Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

UPRS Sodba I U 1272/2021-23

ECLI:SI:UPRS:2021:I.U.1272.2021.23 Upravni oddelek

notar imenovanje notarja pogoji za imenovanje notarja strokovna usposobljenost ocena strokovne komisije osebni razgovor
Upravno sodišče
1. oktober 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Komisija je v oceni zajela tako ustni razgovor kandidatov (odgovore na vprašanja) kot tudi listine, ki so jih kandidati priložili k vlogam. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika komisije, iz katerega izhaja, da je komisija opravila izbirni postopek s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz h kandidaturam priložene in po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije ter z izvedbo ustnih razgovorov. Komisija je torej preverjala strokovno usposobljenost kandidatov tako na podlagi listinske dokumentacije kot tudi z ustnim razgovorom, katerega namen je bil rangiranje enako ustrezno strokovno usposobljenih kandidatov na podlagi doseženega števila točk. Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije.

Glede na to, da sta bili obe kandidatki po oceni strokovne usposobljenosti za opravljanje notariata izenačeni, je bil minister v okviru dodatnega ustnega razgovora z obema enako usposobljenima kandidatkama upravičen izbrati. V pristojnosti ministra je namreč izbira, da med enako strokovno usposobljenimi oziroma enako ocenjenimi kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Zato je tak razgovor namenjen zgolj predstavitvi pogledov in stališč kandidatov glede določenih vprašanj povezanih z delom notarja oziroma notariata in ne preverjanju strokovne usposobljenosti. Pri tem ne gre za ponovno preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov, temveč za nek splošen celosten vtis o kandidatu. Pri odločitvi o izbiri kandidata po 10.a členu ZN gre za izbirno pravico ministra, ki ni omejena ali vezana na mnenje Notarske zbornice Slovenije ali komisije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 10. člena in 10.a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani imenovala A. A. (stranka z interesom v tem upravnem sporu). V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bil v Uradnem listu RS, št. 157 z dne 30. 10. 2020 objavljen razpis za eno prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani, na katerega se je prijavilo trinajst (13) kandidatov. V postopku je bilo ugotovljeno, da deset (10) kandidatov izpolnjuje razpisne pogoje, zato so bile njihove kandidature posredovane v mnenje Notarski zbornici Slovenije, ki je podala svoje mnenje z dopisom št. 813/2021 z dne 12. 5. 2021. Tedanja ministrica za pravosodje je s sklepom št. 704-23/2020 z dne 23. 4. 2021 imenovala člane komisije za izvedbo izbirnega postopka (v nadaljevanju komisija). Komisija je v izbirnem postopku preverila strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN, in sicer na podlagi listinske dokumentacije, ki so jo predložili kandidati ter na podlagi z njimi opravljenih ustnih razgovorov. Komisija je ustni razgovor s prijavljenimi kandidati opravila 25. 5. 2021. Komisija je pred opravo ustnih razgovorov izoblikovala metodologijo ocenjevanja za izbiro notarja, s katero so bili kandidati seznanjeni hkrati z vabilom na ustni razgovor. Uspeh kandidatov na ustnem razgovoru se je ugotovil tako, da je vsak član komisije ocenil odgovore kandidatov z najmanj 1 in z največ 10 točkami. Od skupno možnih 30 točk so prijavljeni kandidati zbrali od 25 do 29 točk, pri čemer sta najvišje število točk zbrali dve (2) prijavljeni kandidatki. V fazi izbirnega postopka je komisija preverjala tudi morebitno neizpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN in pri tem ugotovila, da na podlagi pridobljene listinske dokumentacije in dosedanjega dela in ravnanj prijavljenih kandidatov ni moč utemeljeno sklepati, da kandidati notarskega poklica ne bi opravljali strokovno, pošteno, ali da kot notarji ne bi varovali ugleda notarskega poklica ter nepristranskosti. Iz potrdil o dejstvih, vpisanih v kazenski evidenci ministrstva za pravosodje, je tudi razvidno, da nobenemu izmed kandidatov ni bila izrečena kazenska sankcija, iz česar sledi, da kandidati izpolnjujejo pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

