Jedro

Tožnik je, upoštevaje prvi odstavek 8. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija in dikcijo 2. člena Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela, upravičen do plačila dodatka za večopravilnost. Dodatna dela in naloge, ki jih je opravljal, namreč ne sodijo v dela in naloge osnovnih delovnih mest, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi oziroma na kateri je bil dejansko razporejen, temveč gre za druga dodatna opravila, ki jih je dejansko opravljal ves čas, torej redno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo štirih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, in 2. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje glede stroškov postopka na prvi stopnji.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku od 1. 10. 2014 obračuna razliko med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu "asistent TV in filmskega snemalca" in plačo obračunano v višini 70 % za delo "snemalec VII/1" in v višini 30 % za delo "TV in filmski snemalec", vse povišano zaradi štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in zmanjšano za dva plačna razreda zaradi nižje strokovne izobrazbe od zahtevane, in dodatno iz naslova napredovanja v plačnih razredih v obdobju od 1. 10. 2017 povečano za en plačni razred, od bruto zneskov obračuna dodatke v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo in nato od bruto zneskov odvede davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo razlike med dejansko prejeto plačo na delovnem mestu asistenta TV in filmskega snemalca in 100 % plačo TV in filmskega snemalca ter tožbeni zahtevek na obračun in izplačilo dodatka za dvojezičnost. Sklenilo je, da se zavrže del tožbe z zahtevkom na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas na delovnem mestu "TV in filmski snemalec", podrejeno na delovnem mestu "kamerman specialist", ter z zahtevkom, ki se nanaša na toženkino dolžnost s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela TV in filmskega snemalca, oziroma podrejeno za opravljanje dela kamerman specialist. Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.577,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. točko navedene sodbe ter zoper sklep o stroških je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov. O njej je pritožbeno sodišče že odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 199/2022, in sodbo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na štiri plačne razrede iz naslova večopravilnosti in na en plačni razred od 1. 10. 2017 iz naslova napredovanja. Spremenilo je tudi odločitev o stroških in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji. V preostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, stroške pritožbenega postopka pa v plačilo naložilo tožniku.

3. V zvezi s tako odločitvijo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče RS dovolilo revizijo ter ji s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 10/2023 tudi deloma ugodilo. Sodbo in sklep opr. št. Pdp 199/2022 je v delu, ki se nanaša na dodatek za večopravilnost ter v celotnem stroškovnem delu razveljavilo in jo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Izpostavilo je, da mora pritožbeno sodišče v ponovljenem postopku obrazložiti in zavzeti jasno stališče, ali obstaja pravna podlaga glede upravičenosti tožnika do dodatka za večopravilnost kljub ugotovitvi, da opravlja delo na drugih, višje vrednotenih delovnih mestih.

4. Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje (tudi) zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka tožniku za čas od 1. 10. 2014 dalje dolžna plačati dodatek za večopravilnost v višini štirih plačilnih razredov, in zoper sklep o stroških. Navaja, da ni pravilen zaključek sodišča o upravičenosti tožnika do dodatka za večopravilnost v višini štirih plačnih razredov od 1. 10. 2014 dalje. Upoštevaje izpoved A. A. je nelogičen tudi zaključek, da gredo tožniku za tri dodatna opravila kar štirje plačni razredi. Meni, da je dodelitev dodatka za večopravilnost v diskrecijski pravici toženke, v zvezi s tem se sklicuje na stališče v zadevi Pdp 654/2015. S tem, ko je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnik opravljal dela na delovnem mestu snemalec VII/1 v obsegu 70 % in dela na delovnem mestu TV in filmski snemalec v obsegu 30 %, je že korigiralo plačo in obseg del in nalog, ki jih je tožnik dolžan opravljati na podlagi teh dveh delovnih mest, kar pomeni, da ni upravičen do dodatnih plačnih razredov iz naslova večopravilnosti, še posebej ne v višini 4 plačnih razredov. Poleg tega prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, koliko časa oziroma za kateri čas bi bil tožnik dejansko upravičen do tega dodatka in za katera dela, temveč mu ga je pavšalno prisodilo kar za celotno obdobje. Zato je v tem delu pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Napačna je tudi odločitev v stroškovnem delu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne pritožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega dela. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne tistih, ki jih toženka uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu "asistenta TV in filmskega snemalca", od 10. 3. 2013 dalje. Kljub temu v obdobju od 1. 10. 2014 dalje tega dela ni več opravljal, temveč je v 70 % opravljal delo snemalca VII/1, v 30 % pa delo TV in filmskega snemalca. Zaradi opravljanja dodatnih delovnih nalog (vožnje službenega vozila, dela z novo tehnologijo za javljanje iz terena (Aviwest) in kamermana v studiu) mu je toženka z aneksi za čas od 22. 11. 2013 dalje dodelila dodatna dva plačna razreda zaradi večopravilnosti. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, to niso delovne naloge bodisi snemalca VII/1 bodisi TV in filmskega snemalca.

