Jedro

Tožnik je sicer predložil račune za najem poslovnih prostorov in za izvedbo elektroinštalacijskih del, ki so bili podlaga za knjiženje odhodkov ter njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov v obračunih davka od dohodkov iz dejavnosti za nadzorovani obdobji. Predložil je tudi pogodbe, ki so bile podlaga za izdane račune. Pač pa tudi po presoji sodišča ni izkazal, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene in da so bile potrebne za dosežene prihodke. Dejanski obstoj najemnega razmerja tako kot dejansko izvedbo inštalacijskih del namreč tožnik samo zatrjuje, ne predloži pa o tem prav nobenega dokaza. Prav tako ne izkaže obstoja družb, ki so izdale račune in ki so vse po vrsti iz davčno ugodnih okolij. Glede na to, da gre za družbe s sedežem v tujini in glede na to, da se naj bi tudi dela izvajala v tujini, kamor pristojnost davčnih organov ne seže, je predvsem na tožniku, ki naj bi stike s tujino in tujimi družbami dejansko imel, da izkaže obstoj poslovnih razmerij, tako v pogledu izvedbe dogovorjenih del kot tudi v pogledu statusa pogodbenih partnerjev, konkretno najemodajalca oziroma izvajalcev elektroinštalacijskih del kot svojih podizvajalcev. Prav zato, ker gre pri obravnavanih listinah za račune tujih pravnih oseb, ki jih na podlagi podatkov, ki so dostopni davčnim organom, ni mogoče zaslediti, in ker druge dokumentacije v zvezi z zaračunanimi storitvami ni, je davčni organ utemeljeno podvomil o njihovi vsebini in od tožnika utemeljeno zahteval, da obstoj svojih trditev v tej zvezi dokaže. Po določbah 76. člena ZDavP je namreč na zavezancu za davek, da za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze. Zato ne drži tožbena trditev, da bi moral davčni organ dokazati neobstoj zatrjevanih poslovnih razmerij in da gre v nasprotnem primeru zgolj za ugibanje s strani davčnega organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov iz dejavnosti tožniku (kot s.p.) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 dodatno odmeril in naložil v plačilo davek od dohodkov iz dejavnosti od osnove 62 779,20 EUR v višini 24 338,46 EUR in pripadajoče obresti, ter za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 od osnove 156 675,52 EUR v višini 63 702,13 EUR in pripadajoče obresti.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila ciljna usmeritev nadzora preverjanje poslovanja tožnika z off-shore družbami. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je tožnik od družbe A. LLC, Delaware, USA prejel dva računa: v letu 2009 račun št. 49/09 z dne 1. 7. 2009 za znesek 47 779,20 EUR in v letu 2010 račun št. 01/10 z dne 4. 1. 2010 za znesek 101 675,52 EUR, oba na podlagi pogodbe o najemu poslovnega prostora s površino 395 m2 na naslovu ... v B., Srbija, ki naj bi bil v lasti omenjene tuje družbe. V obeh primerih je bilo plačilo po računih opravljeno na TRR, odprt pri banki C. v Č., Črna Gora. Podatkov o omenjeni družbi davčni organ v postopku nadzora ni našel, tožnik pa tudi ni predložil nobenega dokaza, da je bil omenjeni prostor dejansko najet in da se je uporabljal za opravljanje tožnikove dejavnosti. Izkazani tudi niso prihodki, ki bi izhajali iz omenjenega najema, kar pomeni, da je bila zaračunana storitev, ki dejansko ni bila opravljena, oziroma da gre za navidezni posel, ki zmanjšuje davčno obveznost. Zato ti stroški po presoji davčnega organa v skupnem znesku 149 454,72 EUR ne predstavljajo davčno priznanih odhodkov po določbah 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) v povezavi z drugim odstavkom 48. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2).