2. Komisija je po zaključenem izbirnem postopku tedanji ministrici, pristojni za pravosodje, podala mnenje, da prijavljeni kandidati izpolnjujejo pogoje iz drugega odstavka 10.a člena ZN za imenovanje za notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani. Iz mnenja je razvidno tudi doseženo število točk, ki so jih kandidati dosegli na ustnem razgovoru, in sicer sta najbolje ocenjeni kandidatki dosegli enako število točk. Minister za pravosodje je po nastopu funkcije v skladu z izbirno pravico iz prvega odstavka 10.a člena ZN, po seznanitvi z mnenjem komisije in mnenjem Notarske zbornice Slovenije, po vpogledu v upravni spis ter po 20. 7. 2021 opravljenem dodatnem ustnem razgovoru s kandidatkama, ki sta na ustnem razgovoru 25. 5. 2021 dosegli enako (najvišje) število točk, izbral A. A. Po mnenju ministra je slednja na dodatnem ustnem razgovoru 20. 7. 2021 podala bolj prepričljive odgovore na vprašanja, ki so bila zastavljena obema kandidatkama. Odgovori izbrane kandidatke so bolj naslavljali potrebe iz prakse, pokazala pa je tudi več naklonjenosti digitalizaciji notarskih storitev in s tem večji dostopnosti notariata strankam. Za izbrano kandidatko je minister prepričan, da bo njeno imenovanje za notarko v največji možni meri upravičilo javno zaupanje, ki je kandidatki z imenovanjem podeljeno.

3. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve tožničinih ustavnih pravic. Tožnica meni, da je bil postopek ugotavljanja strokovnosti izbranih kandidatov pred komisijo izveden nepravilno, posledično je bilo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov je potrebno, upoštevajoč ZN, oceniti ne le na podlagi preizkusa usposobljenosti (pisnega ali ustnega), temveč tudi na podlagi predložene dokumentacije. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da komisija „dokumentacije, ki se nanaša na strokovno usposobljenost kandidatov, posebej ni ocenjevala“, zaradi česar tožnica meni, da je bil posledično postopek pred komisijo nezakonit. Določba četrtega odstavka 10.a člena ZN namreč izrecno nalaga preverbo strokovne usposobljenosti tudi na podlagi dokumentacije, ki jo predloži kandidat. Zato tožnica meni, da je bilo tudi nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da je bolj strokovno usposobljena od izbrane kandidatke (ima več delovnih izkušenj na področju notariata, je opravila več dodatnih izobraževanj, itd.). Komisija je ravnala nepravilno, ko je o strokovni usposobljenosti izbranih kandidatov sklepala zgolj na podlagi doseženega uspeha na ustnem razgovoru, z ničemer pa ni upoštevala in se opredelila do preostalih okoliščin. Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin bi komisija morala ugotoviti, da tožnica, kljub enakemu uspehu na ustnem razgovoru pred komisijo, v večji meri izpolnjuje kriterij strokovne usposobljenosti kandidatov.

4. Tožnica nadalje zatrjuje, da je v izpodbijani odločbi napačno uporabljeno materialno pravo, saj izbira ministra ni bila opravljena na podlagi kriterija največje strokovne usposobljenosti izbranega kandidata za opravljanje notarskega poklica. Drži, da iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2018 med drugim izhaja, da je v pristojnosti ministra za pravosodje izbira, da med enako strokovno usposobljenimi kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje poklica notarja. Vendar pa v določbi 10.a člena ZN ni določena pristojnost ministra, da izbiro opravi na podlagi diskrecijske pravice. Minister pri izbiri kandidatke ni upošteval kriterija največje strokovne usposobljenosti, temveč je odločil po prostem preudarku, ki ga ne bi smel uporabiti. Tako ni upošteval tožničinega dolgoletnega dela v notariatu (več kot 14 let), medtem, ko je izbrana kandidatka delo v notariatu opravljala bistveno krajši čas (manj kot 6 let) ter se ni opredelil do mnenja Notarske zbornice Slovenije, ki je kot najprimernejšo kandidatko ocenila prav tožnico. Čeprav minister ni vezan na navedeno mnenje, pa to ne pomeni, da se do mnenja ni dolžan opredeliti.

5. V konkretnem primeru, ko sta dve kandidatki zbrali enako (najvišje) število točk v izbirnem postopku pred komisijo, bi prav mnenje Notarske zbornice Slovenije moralo imeti odločilno težo in bi minister le na podlagi tehtnih, vsebinskih in strokovnih argumentov lahko izbral drugo kandidatko od tiste, ki jo je kot najprimernejšo ocenila Notarska zbornica Slovenije. Takšni tehtni razlogi iz izpodbijane odločbe ne izhajajo. Glede edinega vsebinskega zapisa s tem v zvezi, to je, da naj bi izbrana kandidatka pokazala več naklonjenosti digitalizaciji notarskih storitev in s tem večji dostopnosti notariata strankam, tožnica opozarja, da pri tem ne gre za merilo, na podlagi katerega bi se ocenjevala strokovna usposobljenost kandidatk. Naklonjenost digitalizaciji namreč pomeni udejanjanje političnega cilja ministra za pravosodje in gre za kriterij politične presoje, ki v primeru notariata ni predviden, niti dopusten. Tožnica meni, da mora tudi minister v primeru, kot je obravnavani, svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti na podlagi kriterija največje strokovne usposobljenosti. Izpodbijana odločba ne zadosti zahtevi po obrazloženi odločbi, kar je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave RS, pri čemer se tožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-147/09 z dne 23. 9. 2010. Gre za bistveno kršitev določb postopka, saj se odločbe ne da preizkusiti, tožnici pa sta bili s tem kršeni tudi pravici iz 23. člena (pravica do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS. Prav tako je bila tožnici z izpodbijano odločbo kršena pravica do dostopnosti delovnega mesta vsem pod enakimi pogoji (tretji odstavek 49. člena Ustave RS), saj izbira ni bila utemeljena na objektivnih in zakonitih merilih, postopek izbire pa je zaradi neobrazloženosti izpodbijane odločbe nepošten in v neskladju z zahtevami 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

