne prijavljajo diskriminacije in nasilja glede izražanja zaradi strahu pred ponovno stigmatizacijo in marginalizacijo v svojem okolju, strahu pred prisilnim razkrivanjem in zaradi nezaupanja v institucije. Po ugotovitvi tožene stranke navedeno v nobenem primeru ne obravnava prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški oziroma sistemski pomanjkljivosti na področju sprejema.

28. Tožena stranka še ugotavlja, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka ni ovir. Pri tem navaja, da je merilo za odločitev, da se predaja prosilca Republiki Hrvaški ustavi, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, izhaja zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evropa ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023, iz katere izhaja, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem Republike Hrvaške obravnavan kot kritičen, niso izdali. Prav tako niso znani ti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Tožena stranka na tem mestu navaja še sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije št. I U 1223/2022 z dne 16. 9. 2022, št. I U 1566/2022 z dne 24. 11. 2022 in št. I U 148/2024 z dne 9. 2. 2024, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

29. Nadalje tožena stranka glede na navedeno ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Glede na to, da je Republika Hrvaška razglašena za odgovorno članico in da prosilec ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v to državo, se bo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji prosilca, ki bo potekala na nekdanjem mejnem prehodu Obrežje.

_Tožnikove trditve_

30. Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo, v kateri je predlagal odpravo izpodbijanega sklepa. Tožnik ni posebej specificiral tožbenih podlag za odpravo izpodbijanega sklepa.

31. Tožnik se sklicuje na prakso Ustavnega sodišča, konkretno na odločbo Ustavnega Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, odstavek 14, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da ne drži, da lahko prosilci domnevo varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko možnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz tako imenovanih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem odgovorni državi članici. Ker gre pri kršitvi pravice do nečloveškega ravnanja (dobesedna navedba tožnika) za absolutno pravico, je kršitev te pravice dovolj, da ni potrebno dokazovati sistemskih pomanjkljivosti. Nadalje navaja, da meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno, zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država. Tožnik navaja, da iz 16. točke ocitirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je potrebno oceniti, ali bi vrnitev posameznika v posamezno državo zanj pomenila nevarnost, da bo deležen nečloveškega ravnanja. Tožnik navaja, da je bil v konkretnem primeru pretepen in to dvakrat, dvakrat so mu tudi odvzeli denar, enkrat pa tudi telefon. V postopku mu tudi ni bil zagotovljen tolmač. Navedeno se vse nanaša na Republiko Hrvaško. Zaradi neupoštevanja odločbe Ustavnega sodišča, s tem, ko je tožena stranka navedla, da mora biti pomanjkljivosti sistemske, je v tožnikovi navedbi podana kršitev materialnega prava in kršitev načela nevračanja, kot tudi kršitev 3. člena EKČP. 32. Tožnik očita, da tožena stranka popolnoma ignorira sodbo ESČP iz januarja 2023, v kateri je navedeno, da Hrvaška krši človekove pravice beguncev in drugih migrantov. Glede na stališče Vrhovnega sodišča, ki določa, kateri so tisti podatki, na podlagi katerih naj sodišča odločajo, sodišče sodbe ESČP iz januarja letos (očitno je mišljeno leto 2023 in ne leto 2024) ne more ignorirati, zato je po mnenju tožnika odločitev tožene stranke, da tožnik, z uradnimi osebami, ki so pristojne za vodenje postopkov, še ni prišel v stik, neutemeljena. Po mnenju tožnika iz navedene sodbe ESČP jasno izhaja, da hrvaški policisti in uradne osebe z begunci in migranti ravnajo nečloveško. Sodba ESČP ne loči med uradnimi osebami in policisti. Iz navedene sodbe je jasno razvidno, da hrvaški organi ne preprečujejo nevarnega življenjskega postopka, ampak ga celo povzročajo. Po mnenju tožnika več kot očitno, da je za tožnika vrnitev na Hrvaško nevarna.