Nadalje se ugotavlja, da je tožnik prejel in plačal pri isti banki kot v prejšnjem primeru dva računa družbe D. LLC, Oregon, USA, in sicer št. 40/09 z dne 20. 11. 2009 za znesek 30 000,00 EUR in št. 05/10 z dne 3. 2. 2010 za znesek 40 000,00 EUR, po katerih naj bi omenjena družba, kot sledi iz sklenjene pogodbe (št. 102/09 – A) za tožnika opravila elektroinštalacijska dela na večstanovanjski stavbi na ulici ... v B., Srbija, navezuje pa se ta pogodba na pred tem sklenjeno pogodbo št. 101/09 – A med naročnikom družbo E. d.o.o. iz B. in tožnikom, s katero je tožnik kot s.p. prevzel elektroinštalacijska dela na omenjeni zgradbi. Vrednost del po tej pogodbi je bila določena v višini 95 844,69 EUR, zaračunana pa so bila le izvedena dela v znesku 15 000,00 EUR. Račun, izdan za omenjeni znesek, je bil po podatkih, ki jih je predložil tožnik, plačan v letu 2010 v gotovini. Drugih izdanih računov in s tem terjatev iz omenjenega posla tožnik ni izkazal. Po drugi strani pa je tožnik, kot je že navedeno, plačal računa omenjeni tuji družbi, za katero se na podlagi preverb pri bonitetni agenciji ugotavlja, da nima sedeža niti poslovnih prostorov v Srbiji, nima zaposlenih in tudi nima sredstev, s katerimi bi lahko opravljala storitve. Glede na zbrane podatke se ugotavlja, da omenjena družba zaračunane storitve ni mogla opraviti, tožnik pa o tem tudi ni predložil nobenih dokazov. Ugotavlja se še, da tudi tožnik ni opravil storitev podjetju E., saj jih ni zaračunal oziroma jih ni zaračunal v celoti. Zato stroški v skupnem znesku 70 000,00 EUR ne predstavljajo davčno priznanih odhodkov po določbah 29. člena ZDDPO-2 v povezavi z drugim odstavkom 48. člena ZDoh-2 niti se ne upošteva prihodek, ki naj bi nastal kot posledica teh odhodkov in ki se v znesku 15 000,00 EUR nanaša na račun, izdan družbi E. kot naročniku.

Od družbe F. S.A., Panama City, pa je tožnik po zbranih podatkih prejel (in plačal) dva računa, in sicer račun št. 0079-10 z dne 15. 12. 2010 za znesek 15 000,00 EUR in št. 0021/10 z dne 3. 8. 2010 za znesek 34 880,00 EUR. Tudi te družbe, ki naj bi se ukvarjala izgradnjo elektroinštalacij, davčni organ v bazah podatkov ni našel, tožnik pa tudi ni predložil nobenih dokazov o tem, da je opravila zaračunane storitve. Kar po presoji davčnega organa pomeni, da se storitev ni opravila ter da zato zaračunani znesek 15 000,00 EUR ne predstavlja davčno priznanih odhodkov po določbah 29. člena v zvezi s 30. členom ZDDPO-2. Prav tako pa tudi kratkoročno odloženi stroški v znesku 34 880,900 EUR ob njihovi odpravi v naslednjih letih ne morejo predstavljati davčno priznanih odhodkov.

Pripombe tožnika na zapisniške ugotovitve je davčni organ zavrnil kot neutemeljene ter pri tem poudaril, da tožnik v pripombah ni predložil nobenih dodatnih dokazov (dokumentacije, poslovnih knjig, evidenc) o tem, da so bili poslovni prostori najeti in da so se uporabljali za dejavnost, čeprav je kot davčni zavezanec za svoje trditve dolžan predložiti dokaze. Prav tako ni dokazal trditev o opravljenih storitvah po izdanih računih, predvsem pa ni izkazal nobenih prihodkov iz sklenjenih poslov, s čimer ni izpolnjen pogoj iz 29. člena ZDDPO-2, po katerem se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, ki so potrebni za pridobitev obdavčenih prihodkov.

Davčni organ je zato v obračunih davka od dohodkov iz dejavnosti za leti 2009 in 2010 tožniku dodatno zmanjšal davčno priznane odhodke in prihodke ter v skladu z določbami ZDoh-2 ugotovil temu ustrezno višjo osnovo za akontacijo dohodnine in mu dodatno naložil v plačilo akontacijo dohodnine za obe davčni obdobji ter (na podlagi določb ZDavP-2) pripadajoče obresti.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih v celoti pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Strinja se, da predložena dokumentacija predstavlja neverodostojne knjigovodske listine za knjiženje odhodkov, saj iz njih ni mogoče ugotoviti dejanske narave in obsega poslovnega dogodka, oziroma kdo in če je opravil zaračunane storitve najema in elektroinštalacijskih del. Tudi po mnenju pritožbenega organa so računi izdani za navidezne posle in zato nimajo pravnih učinkov. Zavrne pa tudi očitke o kršitvah pravil davčnega oziroma upravnega postopka.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da je dejansko stanje ugotovljeno napačno in nepopolno ter da so posledično kršeni materialni predpisi ter storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Navaja, da posli, ki jih je sklepal tožnik, niso bili navidezni. Najem poslovnih prostorov se dokazuje z najemno pogodbo, ki je bila predložena davčnemu organu. Iz najemne pogodbe je razvidno tudi, da je tožnik dolžan plačati vse obratovalne stroške v zvezi z najetim prostorom, ki so bili tožniku zaračunani in z njegove strani tudi plačani. Zato ni bilo potrebno, da bi tožnik in najemodajalec pri distributerjih spreminjala plačnika računov za odjemno mesto. Tožnik je torej predložil vse listine, iz katerih so razvidna zatrjevana dejstva glede najema. Za poslovanje z off-shore družbo sicer ni nobene ovire. Prav tako ni pomembno, ali ima internetno stran, s katero dejavnostjo se ukvarja in koliko ima zaposlenih. Tudi ni potrebe, da bi se tuja družba kot najemodajalec ukvarjala z dejavnostjo oddajanja v najem poslovnih prostorov. V pristojnosti davčnih organov tudi ni, da bi zavezancem narekovala, kaj morajo storiti ob širitvi dejavnosti na tuje trge ter zahtevala od njih o tem dokazila, kakršna so se zahtevala v konkretnem primeru. Davčni organ o tem nima potrebnih izkušenj in mu ni znano, kako se sklepajo posli v Srbiji. Neupravičen pa je tudi očitek, da tožnik z najemom ni ustvaril prihodkov. Gre za strošek, potreben za opravljanje dejavnosti, tožnik pa je na tujem trgu že začel ustvarjati prihodke, ki jih davčni organ ne prizna, temveč se sklicuje na podatke bonitetne hiše o tem, da družba D. nima sedeža in zaposlenih ter materialnih potencialov, zaradi česar naj ne bi mogla opraviti zaračunanih storitev. Omenjena družba je storitve opravila, in sicer na objektu na naslovu … v B. Zato niso pravilni zaključki davčnega organa, da je na istih objektih dela opravila tudi družba F. iz Paname, saj iz računa te družbe jasno izhaja, da je ta družba opravljala dela le na objektu ..., poleg tega pa je šlo za druga elektroinštalacijska dela.