6. Tožnica navaja, da se je sodna praksa v tovrstnih upravnih sporih pomembno spremenila, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2018, iz katere izhaja, da ureditev posebnega sodnega varstva v ZN v primerjavi z Zakonom o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) očitno kaže na zakonodajalčev namen po zagotovitvi močnejšega sodnega varstva neizbranim kandidatom. Sodišče pa je v upravnem sporu pristojno za odločanje in presojo vseh vidikov (tako vsebinskih kot procesnih) postopka imenovanja za notarja, vključno z ministrovo izbiro (in obrazložitvijo le-te) med kandidatkama, ki sta zbrali največje možno število točk. Predlaga, da sodišče v zadevi opravi glavno obravnavo in na njej zasliši tožnico ter izvede vse druge dokaze, ki jih predlaga ter tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je tožnici dolžna povrniti stroške tega postopka skupaj za zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, sklicuje se na obrazložitev izpodbijane odločbe ter še navaja:

8. V zvezi z tožbenim ugovorom, ki se nanaša na izbirni postopek komisije, navaja, da komisija v izbirnem postopku strokovno usposobljenost preverja tako na podlagi dokumentacije, ki jo je predložil kandidat, kot tudi z izvedbo pisnega preizkusa usposobljenosti in/ali ustnega razgovora (četrti odstavek 10.a člena ZN). Iz določbe 10.a člena ZN nikjer ne izhaja obveznost komisije, da mora dokumentacijo, ki jo predložijo kandidati, posebej točkovati ali ocenjevati, kot zmotno meni tožnica. Glede tožbenih ugovorov, da ima tožnica bistveno več delovnih izkušenj na področju notariata kot stranka z interesom, da je opravila več izobraževanj s področij, povezanimi z opravljanjem notarske službe, da je prej (kot stranka z interesom) opravila pravniški državni izpit, da jo je kot najprimernejšo kandidatko predlagala tudi Notarska zbornica Slovenije, ter da je večkrat nadomeščala notarko, kar vse naj bi potrjevalo, da je strokovno bolj usposobljena kot izbrana kandidatka, pa se tožena stranka sklicuje na obrazložitev sodbe Upravnega sodišča RS II U 337/2019-16 z dne 7. 8. 2019, ki je v primerljivi zadevi podobne tožbene ugovore zavrnilo. Zavrača tudi tožničin ugovor, da naj bi bilo z izpodbijano odločbo napačno uporabljeno materialno pravo. Kot ključno izpostavlja dejstvo, da sta bili kandidatki pri oceni strokovne usposobljenosti za opravljanje notariata izenačeni. Zato je bil minister v okviru dodatnega ustnega razgovora z obema enako usposobljenima kandidatkama upravičen izbrati, kajti za ponovno presojo strokovne usposobljenosti minister nima zakonske podlage. Ker ne gre za odločanje po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč za izbirno pravico, minister izbire ni dolžan posebej obrazložiti. Mnenje Notarske zbornice Slovenije pri izbiri kandidata na prosto notarsko mesto pa ni zavezujoče. Tožena stranka zaključuje, da je izpodbijana odločba v skladu s procesnimi standardi, ki jih zahteva Ustava RS in na tej podlagi oblikovana sodna praksa, posebej še s citirano odločbo Vrhovnega sodišča I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, zato z vidika obrazložitve izpodbijane odločbe in poteka izbirnega postopka ni prišlo do kršitev 22. člena, 23. člena, 25. člena in tretjega odstavka 49. člena Ustave RS, kot to zmotno navaja tožnica. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Odgovor na tožbo je podala tudi A. A., ki ima v tem upravnem sporu položaj stranke z interesom. Meni, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da naj bi komisija strokovno usposobljenost kandidatov v spornem izbirnem postopku preverjala le z ustnim razgovorom, ignorirala pa naj bi dokumentacijo, ki so jo kandidati predložili toženi stranki s prijavo na razpis. Tožena stranka je prijavljenim kandidatom tekom izbirnega postopka poslala vabilo na ustni razgovor, kateremu je priložila natančno predstavitev metodologije ocenjevanja. Iz slednje izhaja, da je komisija kandidatom število točk podelila upoštevaje ne le uspeh na ustnem razgovoru, marveč tudi upoštevaje preveritev strokovne usposobljenosti posameznega kandidata iz dokumentacije. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika komisije. Ker skuša tožnica izpodbijati strokovno oceno komisije, se stranka z interesom sklicuje na ustaljeno sodno prakso, po kateri ocenjevanje kot strokovno opravilo ne more biti predmet spora v upravnem sporu. Iz previdnosti pa izpostavlja še svoje delovne izkušnje, saj ima po opravljenem pravniškem državnem izpitu slabih enajst let izkušenj pri delu v pravosodnih poklicih – notariatu in odvetništvu. Sklicuje se še na svoja številna dodatna izobraževanja, glede katerih ni priložila potrdil k prijavi na razpis, saj je redno izobraževanja obvezno po ZN, razpis pa tega ni zahteval. Glede izbire ministra pa se sklicuje na ministrovo pristojnost ter da minister izbire niti ni dolžan posebej obrazložiti. Med drugim predlaga svoje zaslišanje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožnica v prvi pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in stranke z interesom in vztraja pri tožbi. Ne strinja se s stališčem tožene stranke glede obveznosti komisije pri opravi izbirnega postopka, ki ga določa četrti odstavek 10. a člena ZN. Meni namreč, da je strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov potrebno oceniti ne le na podlagi preizkusa usposobljenosti, temveč tudi na podlagi predložene dokumentacije. S tem v zvezi meni, da so tudi delovne izkušnje in dosedanja dolgoletna praksa tožnice v notariatu vsekakor ena izmed okoliščin, ki bi jo tožena stranka morala vrednotiti in se do nje opredeliti. Navedba komisije, da je v listinsko dokumentacijo vpogledala, pa nikakor ne pomeni, da je komisija strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov ocenjevala tudi na podlagi listine dokumentacije, še manj pa, da bi komisija te okoliščine ustrezno ovrednotila. Navaja, da iz sodbe Upravnega sodišča RS II U 227/2019 z dne 7. 8. 2019 (pravilno II U 337/2019 - opomba sodišča), ki jo citira, izhaja nasprotno, kot skuša prikazati tožena stranka. Citirana sodba je bila spremenjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, vendar pa so stališča Vrhovnega sodišča RS sprejeta v navedeni sodbi (glede (ne)obrazloženosti izbire ministra med prijavljenimi kandidati), v nasprotju z ustavnimi zahtevami 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 962/2006 z dne 22. 6. 2006. Obrazložitev izpodbijane odločbe je povsem pavšalna in vsebinsko prazna ter se je ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka ter kršitev tožničinih pravic iz 22. člena, 23. člena in 25. člena Ustave RS. Čeprav mnenje Notarske zbornice ni zavezujoče pa tožnica meni, da bi moralo biti v izpodbijani odločbi obrazloženo, kateri so razlogi, ki govorijo v prid neupoštevanja mnenja Notarske zbornice Slovenije. Dolžnost komisije bi v obravnavani zadevi, ko sta obe kandidatki dosegli enako število točk, bila, da napravi jasno in nedvoumno oceno strokovne usposobljenosti, ki izhaja iz predložene dokumentacije, z jasno oceno vrednosti vseh listinskih dokazov. Tega komisija ni naredila, zaradi česar je celoten postopek imenovanja na prosto notarsko mesto nepravilen in nezakonit. 11. Tožnica se ne strinja z navedbami stranke z interesom. Iz zapisnika z dne 25. 5. 2021 izhaja, da je komisija oceno strokovne usposobljenosti podala le na podlagi opravljenega ustnega preizkusa, ne pa tudi na podlagi predložene dokumentacije. Zgolj na podlagi dejstva, da sta tožeča stranka in stranka z interesom na ustnem razgovoru pred komisijo dosegli enako število točk, še ni razumno trditi, da sta obe enako strokovno usposobljeni za imenovanje na prosto notarsko mesto. Potrebno bi bilo upoštevati druge relevantne okoliščine, kot npr. delovne izkušnje in dosedanjo prakso v notariatu, dodatna izobraževanja, nadomeščanje notarja, ipd. Pri tem se sklicuje na sodbo ESČP v zadevi Kübler proti Nemčiji ter na kršitev tožničine pravice do enake dostopnosti delovnega mesta vsem pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS in tožničino pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena Ustave RS. V zvezi s sklicevanjem na sodno prakso tožnica poudarja, da ne nasprotuje doseženemu številu točk na ustnem razgovoru pred komisijo, meni pa, da bi se strokovna usposobljenost morala preveriti tudi na podlagi predložene listinske dokumentacije in okoliščin, ki iz nje izhajajo. Tožnica prereka tudi navedbe stranke z interesom glede delovnih izkušenj in domnevnem nadomeščanju notarju, saj so v nasprotju z dokumentacijo in so tudi prepozne. V primeru, da bi jih sodišče štelo za pravočasne, pa predlaga, da sodišče opravi določene poizvedbe pri Notarski zbornici Slovenije.