33. Glede ugotavljanja obstoja sistemskih pomanjkljivosti pred pristojnim organom ali sodiščem države članice EU po navedbi tožnika ni potrebno, da bi ustrezen organ EU ali organ Sveta Evrope predhodno ugotovil obstoj sistemskih pomanjkljivosti. Tožnik navaja, da je policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policisti in ti evidentirajo morebitno namero tujca za azil, sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema. Tožnik meni, da zato enostavno ni mogoče prezreti, kako je z njim ravnala hrvaška policija in da je bil tožnik v bazo EURODAC s strani hrvaške policije evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito. Pri tem navaja, da je šlo za prisilni odvzem prstnih odtisov in nepravilen vnos v EURODAC bazo. Navaja, da če hrvaška policija tujcem onemogoča podajo namer in prošenj (s prisilnim vračanjem v BiH in fizičnim ter psihičnim nasiljem), to pomeni, da jim onemogoča dostop do azilnega postopka, kar je vsekakor sistemska pomanjkljivost v zvezi z azilnim postopkom. Tožnik navaja, da je sistemska pomanjkljivost postopka na Hrvaškem tudi v tem, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na kateri piše, da mora v roku 24 oziroma 48 ur zapustiti državo. Navaja, da o takem dokumentu priča tudi tožnik. Pri tem se tožnik sklicuje še na hrvaški Zakon o tujcih, ki naj bi določal, da organi Republike Hrvaške lahko izdajo odločbo o vrnitvi na prej predvidenih obrazcih. Pri tem navaja, da če nekdo na Hrvaškem podal namero za mednarodno zaščito, ostane odločba o vrnitvi v veljavi, ampak se do dokončanja postopka o mednarodni zaščiti ne izvrši. Da na Hrvaškem obstajajo velike nenavadnosti tekom postopka izdaje odločb o prostovoljni vrnitvi, naj bi sodišče ugotovilo tudi v sodbi I U 688/2023 z dne 15. 5. 2023. 34. Tožnik očita, da tožena stranka pri odstranitvi ni poskrbela za ustrezno zagotovilo, oziroma bi morala poskrbeti za preventivne, nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila vsakršen pomislek o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU. Naloga tožene stranke naj bi bila, da bi morala ovreči vsakršen dvom, da bi tožniku v primeru vrnitve na Hrvaško bila kršena pravica iz 4. člena Listine EU, česar pa tožena stranka ni storila. Tožnik navaja, da bi naj bila v hrvaški zakonodaji uzakonjena nezakonitost, in sicer ob nezakonitih prehodih iz BiH na Hrvaško. Hrvaški policisti naj tujcem ne bi izročali nobenih odločb, ob prijetju v notranjosti države pa hrvaška policija postopa na način, da sicer zakonito odvzame prstne odtise, nato pa arbitrarno označi osebe pod sklicno številko 1 kot prosilce in jim ne izda potrdil o registraciji, ampak jim izda odločbo o vrnitvi, pri čemer so vsi dokumenti v hrvaškem jeziku, tolmači niso prisotni, osebam pa niti pisno niti ustno ni razloženo, da iz hrvaškega Zakona o tujcih izhaja, da če nekdo poda namero za mednarodno zaščito oziroma je v EURODAC zaveden po sklicno številko 1, to pomeni, da na ozemlju Hrvaške ostane do zaključna postopka za mednarodno zaščito. Po mnenju tožnika je Slovenija z izdajanjem sklepov in nepripravljenostjo na analizo hrvaško notranjo zakonodajo pri sistematičnem vračanju oseb na Hrvaškem pri tem nezakonitem početju soudeležena.

