Jedro

Tožnik ne more uspeti z očitki, da ga tožena stranka ni seznanila s tem, da dejstva, ki jih je v postopku navedel, za priznanje mednarodne zaščite niso pomembna, zaradi česar jih niti ni mogel dopolniti. Tožniku je bilo namreč v vabilu na osebni razgovor jasno predstavljeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni mednarodna zaščita, in sicer status begunca in status subsidiarne zaščite. Nadalje je bilo v vabilu navedeno, v katerih primerih se v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna status begunca, ter kdaj se prizna status mednarodne zaščite. V vabilu je bilo izrecno pojasnjeno tudi, kaj zajema resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. Poleg tega je bil tožnik - kot že zgoraj navedeno - na osebnem razgovoru vprašan, ali želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da razlage ne potrebuje oz. da "ve". Glede na to se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedel, da njegove izjave za pridobitev mednarodne zaščite niso pomembne, saj je vedel, pod katerimi pogoji se mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji prizna, pri čemer med njimi ni slabih ekonomskih razmer v izvorni državi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 28. 3. 2024 vložil tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-389/2024/5 (1222-15) z dne 12. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), s katero je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrne kot očitno neutemeljena (1. točka izreka). Nadalje mu je bil določen 10-dnevni rok za prostovoljni odhod iz območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Poleg tega je bila tožniku za obdobje enega leta določena prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V tožbi navaja, da bi morala tožena stranka z odločitvijo počakati do predložitve listin, za katere se je zavezal, da jih bo predložil, in mu omogočiti, da poda dodatna pojasnila. Tožniku, ki v postopku ni imel pooblaščenca, dejansko ni bilo pojasnjeno, kateri so utemeljeni razlogi za mednarodno zaščito, s čimer tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti informiranja iz 5. člena ZMZ-1. Nadalje tožnik ni bil opozorjen, da navaja dejstva, ki so po mnenju tožene stranke za utemeljevanje prošnje za mednarodno zaščito nepomembna. S tem ni imel možnosti, da bi se izjavil o vseh okoliščinah, na katere bo tožena stranka oprla svojo odločbo. Tožnik zato sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da je prosilec tisti, ki mora sam navesti vse okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Tožnik kljub dodatnim podvprašanjem svojih izjav ni konkretiziral. Postopek priznanja mednarodne zaščite ni postopek, ki bi se vodil po uradni dolžnosti, ampak se vodi na pobudo vlagatelja. Tožena stranka ni dolžna prosilcu sugerirati razlogov za mednarodno zaščito, ampak jih mora prosilec sam navesti. V konkretni zadevi tožnik v postopku ni navajal nobenih okoliščin, ki bi jih bilo mogoče vrednotiti kot preganjanje na podlagi relevantnih predpisov s področja mednarodne zaščite. Tožnik je kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel slabo ekonomsko situacijo, kar pa ne predstavlja podlage za mednarodno zaščito. Tožnik je prejel prevedeno vabilo na osebni razgovor, v katerem mu je bilo ustrezno pojasnjeno, kaj pomeni mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji. Prav tako je bila tožniku pred začetkom osebnega razgovora ponujena možnost ponovne pojasnitve razlogov, ki utemeljujejo mednarodno zaščito, ki se ji je tožnik odpovedal, ker naj bi vse razumel. 4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

5. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Zato sodišče sledi njeni utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

6. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi svojo odločitev obrazložila z ugotovitvijo, da je tožnik prošnjo utemeljeval z ekonomskimi težavami (slabo plačano delo), zaradi katerih pa ne izpolnjuje pogojev za podelitev katerekoli od oblik mednarodne zaščite. Nobene od podanih izjav in drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Iz tožnikovih izjav tudi ne izhaja, da bi njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe itd.), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik tudi ni trdil, da mu je bil v Maroku onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ali da bi bili proti njemu osebno usmerjeni kakršnikoli ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Tožnik je v Maroku dejansko delal (montaže in popravila z aluminijem), a po svoji subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je navedel, da se mu v Maroku ni nič konkretnega zgodilo, z države ga je gnala želja po boljšem življenju. Po oceni tožene stranke ni mogoče skleniti, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih oz. osebnih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi določenimi v Ženevski konvenciji. Ker je po oceni tožene stranke tožnik v postopku navajal le dejstva, ki so v skladu z določbami ZMZ-1 nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno. Odločitev o določitvi 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod je tožena stranka oprla na deseti odstavek 49. člena ZMZ-1, odločitev o odstranitvi in enoletni prepovedi vstopa v primeru neprostovoljnega odhoda pa na trinajsti odstavek 49. člena ZMZ-1 v zvezi s 67. členom ZTuj-2. 7. ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

8. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 18. 1. 2024 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 28. 2. 2024 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil zato, ker z deli, ki jih je opravljal, ni zaslužil dovolj za dostojno življenje.

9. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka z odločitvijo počakati do predložitve listin, za katere se je zavezal, da jih bo predložil. Tožnik te navedbe sicer ni ustrezno konkretiziral, saj v tožbi ni navedel, k predložitvi katerih listin se je v postopku zavezal, v kakšnem roku naj bi jih predložil in kaj je želel z njimi izkazati; je pa sodišče v zvezi s tem ugotovilo, da iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 28. 2. 2024 izhaja, da je bil tožniku s strani tožene stranke postavljen 8-dnevni rok za predložitev odločbe o izselitvi iz družinskega najemnega stanovanja zaradi gradnje ceste. Tožnik je namreč povedal, da ima odločbo v Maroku in da bo posredoval njeno kopijo. Ker iz upravnega spisa, ne izhaja, da bi tožnik v danem 8-dnevnem roku omenjeno odločbo vložil v spis, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je 12. 3. 2024, torej po izteku 8-dnevnega roka, izdala izpodbijano odločbo. Procesna kršitev v tem smislu torej ni bila storjena.

10. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da v upravnem postopku s strani tožene stranke ni bil ustrezno informiran o tem, kateri so utemeljeni razlogi za mednarodno zaščito. Toženi stranki očita, da ni izpolnila svoje obveznosti iz 5. člena ZMZ-1. Ta v prvem odstavku določa, da se v okviru informiranja vlagatelju namere pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.

11. V zvezi z zgornjim očitkom sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik 18. 1. 2024 s svojim podpisom potrdil, da je bil pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito s strani uradne osebe, v jeziku, ki ga razume, seznanjen s potekom predhodnega postopka, s prepovedjo odstranitve iz Republike Slovenije, s postopki po ZMZ-1, s pravicami in dolžnostmi prosilcev, možnimi posledicami neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, s pravili postopkov, ki jih ureja Uredba (EU) št. 604/2013 in posredovanjem prstnih odtisov v podatkovno bazo EURODAC, v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013, z roki za uveljavljanje pravnih sredstev, s pravico do pravne pomoči in zastopanja na vseh stopnjah postopka na lastne stroške ter z informacijami o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite.

12. Iz zgoraj omenjenega potrdila, ki je v upravnem spisu, izhaja, da je bilo prevedeno v arabski jezik, informiranje pa je potekalo v Ljubljani 18. 1. 2024 med 12.30 in 13.00. Glede na ugotovljeno, je tožena stranka svojo obveznost iz 5. člena ZMZ-1 izpolnila, tožnik pa v tem postopku ni izkazal nasprotnega.

13. Glede seznanitve tožnika z razlogi, ki utemeljujejo mednarodno zaščito, pa sodišče dodatno ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožniku 15. 2. 2024 vročen prevod vabila na osebni razgovor, v katerem je izrecno navedeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. V vabilu je bil seznanjen tudi s celotno vsebino 21. člena ZMZ-1, ki ureja subjektivni element utemeljevanja prošnje. Poleg tega pa je bil tožnik na osebnem razgovoru ponovno poučen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, ter izrecno vprašan, če želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da razlage ne potrebuje oz. da "ve". Na koncu osebnega razgovora je bil vprašan, če je razumel vsa vprašanja, kar je potrdil. Dvakrat mu je bila ponujena možnost, da k povedanemu doda še kaj, kar je pomembno za njegov postopek, ali kar želi dodatno izpostaviti, a je obakrat to možnost zavrnil. Uradna oseba je na koncu zapisnika podala svojo ugotovitev, da je bila tožniku dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, in da je tožnik potrdil, da nima več nič za dodati, niti nima dodatnih dokazov. Nato je bil zapisnik o osebnem razgovoru tožniku prebran, nanj ni imel nobenih pripomb in ga je podpisal. 14. Upoštevaje navedeno je sodišče ugotovilo, da so bili tožniku, kljub temu, da v postopku ni imel pooblaščenca, razlogi, ki v Republiki Sloveniji utemeljujejo mednarodno zaščito, večkrat ustrezno predstavljeni, hkrati pa mu je bila večkrat dana možnost, da uradno osebo, ki je vodila postopek, v primeru kakršnekoli nejasnosti pozove k dodatnim pojasnilom ali pa, da k že podanim izjavam še kaj doda.

15. Zaradi do sedaj pojasnjenega tožnik tudi ne more uspeti z očitki, da ga tožena stranka ni seznanila s tem, da dejstva, ki jih je v postopku navedel, za priznanje mednarodne zaščite niso pomembna, zaradi česar jih niti ni mogel dopolniti. Tožniku je bilo namreč v vabilu na osebni razgovor jasno predstavljeno, kaj v Republiki Sloveniji pomeni mednarodna zaščita, in sicer status begunca in status subsidiarne zaščite. Nadalje je bilo v vabilu navedeno, v katerih primerih se v skladu z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna status begunca, ter kdaj se prizna status mednarodne zaščite. V vabilu je bilo izrecno pojasnjeno tudi, kaj zajema resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1. Poleg tega je bil tožnik - kot že zgoraj navedeno - na osebnem razgovoru vprašan, ali želi, da se mu še enkrat pojasnijo primeri, v katerih je prosilec upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je na to odgovoril, da razlage ne potrebuje oz. da "ve". Glede na to se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da ni vedel, da njegove izjave za pridobitev mednarodne zaščite niso pomembne, saj je vedel, pod katerimi pogoji se mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji prizna, pri čemer med njimi ni slabih ekonomskih razmer v izvorni državi.

16. Po oceni sodišča je bila tožniku v upravnem postopku pravica do izjave ustrezno in v zadostni meri zagotovljena, zaradi česar njegov tožbeni očitek, da je bila storjena bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ni utemeljen. Ob tem sodišče le še dodaja, da tožnik dopolnitve oz. dodatne pojasnitve svojih izjav, za katero naj bi bil v upravnem postopku zaradi ravnanja tožene stranke prikrajšan, niti v tožbi ni podal. 17. Glede na ugotovljeno je sodišče zaključilo, da je tožena stranka pravilno izvedla postopek in tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.