Jedro

Predmet sodnega varstva je lahko izključno objava povsem identičnega zahtevka, kot je bil predhodno neuspešno uveljavljan zoper urednika. Zato so meje upoštevnega dejanskega stanja določene že z zahtevkom odgovornemu uredniku, predmet sodnega odločanja pa je izključno utemeljenost zavrnitve oziroma neobjave zahtevka, kakršen je bil predhodno uveljavljan.

Vsi zakonski pogoji za objavo popravka morajo biti podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote, zato zahtevka ni mogoče razstaviti na tiste dele, ki določbam ZMed ustrezajo in na tiste dele, ki mu ne. Obstoj odklonitvenega razloga glede posameznega dela tako povzroči upravičeno zavrnitev objave.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka A. A. mora kot odgovorni urednik medija – spletnega portala X. objaviti odgovor tožeče stranke B. na članek z naslovom „Zakaj pristojni urad ni preverjal delovanja B.? Najpogostejši odgovor: Ne vem« z dne 17.11.2016, ki je bil objavljen na spletnem portalu X., vse v taki obliki in na takem mestu, da ima objava enako vrednost, kot jo ima prispevek, na katerega se nanaša, torej na istem mestu, znotraj iste rubrike ter v enako veliki pisavi kot članek (to velja tudi za naslov popravka, ki mora biti objavljen s črkami naslova popravljenega članka), na katerega se nanaša, z naslednjim besedilom: «Zavračamo očitke, da bi bilo poslovanje B. v nasprotju z začasnim dovoljenjem, izdanim s strani države in na tej podlagi sklenjenimi sporazumi z imetniki pravic, predstavniki Evropske unije in kabelskimi operaterji.

B. je bilo pogodbeno zavezano v redno letno nakazilo Združenju C., in sicer znaša skupni znesek nakazil 11,6 mio EUR v 10-letnem obdobju in absolutno ne 20 mio EUR. Nadzor nad poslovanjem je redno potekal, obenem pa je skladnost poslovanja vsako leto preverila neodvisna revizijska hiša, ki nikdar ni ugotovila nepravilnosti. Zato ostro obsojamo medijski poizkus pripisovanja afere B., ki temelji na manipulaciji z javnostjo in nepreverjenih dejstvih.« navedeno pa objaviti najkasneje v roku 48 ur po pravnomočnosti sodbe, ter pri tem navesti, da gre za objavo na podlagi sodbe in citirati njen izrek, pri tem pa v isti izdaji medija ne sme biti hkrati s popravkom objavljen komentar tega popravka ali odgovor nanj.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti vse njene pravdne stroške z zakonskim zamudnimi obrestnim, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila v roku 15 dni z obrestmi za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“ Odločilo je še, da je tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 571,17 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožeča stranka na toženo stranko podala le zahtevo za objavo odgovora glede objavljenega teksta, ne pa tudi glede objavljene video vsebine oziroma video posnetka, in da je tožeča stranka šele v okviru tožbenih navedb skušala razširiti predmet obravnave tudi na vsebino video prispevka. Sodišče samo navaja, da se zahtevek nanaša na pravico do objave odgovora na prispevek objavljen pod povezavo: http:/www.X.html. Prispevek objavljen pod to spletno povezavo pa vsebuje tako tekstovni del kot tudi video posnetek. Oba je tako potrebno obravnavati kot celoto, saj do obeh vsebin tudi ni možno dostopati ločeno, da bi lahko trdili, da gre za dva različna samostojna prispevka. Tudi konceptualno in po vsebini se video vsebina nanaša na tekstovni del prispevka. Brez obravnavane video vsebine, tekstovni del ne bi dal bralcem nobene informacije, če le-ti niso hkrati seznanjeni tudi z objavljeno video vsebino. Tožeča stranka v svoji zahtevi za objavo odgovora med drugim navaja, da so navedbe (objavljene v video vsebini) glede višine nakazila v višini 20 mio EUR, domnevne nejasnosti meril in pravil za nakazila in glede trditve, da slovenski avtorji denarja niso prejeli, netočne. Te navedbe pa se nesporno objavljene v video vsebini in ne v tekstovnem delu, in je utemeljeno trditi, da se zahtevek tožeče stranke nanaša na tekstovni del in na video vsebino. V posledici je tožbeni zahtevek nedvomno utemeljen. Pravica do objave odgovora ima vso podlago v določbi 42. člena Zakona o medijih (ZMed), nedvomno pa ustreza tudi definiciji popravka po določbi četrtega odstavka 26. člena ZMed. V nasprotju z materialnim pravom je sodišče prve stopnje zaključilo, da je navedba tožeče stranke v zahtevku za objavo odgovora v delu, ki se glasi „ki temelji na manipulaciji z javnostjo in nepreverjenih dejstvih“ sama po sebi žaljiva. Izraz manipuliranje sam po sebi ni žaljiv. Očitek tožeče stranke s tem v zvezi je zgolj v tem, da odgovori toženi stranki, da je objavila informacije, ki jih ni preverila in ki so neresnične. Objava zahtevanega odgovora je tudi v javnem interesu oziroma se nanaša na javno zadevo. Gre za informacijo o zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstavitvi vsebine, pretehta nad svobodo izražanja oziroma upravičuje poseg vanjo. Sporni prispevek tožene stranke nagovarja širšo javnost, to je avtorje, ki naj bi bili upravičenci do sredstev, prispevek pa se nanaša tudi na kolektivno upravljanje avtorskih pravic in torej posega na področje, za katero ima tožeča stranka izdano upravno dovoljenje, kar potrjuje, da je za objavo odgovora podan javni interes.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo (določbe ZMed), zagrešilo pa tudi ni tistih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Tožbeni zahtevek je jasen – z njim tožeča stranka zahteva objavo odgovora na članek z dne 17.11.2016, ki je bil objavljen na spletnem portalu X. in ne objavo odgovora na navedbe v video posnetku, in so že iz tega razloga pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

7. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da je predmet sodnega varstva lahko izključno objava povsem identičnega zahtevka, kot je bil predhodno neuspešno uveljavljan zoper urednika. Zato so meje upoštevnega dejanskega stanja določene že z zahtevkom odgovornemu uredniku, predmet sodnega odločanja pa je izključno utemeljenost zavrnitve oziroma neobjave zahtevka, kakršen je bil predhodno uveljavljan. Po vpogledu v Zahtevek za uveljavitev pravice do odgovora z dne 28.11.2016 (priloga A2), tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je z njim tožeča stranka uveljavljala dve vrsti zahtevka, zoper dve različni objavi. Zahtevek za uveljavitev pravice do odgovora (stran 1 zahtevka), se nanaša na objavo (tekstualnega) prispevka na spletni strani www.X./..., z naslovom „Zakaj pristojni urad ni preverjal delovanja B.? Najpogostejši odgovor: Ne vem“. Z zahtevkom (strani 2 in 3 zahtevka), ki se nanaša na objavo video prispevka pod naslovom „Slovenski avtorji lahko svoj denar od B. iztožijo“, ki je bil predvajan 17.11.2016 ob 19.00 uri v oddaji Y. na ... TV, pa je tožeča stranka zahtevala umik video vsebine in opravičilo uredništva Tožeča stranka v zvezi z vsebino video prispevka ni zahtevala objave popravka ali odgovora, zahtevala je umik vsebine in opravičilo uredništva. To pa ni predmet tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je video prispevek še vedno dostopen na isti spletni strani kot tekstovni prispevek.

8. Celotno besedilo prispevka glede katerega tožeča stranka uveljavlja pravico do odgovora (42. člen ZMed) oziroma popravka (26. člen ZMed), se glasi: „Slovenski avtorji lahko svoj denar od B. iztožijo. Tako v odzivu na afero zaradi 20 mio EUR, ki jih je B. nakazal v Švico, pravijo na Uradu za intelektualno lastnino. Ta bi sicer moral preverjati, kako je B. delil denar avdiovizualnih umetnikov, a je pri nadzoru očitno zaspal“. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je ost informacije usmerjena v (ne)delovanje nadzornega državnega urada – Urada za intelektualno lastnino Republike Slovenije (v nadaljevanju Urad). Tožeča stranka v prvem odstavku besedila zahtevane objave zavrača očitke, da bi bilo njeno poslovanje v nasprotju z začasnim dovoljenjem, izdanim s strani države in na tej podlagi sklenjenimi sporazumi z imetniki pravic, predstavniki Evropske unije in kabelskimi operaterji. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporna objava ne vsebuje očitka tožeči stranki, da posluje v nasprotju z začasnim dovoljenjem države in torej v tem delu ne zanika navedb v obvestilu in tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijala ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjevala navedbe v objavljenem besedilu in seveda tudi ni mogoče šteti, da bi bila z zahtevano objavo z dokazljivimi navedbami zanikane, bistveno popravljene ali bistveno dopolnjene navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informaciji (četrti odstavek 26. člena, drugi odstavek 42. člena ZMed). Tudi če je skladnost poslovanja vsako leto preverila neodvisna revizijska hiša, ki nikdar ni ugotovila nepravilnosti, to ne more biti odgovor na informacijo, da Urad ni vršil nadzora in preverjal delitve denarja, zato tudi ta del zahtevka ne izpolnjuje meril niti popravka niti odgovora, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi domneva iztožljivosti je predstavljena kot mnenje Urada, obravnavani zahtevek pa niti ne vsebuje zanikanja tega mnenja. Tožeča stranka v odgovoru še zatrjuje, da je pravi znesek nakazil Združenju C. znašal 11,6 mio EUR v desetletnem obdobju. Glede tega dela zahtevka je sodišče prve stopnje presodilo, da bi bilo v okviru pravice do odgovora oziroma popravka v zvezi z že izpostavljenimi določbami ZMed „brez večjih pomislekov možno razpravljati o utemeljenosti zahtevka“, s čimer pritožbeno sodišče soglaša, pri čemer se je v nadaljevanju, v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, pravilno in zakonito sklicevalo na določbo 27. člena ZMed.

9. Medij mora v skladu z določbo prvega odstavka 27. člena ZMed popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev. Tudi sodna praksa je že večkrat poudarila stališče, da morajo biti vsi zakonski pogoji za objavo popravka podani glede vseh posameznih delov in zahtevanega popravka kot celote, zato zahtevka ni mogoče razstaviti na tiste dele, ki določbam ZMed ustrezajo in na tiste dele, ki mu ne. Obstoj odklonitvenega razloga glede posameznega dela tako povzroči upravičeno zavrnitev objave. Iz povedanega je razvidno, da glede večih delov zahtevane objave obstoji utemeljen odklonitveni razlog (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed),(1) zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek že iz tega razloga pravilno in zakonito zavrnilo. Zato se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do odklonilnega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, torej o oceni sodišča prve stopnje, da je popravek v zadnjem stavku napisan žaljivo. Opredelilo se tudi ni do ostalih pritožbenih navedb, ki glede na vse povedano niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu, odgovorni urednik popravka/odgovora ni dolžan objaviti.