35. Tožnik je na sami glavni obravnavi dne 7.2.2024 podal še pripravljalno vlogo, v kateri pa je primarno komentiral odgovor na tožbo tožene stranke. V pripravljalni vlogi ponovno navaja sodbo ESČP št. 84523/17 z dne 17.1.2023, iz katere izhaja, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ker v primeru smrti otroka niso izpeljali celovite preiskave, zato obstaja nevarnost, da bo tudi v prihodnje prihajal do takšnih nesreč. Z navedeno sodbo tudi utemeljuje, da na podlagi te sodbe obstaja nevarnost mučenja in nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, tudi zaradi neprimernosti prostorov, v katere nastanijo prosilce za azil. Toženi stranki še očita, da se sklicuje na poročilo AIDA iz leta 2022, ki pa naj bi bilo že zastarelo, enak očitek podaja glede sklica tožene stranke na sodbo I u 906/2022 z dne 8.7.2022 in navaja, da gre za staro sodbo. Ponovi, da iz citiranih sodb izhaja, da ne gre razlikovati med policisti na Hrvaškem in uradnimi osebami, ki izvajajo azilni postopek. Tožnik nadalje postavlja vprašanje, ali imajo prostori na Hrvaškem, v katerih se prosilci nahajajo, pregled požarne varnosti in nadzor, da ne bi bilo tožnikovo življenje v teh prostorih ogroženo.

36. Tožnik v tožbi ni nasprotoval ugotovitvam tožene stranke, da obstoj izven zakonske skupnosti in posledično obstoj družinskega člana ni podan oz. tožba niti ne vsebuje trditvene podlage, ki bi nasprotovala ugotovitvi tožene stranke glede ne obstoja izven zakonske skupnosti in družinskega člana. Tožba tudi ne vsebuje navedb, ki bi kakorkoli nasprotovale ugotovitvam tožene stranke glede ravnanja s pripadniki LGBTQ+ skupnosti na Hrvaškem.

37. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Posledično predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta. Navaja, da bi naj z njim na Hrvaškem že nečloveško ravnali. Glede na sodbo ESČP iz januarja 2023 in glede na številne druge judikate sodišč evropskih sodišč ter na podlagi gornjih navedb, ki so podane v tožbi, naj bi bilo jasno, da na Hrvaškem z migranti in prosilci ravnajo nečloveško. Drugih navedb v podkrepitev potrebe za izdajo začasne odredbe tožnik ni navedel. _Trditve tožene stranke_

38. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Glede očitka, da ni upoštevala sodbe ESČP z dne 27. 1. 2023 tožena stranka odgovarja, da tožeča stranka oziroma tožnik navedene sodbe v tožbi ni ustrezno navedel, niti je v postopku ni predložil, kar toženi stranki onemogoča, da bi jo preučila in se do nje opredelila. V zvezi z navedbami tožnika, da iz sodbe izhaja, da ESČP ne dela razlik med begunci in ostalimi migranti, ker teh razlik v Republiki Hrvaški ni, pa tožena stranka pojasnjuje, da je v predmetni zadevi bistvenega pomena to, čemur bo tožnik izpostavljen ob vrnitvi v Republiko Hrvaško. Neizpodbitno namreč ostaja dejstvo, da bo tožnika ob predaji prevzela uradna oseba hrvaškega notranjega ministrstva. Tako tožnik nikakor ne bo izpostavljen ponovni policijski obravnavi, ki naj bi jo doživel v preteklosti. Pri tem je tožena stranka v predmetni zadevi sledila sodni praksi slovenskih sodišč, v skladu s katero je predhoden policijski postopek smatrala kot nerelevanten. Tožena stranka nadalje navaja, da na eni strani tožnik navaja, da naj bi hrvaška policija tujcem onemogočila, da podajo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, hkrati pa tožnik navaja, da je bil kot prosilec v Republiki Hrvaški zmotno evidentiran. Tožena stranka tako težko sledi navedbam tožnika. Očitno naj bi bilo, da je tožnik v Republiki Hrvaški imel možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, a tega sicer ni želel storiti kot sedaj navaja. Kljub temu pa je ugotovljeno, da je to moral storiti, saj je bil v evidenci EURODAC naveden kot prosilec za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru bi bil v evidenci EURODAC zagotovo evidentiran pod številko 2 (tujec), saj je docela nelogično, da bi hrvaška policija tožnika evidentirala kot prosilca za mednarodno zaščito in se s tem zavzela za obravnavo njegove prošnje, če tega tožnik dejansko ne bi storil. Posledično ne gre slediti navedbam tožnika, da je bil pri dostopu do postopka mednarodne zaščite Republike Hrvaške kakorkoli oviran. Dejstvo je, kot navaja tožena stranka, da je bila tožniku ta pravica omogočena, sam pa v Republiki Hrvaški ni želel počakati. Pri tem tožena stranka še opozarja na dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil v več državah članicah Evropske unije, pri čemer pa na odločitev v Republiki Hrvaški, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, ni počakal niti potem, ko je bil v Dublinskem postopku v Republiko Hrvaško vrnjen iz Republike Avstrije. Tožena stranka navaja, da je zelo očitno, da gre v predmetni zadevi za očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite. Glede navedbe tožnika, da je ena od sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite Republike Hrvaške tudi ta, da hrvaška policija ljudem v podobni situaciji izroča papirje, na katerih piše, da morajo Republiko Hrvaško zapustiti v roku 24, 48 ur, tožena stranka opozarja, da tožnik nikoli ni navajal, da bi se to zgodilo njemu osebno, zaradi česar so te navedbe v predmetni zadevi nerelevantne. Tožena stranka ponovno opozarja, da je tožnik imel v Republiki Hrvaški možnost podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, bil je tudi nastanjen v azilni dom, a ni počakal na odločitev pristojnega organa.