Sicer pa so navedbe davčnega organa po mnenju tožnika zgolj ugibanje in z ničemer dokazane, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2, po katerem mora davčni organ dokazati dejstva, na podlagi katerih nastane davčna obveznost, ne pa da na tožnika prevali dokazno breme in se pri tem sklicuje na določbe 77. člena ZDavP-2. Zato je davčni organ plačila po navedenih računih neupravičeno izločil iz odhodkov, v posledici pa je napačno ugotovljena davčna osnova ter napačno obračunana akontacija davka od dohodkov iz dejavnosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori, ki so povsem enaki pritožbenim, sodišče le še dodaja: Res je sicer, da je tožnik predložil račune, tako tiste za najem poslovnih prostorov kot tiste za izvedbo elektroinštalacijskih del na objektu v B., ki so bili podlaga za knjiženje odhodkov ter za njihovo upoštevanje kot davčnih odhodkov v obračunih davka od dohodkov iz dejavnosti za nadzorovani obdobji. Predložil je tudi pogodbe, ki so bile podlaga za izdane račune. Pač pa tudi po presoji sodišča ni izkazal, da so bile zaračunane storitve tudi dejansko opravljene in da so bile potrebne za dosežene prihodke. Dejanski obstoj najemnega razmerja tako kot dejansko izvedbo inštalacijskih del namreč tožnik tako v davčnem postopku kot v postopku s tožbo samo zatrjuje, ne predloži pa o tem prav nobenega dokaza. Prav tako ne izkaže obstoja omenjenih družb, ki so izdale račune in ki so vse po vrsti iz davčno ugodnih okolij. Glede na to, da gre za družbe s sedežem v tujini in glede na to, da se naj bi tudi dela izvajala v tujini, kamor pristojnost davčnih organov ne seže, je predvsem na tožniku, ki naj bi stike s tujino in tujimi družbami dejansko imel, da izkaže obstoj poslovnih razmerij, tako v pogledu izvedbe dogovorjenih del kot tudi v pogledu statusa pogodbenih partnerjev, konkretno najemodajalca oziroma izvajalcev elektroinštalacijskih del kot svojih podizvajalcev. Tako pa tožnik ni navedel konkretnih podatkov o izvedbi zaračunanih storitev ne v pripombah na zapisnik in tudi ne v pritožbi, čeprav že iz zapisniških ugotovitev jasno sledi, v čem je pomanjkljivost predloženih listin in ostalih posredovanih podatkov ter kaj se v tem pogledu od tožnika pričakuje. Prav zato, ker gre pri obravnavanih listinah za račune tujih pravnih oseb, ki jih na podlagi podatkov, ki so dostopni davčnim organom, ni mogoče zaslediti, in ker druge dokumentacije v zvezi z zaračunanimi storitvami ni, pa se pokaže tudi, da je davčni organ utemeljeno podvomil o njihovi vsebini in zato od tožnika utemeljeno zahteval, da obstoj svojih trditev v tej zvezi dokaže. Po določbah 76. člena ZDavP je namreč na zavezancu za davek, da za svoje trditve v davčnem postopku predloži dokaze. Zato ne drži tožbena trditev, da bi moral davčni organ dokazati neobstoj zatrjevanih poslovnih razmerij in da gre v nasprotnem primeru zgolj za ugibanje s strani davčnega organa.

V ostalem, to je glede izračuna davčne obveznosti, tožnik ugovorov nima. Sodišče pa samo nepravilnosti v tej zvezi tudi ni ugotovilo. Zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je določilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).