12. Pri svojih trditvah iz tožbe, odgovora na tožbo in pripravljalne vloge so stranke upravnega spora vztrajale tudi na naroku za glavno obravnavo. Stranka z interesom je na naroku predložila še pripravljalno vlogo, v kateri ponavlja svoja stališča iz odgovora na tožbo. Pri tem se sklicuje na ustaljeno sodno prakso, upoštevajoč katere so tožničine tožbene navedbe neutemeljene.

13. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo tožečo stranko in stranko z interesom in vpogledalo v listinsko dokumentacijo upravnega in sodnega spisa.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

16. Predmet tega upravnega spora je odločba o imenovanju notarke (zainteresirane stranke v tem upravnem sporu) na razpisano prosto notarsko mesto. Tožnica ugovarja pravilnosti izbirnega postopka, saj meni, da komisija pri oceni ni upoštevala listinske dokumentacije, ki jo je priložila k svoji vlogi. Izpodbijani odločbi pa tudi očita, da ni ustrezno obrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Meni, da navedene kršitve pomenijo tudi kršenje ustavnih pravic tožnice iz 22. člena, 23. člena, 25. člena ter prvega in tretjega odstavka 49. člena Ustave RS. Po presoji sodišča navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni.

17. ZN v prvem odstavku 10. člena določa, da notarja imenuje na prosto notarsko mesto minister, pristojen za pravosodje (v nadaljevanju minister), pred imenovanjem pa pridobi mnenje Notarske zbornice Slovenije o prijavljenih kandidatih, ki zanj ni zavezujoče. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZN je za notarja lahko imenovan, kdor izpolnjuje naslednje pogoje: 1. da je državljan Republike Slovenije ali druge države članice Evropske unije ali Evropskega gospodarskega prostora ali državljan Švicarske konfederacije ali države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, 2. da je poslovno sposoben in ima splošno zdravstveno zmožnost, 3. da ima v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik ali strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava oziroma je v tujini končal primerljivo izobraževanje s področja prava, ki se dokazuje s tujo listino o izobraževanju in priloženim mnenjem o izobraževanju ali z odločbo o priznavanju izobraževanja za namen zaposlovanja ali z odločbo o nostrifikaciji, 4. da je opravil pravniški državni izpit, 5. da ima pet let praktičnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu, od tega najmanj eno leto pri notarju, na sodišču, pri odvetniku, na državnem tožilstvu ali pri državnem pravobranilstvu, 6. da je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, 7. da aktivno obvlada slovenski jezik, 8. da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje notariata, 9. da še ni dopolnil 64 let. 18. Presojo, ali kandidati izpolnjujejo navedene pogoje, opravi ministrstvo, ki vse prijave, ki ne izpolnjujejo razpisnih pogojev, zavrne, po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 10. člena ZN).

19. Po 10.a členu ZN opravi minister izbiro kandidatov po izvedenem izbirnem postopku, v katerem se preveri strokovna usposobljenost ter izpolnjevanje pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN (da je vreden pravnega zaupanja za opravljanje notariata). Izbirni postopek opravijo člani komisije, ki jo imenuje minister pristojen za pravosodje s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo je predložil kandidat in s pisnim preizkusom usposobljenosti ali z ustnim razgovorom (drugi, tretji in četrti odstavek 10.a člena ZN). Ustni razgovor lahko s kandidati opravi tudi minister, pristojen za pravosodje (šesti odstavek 10.a člena ZN).

20. Vrhovno sodišče RS je s sodbo I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018 zavzelo stališče, da je v postopku izbire in imenovanja notarja pristojnost ministra (poleg preverjanja zakonitosti izbirnega postopka) na podlagi relevantnih določb ZN izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. To po stališču Vrhovnega sodišča RS pomeni tudi, da minister nima pooblastila, da bi za notarja imenoval kandidata, ki med ocenjenimi kandidati ni najbolj strokovno usposobljen. ZN namreč ne določa kriterijev ali razlogov, ki bi ministru omogočali, da nadomesti strokovno presojo imenovane komisije oziroma spremeni rezultat strokovne usposobljenosti, ki so jo izkazali kandidati. Opisano temeljno stališče Vrhovnega sodišča RS glede pristojnosti ministra v postopku izbire notarja izhaja iz ustavnega položaja notariata kot javne službe (katere izvajanje spada v široko polje zakonodajalčeve pristojnosti) in iz varstva temeljnih načel poštenosti, vestnosti in zakonitosti pri opravljanju tega poklica (6. člen ZN), katerega temelj je v strokovnosti njihovega dela.1