39. Glede na navedbe tožnika, da pred predajo ni poskrbela za ustrezno zagotovilo s hrvaške strani, tožena stranka meni, da je s strani pristojnega organa Republike Hrvaške prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma b) členu 4 Listine Evropske unije, ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. S tem je tožena stranka tožnika v postopku izrecno seznanila. Po mnenju tožene stranke je omenjeno zagotovilo še dodatno potrdilo za to, da bo tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški tam vsekakor primerno obravnavan, pri čemer bo imel vse pravice, ki jih zagotavlja Dublinski postopek predaje in dostop do postopka mednarodne zaščite. Glede na javno dostopno poročilo o obravnavi prosilca za mednarodno zaščito, ki so v Republiko Hrvaško vrnjeni v Dublinskem postopku, pa tožena stranka nima nikakršnega razloga za dvom v splošno zagotovilo, pridobljeno s strani Republike Hrvaške. Posledično tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne, izpodbijani sklep pa potrdi.

_Presoja tožbe_

40. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo in jih v soglasju s strankami štelo za prebrane in v zvezi s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Na glavni obravnavi dne 7. 2. 2024 je tudi zaslišalo tožnika. Tožnik je v izpovedbi ponovil, kar je že dejansko navajal na razgovoru pri toženi stranki. Na izrecno vprašanje sodišče, ali se nahaja pri zatrjevani partnerici, je povedal, da ne, ker bi ga naj nagnali iz azilnega doma zaradi spora z isto partnerico. Potrdil je tudi, da ga je Republika Avstrija predhodno že vrnila na Hrvaško v okviru dublinskega postopka, pri čemer ga zatrjevana partnerica z otroci ni spremljala.

**K I. točki izreka:**

41. Tožba ni utemeljena.

42. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

43. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi Dublinske uredbe odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V prvem odstavku 3. člena te uredbe je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe.

44. Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav v osebnem razgovoru (5. člen Dublinske uredbe in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Po njeni presoji odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Dublinske uredbe in prvem odstavku 21. člena Dublinske uredbe, pri čemer je nastopila domneva iz sedmega odstavka 22. člena Dublinske uredbe zaradi molka hrvaških organov.

45. Med državami članicami EU velja načelo medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Zato je treba v okviru skupnega evropskega azilnega sistema in zlasti Dublinske uredbe, ki temelji na načelu medsebojnega zaupanja in ki želi z racionalizacijo prošenj za mednarodno zaščito pospešiti njihovo obravnavanje v interesu prosilcev in udeleženih držav, domnevati, da je obravnavanje prosilcev za tako zaščito v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine, Konvencije o statusu beguncev, podpisane v Ženevi 28. julija 1951 in EKČP. Ta domneva pa je izpodbojna.

46. Izpodbiti je ni mogoče samo v primerih iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ko v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine, saj je SEU v zadevi Jawo1 že pojasnilo, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen dejanski nevarnosti takšnega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.2

47. Izpodbijani sklep ne temelji na stališču, ki bi nasprotovalo zgoraj navedenemu, saj drugi odstavek na 15. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa vsebuje izrecno ugotovitev tožene stranke, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec (tožnik) ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti. To po presoji sodišča pomeni tako ugotovitev (1) da tožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemukoli nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju, kot tudi (2) da tam ni sistemskih pomanjkljivosti. Zato niso utemeljene težko razumljive in posplošene tožbene navedbe o tem, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo, kar velja tudi za tožbeni ugovor, da bi naj bil tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško podvržen nevarnosti prisilne odstranitve v Bosno in Hercegovino brez dostopa do postopka mednarodne zaščite. Navedena trditev tožnika je v nasprotju z dejstvom, da je bil v Republiki Hrvaški že vnesen v EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, kot tudi v nasprotju z dejstvom, da je bil po lastni izjavi nameščen v azilni dom, ki ga je zapustil pred končanjem postopka presoje utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

48. Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, ki bi naj preprečevale vrnitev tožnika na Hrvaško, sodišče ugotavlja, da se je glede tožnikovih navedb v predhodnem postopku obširno opredelila že tožena stranka in jih utemeljeno zavrnila, pri čemer je pri obrazložitvi svoje odločitve, uporabila, med drugim, relevantno sodno prakso. Poleg tega je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 (66. in 67. točka obrazložitve) že pojasnilo, da je obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici članici vprašanje, ki se lahko pojavi v vseh primerih ukrepov odstranitve tujca z ozemlja države članice, in da gre za primeroma naštete akte, katerih krog ni zaključen, v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (20. točka obrazložitve) pa, da za presojo ovire za predajo prosilca ni treba, da bi obstoj sistemskih pomanjkljivosti ugotovil nek organ Evropske unije ali Sveta Evrope. Pomembni sta kvaliteta in vsebinska teža dokazov, s katerimi se te pomanjkljivosti ugotavljajo. Ti sta (med drugim) odvisni tudi od tega, kdo te akte oblikuje. Gotovo je, da vsak dokaz (na primer sodba nižjega sodišča druge države članice) obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne more utemeljiti.2 Tako SEU kot Vrhovno sodišče sta namreč že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.3

49. Pri presoji na podlagi navedenih stališč je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.4

50. V zvezi s tem pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti, odvisen od okoliščin konkretnega primera.5 Res je, kot trdi tudi tožnik v tožbi, da so procesne garancije glede dostopa tujcev do azilnega postopka sestavni del skupnega azilnega sistema, zato ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar to stališče za obravnavano zadevo ni uporabljivo, saj tožnik ne prereka ugotovitev tožene stranke v zvezi s svojim statusom v centralni evidenci EURODAC. To po presoji sodišča pomeni, da mu je bil dostop do azilnega postopka zagotovljen že s tem, ko je v Republiki Hrvaški pridobil status prosilca. To potrjuje tudi tožnikova izjava, da je bil v Republiki Hrvaški nastanjen v azilni dom. Hrvaška je kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika — prosilca (saj je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji) ker je vzpostavljen položaj iz točke (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III6, po sprejemu pa je to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena7 dolžna tudi obravnavati.8 S tem bodo torej spoštovane tožnikove procesne garancije glede dostopa do azilnega postopka, bodoča ravnanja hrvaških organov in skladnost njihovega postopanja s pravom Evropske unije pa niso v pristojnosti Upravnega sodišča oz. jih sodišče označuje kot zgolj špekulacije.

51. V obravnavani zadevi tožnik ne problematizira slabega ravnanja hrvaških policistov, ki bi se nanašalo na policijsko obravnavo po prečkanju meje, ampak posplošeno nasprotuje procesnemu postopanju tožene stranke v zvezi s proučitvijo objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah v Republiki Hrvaški in meni, da so navedene sistemske pomanjkljivosti razvidne iz v upravnem postopku predloženih informacij. Navaja še slabe higienske razmere v azilnem domu in slabo hrano, vendar so po oceni sodišča navedbe presplošne in v nobenem primeru ne dokazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Hrvaškem azilnem sistemu.

52. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo iz v upravnem postopku predloženih informacij z dne 24.11. 2023 in 21.12.2023 (datum prejema s strani tožene stranke). Iz njih je sicer razvidno, da so nacionalna sodišča v zvezi s predajami po Dublinski uredbi v posameznih primerih upoštevala prisilna vračanja v BiH in Srbijo, vendar po oceni sodišča tudi na tej podlagi, ko so zgolj nižja sodišča odločala v konkretnih primerih, ob odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR),9 ki niso znana niti Vrhovnemu sodišču,10 ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki je v postopku po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU, ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje in da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Za obravnavano zadevo v navedenih okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, prav tako ni upoštevno sklicevanje na odgovor HPC, iz katerega izhaja le, da ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki.

53. Sistemske pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema ne izhajajo niti iz sodbe ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, ki jo tožnik izrecno navaja v pripravljalni vlogi in na zapisniku na glavni obravnavi, saj se nanaša na povsem drugačen dejanski stan, neprimerljiv z obravnavanim. Osredotoča se namreč na ravnanje zaposlenih na obmejni policijski postaji Bajakovo leta 2015, ko je prišlo do požara v kletnih prostorih, kjer so bili pridržani nezakoniti migranti. Nepripravljenost in neustrezno ukrepanje zaposlenih ob požaru je privedla do treh smrtnih žrtev, eden izmed pridržanih je utrpel hude telesne poškodbe. Kršitev pravice do življenja (2. člen EKČP) je ESČP ugotovilo tudi v zvezi z naknadno preiskavo dogodka, ki so jo opravili pristojni organi. Po presoji sodišča ESČP v navedenem primeru ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva. Na tej podlagi tudi ni mogoče posplošeno zaključiti, da človekove pravice na Hrvaškem niso priznane in varovane, saj je treba med državami članicami EU izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.

54. Tožnik tudi ne more uspeti s posplošenim sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, saj vzporednic med zadevama ni videti. Poleg tega so bila stališča iz navedene odločbe presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, _C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji_, z dne 16. 2. 2017. Pri tem tožnik ne trdi, da bi sam postopek izročitve povzročil tveganje nečloveškega in ponižujočega ravnanja.11

55. Tožnik je v postopku pred toženo stranko navajal, da je pripadnik LGBTQ+ skupnosti in da bi v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško lahko bil podvržen diskriminaciji in negativnim izkušnjam. Do njegovih navedb se je obširno opredelila že tožena stranka in jih po oceni sodišča utemeljeno zavrnila na podlagi dostopnih informacij mednarodnih organizacij, ki potrjujejo, da je položaj pripadnikov LBGTQ+ skupnosti na Hrvaškem docela primerljiv s položajem pripadnikov te skupnosti v Sloveniji. Sodišče še ugotavlja, da tožnik oz. njegova pooblaščenka nista v tožbi, pripravljalni vlogi oz. na glavni obravnavi z ničemer oporekala ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne bo deležen nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško zaradi tega, ker po lastni izjavi pripada LGBTQ+ skupnosti. Trditvena podlaga tožbe se tako nanaša izključno na zatrjevani obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški, pri čemer se trditve nanašajo na domnevno prisilno vračanje povratnikov po Dublinski uredbi v t.i. tretje države in onemogočanje dostopa do azilnega postopka, in, na zatrjevano pomanjkanje ustrezne požarne varnosti azilnih objektov v Republiki Hrvaški, pri čemer za slednje tožnik navaja zgolj sodbo ESČP Daraibou proti Hrvaški z dne 27. 1. 2023, ki pa za ta primer, kot je že predhodno pojasnjeno, ni upoštevna.