9. Prvi odstavek 8. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija (Ur. l. RS, št. 69/2008) določa, da se na delovnih mestih, na katerih se uveljavlja večopravilnost, ki ni vključena v opisu delovnega mesta, javni uslužbenec lahko uvrsti za štiri plačne razrede višje od plačnega razreda delovnega mesta. Pogoje in merila za vrednotenje večopravilnosti, z možnostjo povišanja plače za največ štiri plačne razrede, je toženka določila v 2. členu Pravilnika o večopravilnosti in združevanju dela (v nadaljevanju: Pravilnik). Navedla je, da večopravilnost po tem pravilniku obsega poleg del in nalog, določenih v opisu delovnega mesta, ki izhaja iz pogodbe/aneksa o zaposlitvi ter nalog, ki mu jih neposredno določi nadrejeni, druga dodatna redna opravila. Ta po opisu del in nalog ne sodijo med dela in naloge osnovnega delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, pa jih dejansko opravlja v okviru do 40 % in s tem pridobi do največ štiri plačne razrede (prvi odstavek). Zaposlenega, ki opravlja do 30 %, ali do 20 %, ali do 10 % dodatnih opravil se razvrsti za tri, dva ali en plačni razred višje, od plačnega razreda osnovnega delovnega mesta. Večopravilnost ali združevanje dela se določi na podlagi obrazloženega predloga neposrednega vodje zaposlenega in po presoji Kadrovske službe in Službe za organizacijo dela, direktorja PPE in vodij OE (prvi odstavek 4. člena Pravilnika).

10. Po presoji pritožbenega sodišča je tožnik, upoštevaje prvi odstavek 8. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija in dikcijo 2. člena Pravilnika, upravičen do plačila dodatka za večopravilnost. Dodatna dela in naloge, ki jih je opravljal,1 namreč ne sodijo v dela in naloge osnovnih delovnih mest, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (asistent TV in filmskega snemalca) oziroma na kateri je bil dejansko razporejen (snemalec VII/1, TV in filmski snemalec), temveč gre za druga dodatna opravila, ki jih je dejansko opravljal ves čas, torej redno (to izhaja tudi iz predloženih aneksov).

11. Pri tem ni odločilno, da je tožnik uspel tudi z zahtevkom za plačilo razlike v plači zaradi oprave del in nalog snemalca VII/1 ter TV in filmskega snemalca, na katere je bil dejansko razporejen, in ki ne spadajo v opis delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in ki jih je prav tako redno opravljal, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Bistveno je, kot že navedeno, da je poleg del in nalog teh delovnih mest, dolžan opravljati še druge dodatne delovne naloge, ki ne spadajo med delovne naloge nobenega izmed navedenih (treh) delovnih mest. Pri tem ne gre spregledati, da je toženka tožniku z aneksi2 za opravila kamermana, voznika službenega vozila in za delo z novo tehnologijo za javljanje iz terena, v vtoževanem obdobju že priznavala dodatek za večopravilnost, ne pa tudi za opravo delovnih nalog snemalca VII/1 ter TV in filmskega snemalca. To pomeni, da jih je kot dodatna redna opravila (poleg nalog na katere je bil razporejen) ocenjevala tudi sama in bi jih tako morala upoštevati tudi v primeru, če bi tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo, ki ga je dejansko opravljal (snemalec VII/1, TV in filmskega snemalca). Zgolj dejstvo, da te ni imel, ne more biti podlaga za drugačno obravnavo, ampak mora tudi za opravo teh dobiti ustrezno plačilo (ki ga v okviru plačila za opravo nalog snemalca VII/1 ter TV in filmskega snemalca še ni dobil). Zato delovne naloge, ki jih je tožnik redno opravljal poleg tistih, na katere je bil sicer redno razporejen (čeprav izven pogodbe o zaposlitvi), predstavljajo druga dodatna redna opravila v smislu prvega odstavka 2. člena Pravilnika, in je tožnik upravičen tudi do plačila za večopravilnost, nasprotna pritožbena zavzemanja pa so neutemeljena.

12. Pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje višini dosojenega dodatka. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, je namreč, glede na izpoved vodje regionalnega centra, ki je v praksi najbolje poznal tožnikovo delo, in je zato, glede na Pravilnik, bil tudi pristojen za določitev večopravilnosti, taka presoja pravilna, saj iz te nedvoumno izhaja, da je tožnik navedena redna dodatna opravila opravljal v obsegu, ki opravičuje dodelitev dodatka v višini štirih plačnih razredov.

13. Toženka v pritožbi izpostavlja izpoved priče A. A., da se štiri plačne razrede dodatka prizna za štiri različna opravila, in zato nasprotuje presoji sodišča, ki je tožniku štiri plačne razrede dodatka za večopravilnost priznalo za zgolj tri opravila, navaja, da je ta nelogičen. Vendar to ne drži. Iz Pravilnika namreč ne izhaja, da je število dodatnih plačnih razredov za večopravilnost odvisno od števila opravil, temveč od obsega (odstotka) v katerem jih je dejansko opravljal (od 10, 20, 30 ali 40). Tudi sicer pa toženka navedeno izpoved interpretira zmotno in izven konteksta, saj je A. A. izrecno povedal, da je prav, da se tožniku za to vsebino štirih različnih del, prizna najvišja večopravilnost v višini štirih plačnih razredov, hkrati pa je izrecno poudaril tudi, da pa to tudi ne pomeni, da za vsako od teh del velja 10 % oziroma en plačilni razred.

14. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje o neutemeljenosti trditve, da je dodelitev dodatka za večopravilnost v diskrecijski pravici toženke, za kar se ta zmotno zavzema tudi v pritožbi. Čeprav drži, da plačilo dodatka ni avtomatično, kot je to zapisalo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 654/2015, pa pogoje in merila za določitev večopravilnosti, kot tudi za določitev višine dodatka, določa Pravilnik, ki ga je toženka dolžna upoštevati, (ne)pravilnost njegove (ne)uporabe pa je lahko tudi predmet presoje sodišča. 15. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, za katero obdobje je bil tožnik dejansko upravičen do plačila dodatka za večopravilnost (poleg plačila po dejanskem delu) in za katera dela, ampak je kar pavšalno razsodilo, da navedeni dodatek v višini štirih plačnih razredov tožniku pripada za ves čas od 1. 10. 2014 dalje. Gre namreč za nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj toženka v dosedanjem postopku ni nikdar izpostavila, da bi tožniku v različnih obdobjih pripadal dodatek v različni višini, ki jo je potrebno ugotoviti, oziroma, da je obseg njegovega tovrstnega dela variiral, temveč je zgolj citirala določbo Aneksa h Kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija, da je zaposleni upravičen do dodatka za večopravilnost za čas, ko je zadolžen za opravljanje takega dela, česar pa ni moč šteti kot zadostno trditev. Upoštevaje tudi dejstvo, da je toženka tožniku dodatek tudi sama izplačevala celotno vtoževano obdobje v enaki višini, da so bili aneksi sklenjeni za daljše (in ne mesečno) obdobje, in za opravo zgolj zgoraj navedenih opravil, pomeni, da obsega in opravil tudi sama ni ugotavljala mesečno. Ob upoštevanju tudi izpovedi priče A. A., da je potrebno tožniku priznati dodatek v najvišji možni meri, to je štiri plačne razrede, je torej sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da je tožniku dodatek za večopravilnost potrebno priznati za celotno vtoževano obdobje v enaki višini. Zato ne drži, da je sodišče prve stopnje glede tega pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, kot nepravilno navaja toženka v pritožbi.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 365. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa.

17. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

1 To je vožnjo službenega vozila, delo z novo tehnologijo za javljanje iz terena (Aviwest) ter delo kamermana v studiu. 2 Z dne 22. 11. 2013, z dne 15. 10. 2014, z dne 3. 2. 2015, z dne 14. 2. 2016, z dne 27. 1. 2017, z dne 4. 5. 2016, z dne 24. 4. 2017, z dne 26. 9. 2017, z dne 30. 1. 2018, z dne 20. 4. 2018, z dne 23. 2. 2019 in z dne 6. 7. 2019.