21. V 10.a členu ZN ni določena niti pristojnost ministra, da izbiro opravi na podlagi diskrecijske presoje, niti niso določeni zakonski kriteriji, na podlagi katerih bi minister oblikoval svojo odločitev. Minister po svojem položaju ni strokovni organ, zato je razumno, da je zakonodajalec strokovno oceno usposobljenosti kandidatov prepustil za to ustanovljeni strokovni komisiji. Temeljni cilj postopka pred komisijo je namreč strokovna presoja, ali kandidati poleg izpolnjevanja formalnih pogojev izpolnjujejo zahteve strokovne usposobljenosti. Izbirni postopek iz drugega odstavka 10.a člena ZN se opravi s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz dokumentacije, ki jo je predložil kandidat in s pisnim preizkusom usposobljenosti ali z ustnim razgovorom. Možnost, da se strokovna usposobljenost posameznega kandidata izrazi tudi z oceno, ki omogoča primerjavo z drugimi kandidati, je v skladu s temeljnim ciljem izvedbe javnega razpisa za zasedbo prostega mesta notarja, ki je v izbiri najboljšega kandidata za notarsko mesto.

22. V zadevi ni sporno, da obe prijavljeni kandidatki (tožnica in stranka z interesom) izpolnjujeta pogoje iz 8. člena ZN, torej jima je bil omogočen vstop v izbirni postopek. V konkretnem primeru je izbirni postopek v skladu z 10.a členom ZN opravila komisija, ki jo je imenovala takratna ministrica in sicer (kot izhaja iz podatkov upravnega spisa) s preverjanjem strokovne usposobljenosti na podlagi listinske dokumentacije, ki sta jo predložili kandidatki, ter z ustnim razgovorom, katerega namen je bil rangiranje (enako ustrezno strokovno usposobljenih) kandidatov na podlagi doseženega števila točk. Komisija je to opravila na podlagi metodologije ocenjevanja, s katero so bili kandidati predhodno seznanjeni. Od skupno 30 možnih točk sta obe kandidatki zbrali 29 točk. Komisija je ugotovila, da obe kandidatki izpolnjujeta tudi pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN.

23. Tožnica izpodbijani odločitvi, kar je sodišču dodatno pojasnila na glavni obravnavi, očita, da komisija v izbirnem postopku ni upoštevala dokumentacije, ki jo je tožnica preložila k svoji vlogi. Pri tem se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, iz katere izhaja, da je komisija v izbirnem postopku strokovno usposobljenost prijavljenih kandidatov preverila tudi z vpogledom v dokumentacijo, ki so jo predložili prijavljeni kandidati, pri čemer pa komisija dokumentacije, ki se nanaša na njihovo strokovno usposobljenost, posebej ni ocenjevala. Tožnica tako meni, da je komisija pri tožničini oceni upoštevala zgolj ustni razgovor, ne pa tudi predložene listinske dokumentacije, iz katere izhajajo tožničine relevantne delovne izkušnje (delo pri notarki, nadomeščanje notarke, itd). Ocena komisije je tako po mnenju tožnice zgolj ocena ustnega razgovora, zanemarjene pa so druge okoliščine, ki so po mnenju tožnice prav tako pomembne in bi jih komisija v skladu s pravilno razlago relevantnih določbe ZN morala upoštevati in ustrezno ovrednotiti.

24. Po presoji sodišča navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni. To je pojasnila tudi tožena stranka na glavni obravnavi, ko je povedala, da je komisija v oceni zajela tako ustni razgovor kandidatov (odgovore na vprašanja) kot tudi listine, ki so jih kandidati priložili k vlogam, da pa vsaka listina posamezno ni točkovana. Navedeno izhaja tudi iz zapisnika komisije št. 704-23/2020 z dne 25. 5. 2021, iz katerega izhaja, da je komisija opravila izbirni postopek s preverjanjem strokovne usposobljenosti iz h kandidaturam priložene in po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije ter z izvedbo ustnih razgovorov. Komisija je torej preverjala strokovno usposobljenost kandidatov tako na podlagi listinske dokumentacije kot tudi z ustnim razgovorom, katerega namen je bil rangiranje enako ustrezno strokovno usposobljenih kandidatov na podlagi doseženega števila točk. Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije, ki je v okviru presoje strokovne usposobljenosti obe kandidatki ocenila z enako oceno (29 od možnih 30 točk). Zato niso utemeljeni tožničini ugovori, da naj bi komisija pri tožničini oceni upoštevala zgolj ustni razgovor in ne tudi predložene listinske dokumentacije.

25. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožničini ugovori, da izbirni postopek pred komisijo in ocenjevanje kandidatov ni potekalo v skladu z 10.a členom ZN, ter da naj bi v postopku bile kršene tožničine procesne pravice ter pravice, ki izhajajo iz Ustave RS. Kot že pojasnjeno, je komisija v izbirnem postopku pri oceni upoštevala tudi listinsko dokumentacijo, zaradi česar ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava in posledično nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni. Z ugovori, da komisija ni upoštevala okoliščin, na katere se sklicuje tožnica v tožbi (da ima bistveno več delovnih izkušenj na področju notariata kot stranka z interesom, da je opravila več izobraževanj s področij, povezanimi z opravljanjem notarske službe, da je prej kot stranka z interesom opravila pravniški državni izpit, da jo je kot najprimernejšo kandidatko predlagala tudi Notarska zbornica Slovenije ter da je večkrat nadomeščala notarko) tožnica po vsebini izpodbija pravilnost strokovne ocene. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije, pa po ustaljeni sodni praksi ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja, saj je tudi v teh primerih ocena izbirne komisije strokovne narave.2 Po presoji sodišča izbirnemu postopku, v katerem je strokovna komisija preverjala strokovno usposobljenost obeh kandidatk, ni mogoče očitati nezakonitosti, saj je bil izveden v skladu s citiranimi določbami ZN. Ob ugotovitvi, da je komisija v izbirnem postopku upoštevala vse relevantne okoliščine pri oceni posameznih kandidatov, sodišče zavrača tožničino sklicevanje na sodbo ESČP, iz katere izhaja, da je nemško Zvezno ustavno sodišče ugotovilo, da v postopku imenovanja notarja niso bile zadostno upoštevane relevantne strokovne izkušenosti kandidatov. V obravnavani zadevi so bile namreč upoštevane vse relevantne okoliščine po ZN.

26. Ker sta bili obe kandidatki na ustnem razgovoru ocenjeni z enakim številom točk (29), je minister uporabil možnost, da z enako ocenjenima kandidatkama sam opravi razgovor (šesti odstavek 10.a člena ZN). Glede na to, da sta bili obe kandidatki po oceni strokovne usposobljenosti za opravljanje notariata izenačeni, je bil minister v okviru dodatnega ustnega razgovora z obema enako usposobljenima kandidatkama upravičen izbrati (kajti za ponovno presojo strokovne usposobljenosti, kot omenjeno, minister nima zakonske podlage3). V pristojnosti ministra je namreč izbira, da med enako strokovno usposobljenimi oziroma enako ocenjenimi kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica. Zato je tak razgovor namenjen zgolj predstavitvi pogledov in stališč kandidatov glede določenih vprašanj povezanih z delom notarja oziroma notariata in ne preverjanju strokovne usposobljenosti. Pri tem ne gre za ponovno preverjanje strokovne usposobljenosti kandidatov (kajti ta je že bila ugotovljena v postopku pred izbirno komisijo), temveč za nek splošen celosten vtis o kandidatu. Pri odločitvi o izbiri kandidata po 10.a členu ZN gre za izbirno pravico ministra, ki ni omejena ali vezana na mnenje Notarske zbornice Slovenije ali komisije (to velja, ko gre za enako strokovno usposobljene kandidate). Ker ne gre za odločanje po prostem preudarku v smislu drugega odstavka 6. člena ZUP, minister izbire niti ni dolžan posebej obrazložiti.

27. Zato v obravnavani zadevi, ko sta bili obe kandidatki (tožnica in stranka z interesom) ocenjeni kot strokovno enako usposobljeni in je bil dodaten ustni razgovor ministra s kandidatkama namenjen udejanjanju ministrove pravice do izbire, po presoji sodišča zadošča obrazložitev, ki za navedeno izbiro izhaja iz izpodbijane odločbe. Izpodbijana odločitev je utemeljena z navedbo, da je izbrana kandidatka (stranka z interesom) na dodatnem ustnem razgovoru 20. 7. 2021 podala bolj prepričljive odgovore na vprašanja, ki so bila zastavljena obema kandidatkama. Nadalje iz njene obrazložitve izhaja, da so odgovori izbrane kandidatke bolj naslavljali potrebe iz prakse, pokazala pa je tudi več naklonjenosti digitalizaciji notarskih storitev in s tem večji dostopnosti notariata strankam. Sledi zaključek, da je minister ob upoštevanju nastopa izbrane kandidatke na dodatnem ustnem razgovoru 20. 7. 2021 kot najprimernejšo kandidatko za imenovanje na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani izbral A. A., saj je prepričan, da bo njeno imenovanje za notarko v največji možni meri upravičilo javno zaupanje, ki je kandidatki z imenovanjem podeljeno.