56. Glede na položaj, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Dublinske uredbe, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge tožnikove osebne okoliščine (na primer zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine12, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic. Glede na navedeno toženi stranki niti s tega vidika ni mogoče očitati, da ni storila vsega, kar bi lahko, da tožnika ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Tožniku je bila torej zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da predaja Hrvaški ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.13

57. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

58. ZMZ-1, na katerem temelji izpodbijani sklep, glede začasnih odredb nima posebnih določb, določa le, da se lahko zoper vse sklepe, izdane na podlagi tega zakona, vloži tožba v treh dneh od vročitve (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1), o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh (tretji odstavek 71. člena ZMZ-1). Splošnih učinkov tožbe v upravnem sporu ne spreminja niti Dublinska uredba, saj ne zapoveduje zadržanja predaje prosilca zaradi sprožitve upravnega spora zoper odločitev pristojnega organa (tožene stranke). Iz stališč SEU v zadevi C-63/15 z dne 7. 6. 2016, Ghezelbash, glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitev o predaji izhaja, da je iz člena 27(3)(c) Dublinske uredbe razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, ko je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe (oziroma v ureditvi Republiki Slovenije tožbe v upravnem sporu) zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na proučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka obrazložitve).

59. Glede na navedeno stališče za izdajo začasne odredbe veljajo splošna pravila ZUS-1, po katerih sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izkazal, oz. niti navedel, okoliščin in vseh dejstev, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode. Podal je zgolj navedbo, da bo na Hrvaškem v primeru vrnitve izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. 60. V zvezi s standardom težko popravljive škode je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da izvršitev predaje po Dublinski uredbi sama po sebi ni nepopravljiva posledica, saj način odprave posledic izvršenega sklepa o predaji v primeru uspeha v upravnem sporu ureja že sama Dublinska uredba, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena, potem ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme (tretji odstavek 29. člena).14 Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi s presojo, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema, težko popravljive škode ne izkazujejo niti posplošene tožnikove navedbe, da bo na Hrvaškem izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Zato je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) C-163/17 z dne 19. 3. 2019, Jawo (82. točka obrazložitve). 2 Sodba in sklep I Up 210/2023 z dne 17. 8. 2023 (11. točke obrazložitve). 3 Tako Vrhovno sodišče na primer v sodbi in sklepu I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023 (19. točka obrazložitve). 5 Prav tam (20. točka obrazložitve). 6 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejme prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici. 7 Iz določbe je razvidno, da v primerih, ki spadajo na področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec. 8 Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 76/2023, ko se je v 10. točki obrazložitve v 5. opombi sklicevalo na sodbo SEU C-213/17 z dne 5. 7. 2018, X, ki je v zvezi z določbo drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III med drugim razložilo, da čeprav določa različne obveznosti v zvezi z obravnavo prošenj za mednarodno zaščito (glede na fazo zadevnega postopka za mednarodno zaščito), je namen vseh teh obveznosti zagotoviti nadaljevanje postopka za mednarodno zaščito, te obveznosti pa se nanašajo na natančnejšo opredelitev postopka, ki ga je treba zagotoviti osebi po njeni predaji drugi državi članici. 9 Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR že obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 10 Tako pojasnilo je razvidno iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, na primer I Up 193/2022 (12. točka obrazložitve) in I Up 81/2023 (11. točka obrazložitve). 11 Celoten odstavek je povzetek sodbe Vrhovnega sodišča I Up 272/2023 z dne 29. 1. 2024 (15. točka obrazložitve). 12 V smislu navedene sodbe SEU C-578/16. 13 Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve). 14 Sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (15. točka obrazložitve).