28. Sodišče sodi, da je navedena obrazložitev ministrove izbire zadostna, zaradi česar tožničini ugovori, da je omenjena obrazložitev pomanjkljiva, niso utemeljeni. Sodišče zavrača tudi tožničine očitke, da pomeni naklonjenost digitalizaciji udejanjanje političnega cilja ministra in da gre za kriterij politične presoje. Prav tako niso utemeljeni tožničini ugovori, da bi se minister moral opredeliti do mnenja Notarske zbornice Slovenije, saj navedeno mnenje ni zavezujoče (prvi odstavek 10. člena ZN). Po povedanem tožbeni ugovori o nezadostni obrazložitvi in s tem kršitvi določb postopka niso utemeljeni. Sodišče zavrača tudi tožničino sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 962/2006 z dne 22. 6. 2006, saj se le-ta nanaša na prej veljavni ZN, ki je v takratnem 10.a členu res določal pristojnost ministra, da opravi izbiro izmed kandidatov upoštevajoč zlasti naslednja merila: - dosedanje strokovno delo ter – dodatno strokovno usposobljenost in dodatna znanja. Slednjega pa sedaj veljavni ZN ne določa. 29. Prav tako so po presoji sodišča neutemeljeni tožničini ugovori o kršitvi ustavnih pravic. Po 22. členu Ustave RS (enako varstvo pravic) je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče ali drug organ stranke ne sme obravnavati neenakopravno, tako da bi v njeni zadevi odločil drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Način uresničevanja ustavne pravice pa določa zakon. Iz obravnavane zadeve izhaja, da je izpodbijana odločitev v skladu s sprejeto upravno sodno prakso, ki se nanaša na imenovanje notarja, kar ureja ZN. Prav tako je bila tožnica v navedenem postopku obravnavana enakopravno (na enak način kot drugi kandidati) z drugimi kandidati, zaradi česar ji ni bilo poseženo v navedeno pravico. V postopku pred sodiščem ji je bila zagotovljena kontradiktornost postopka, na glavni obravnavi je sodišče tožnico zaslišalo, pri odločanju je sodišče upoštevalo relevantno izoblikovano sodno prakso v vsebinsko podobnih primerih. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je lahko kršena, če ostane stranka prikrajšana za razloge, na katerih temelji izpodbijana odločba. Tožnica uveljavlja, da izpodbijana odločba ni obrazložena na način, ki bi omogočal njen preizkus. Po presoji sodišča tožničini ugovori niso utemeljeni, saj iz izpodbijane odločbe izhaja opis celotnega postopka in razlogi za sprejeto odločitev. Prav tako je obrazložena na način, ki omogoča presojo njene zakonitosti (pravne pravilnosti), ki izhaja iz ZN. Tožnica je iz navedene obrazložitve ugotovila bistveno podlago, na kateri temelji odločitev, s čimer ji je bila dana možnost, da vloži tožbo, kar je tudi storila in v njej uveljavljala svoje nestrinjanje z izbirnim postopkom, sprejeto odločitvijo in njeno obrazložitvijo. S tem je bila tožnici zagotovljena pravica do sodnega varstva, ki je določena v 23. členu Ustave RS ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da je bil postopek izbire zaradi neobrazloženosti izpodbijane odločbe nepošten in v neskladju z zahtevami 6. člena EKČP. 30. Tožnica se sklicuje še na kršitev pravice do enake dostopnosti delovnega mesta vsem pod enakimi pogoji iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS in tožničino pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena Ustave RS. Določbe, da je vsakemu pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto, ne gre razumeti tako, da bi vsakemu, ki kandidira za opravljanje javne službe notariata (drugi odstavek 137. člena Ustave RS) in izpolnjuje z zakonom določene pogoje, zagotavljala to delovno mesto. Po isti določbi Ustave RS ureja javno službo notariata zakon. Vsakdo, kdor se poteguje za mesto notarja, se mora podvreči s tem zakonom določenem postopku izbire in vzeti med drugim v zakup možnost, da ne bo izbran. Navedena ustavna pravica tožnici ne zagotavlja pravice biti imenovana za notarko, daje ji le pravico, da se pod enakimi pogoji z drugimi poteguje za zasedbo prostega notarskega mesta. Minister za pravosodje lahko imenuje za notarja le enega od s strani komisije predlaganih kandidatov.

31. S tem je po presoji sodišča odgovorjeno na ključne tožničine ugovore, odgovor na vse ostale tožničine ugovore pa izhaja iz konteksta obrazložitve navedene sodbe.

32. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

33. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tudi stranka z interesom sama trpi stroške tega postopka.

1 Glej sodbi Vrhovnega sodišča, I Up 40/2019 z dne 18. 4. 2019 in I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019. 2 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 40/2019 z dne 18. 4. 2019, I Up 155/2013 z dne 29. 5. 2013. 3 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018 in I Up 40/2019 z dne 18. 4. 2019.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia