Jedro

Toženka je pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Ta namreč ni izkazal svoje istovetnosti, svoje izjave o tem je v postopku večkrat spreminjal, tako glede imena in priimka kakor tudi glede datuma rojstva.

Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito je za nadaljevanje postopka bistvenega pomena; ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost, je le-to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na območje Azilnega doma, in sicer do prenehanja razlogov, vendar najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 28. 11. 2013 do dne 28. 2. 2014. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožnik, ko ga je obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana, izkazoval za mladoletnika A.A., rojen aprila leta 1997, državljan Somalije. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je pred 6 leti z družino pobegnil iz Somalije v Jemen, vse meje med državami pa je prečkal ilegalno. Nadalje iz obrazložitve izhaja, da je v Republiki Hrvaški prosil za mednarodno zaščito, izdajal pa se je za osebo z imenom B.B., rojen aprila 1990, državljan Somalije. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka presodila, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni izkazal svoje istovetnosti s predložitvijo listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2). Za mednarodno zaščito je zaprosil tudi v Republiki Hrvaški, ni pa bilo mogoče še ugotoviti, katera država je pristojna za obravnavo njegove prošnje. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je presodila, da sta izpolnjena pogoja za omejitev gibanja na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka ter na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. Menila je tudi, da je ukrep omejitve gibanja potreben, da tožnik še pred odločitvijo o zadevi ne bi zapustil ozemlja Republike Slovenije.

Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da tožena stranka tožniku ne bi smela omejiti gibanja le zaradi ugotavljanja njegove istovetnosti, iz razloga, ker ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, prav tako ne iz razloga, ker je spreminjal svoje osebne podatke. Tožnik je namreč pojasnil, da somalijskega dokumenta, na podlagi katerega bi lahko izkazal svojo istovetnost, nikoli ni imel. Prav tako tožena stranka ne bi smela tožniku omejiti gibanja, ker naj bi tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice. V postopku namreč ni bilo izkazano, da je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice, dejstvo, da je na Hrvaškem zaprosil za azil, dokazuje zgolj to, da se je tožnik na Hrvaškem nahajal in tam za azil tudi zaprosil. Tožnik je v Slovenijo vstopil iz Hrvaške, kar pomeni, da gre za prehod med obema državama članicama, ne pa za prehod iz tretje države v državo članico. Tudi prehod iz Grčije na Hrvaško pomeni prehod iz ene države članice v drugo državo članico, pri tem pa je mogoče, da je na Hrvaško vstopil preko Bolgarije, Romunije in Madžarske tako, da ni nikoli zapustil območja Evropske unije. Pri tem še opozarja, da omejitev gibanja ni mogoča le na podlagi katerihkoli dokazov ali indicev, ampak zgolj tistih iz uredbe2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na glavni obravnavi v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka, in v skladu z določbo petega odstavka 51. člena ZMZ tožnika zaslišalo. Tožnik je na zaslišanju med drugim izpovedal, da osebnega dokumenta, ki bi izkazoval njegovo istovetnost nima, saj se takšni dokumenti v Somaliji ne izdajajo, vsaj njegovi generaciji se niso. Nadalje je izpovedal, da je vse meje po zapustitvi izvorne države prečkal ilegalno. Na vprašanje, zakaj ni ob podaji prošnje povedal in je okoliščino, da se je nahajal tudi v Republiki Hrvaški izrecno zanikal, je povedal, da je to dejstvo zamolčal, ker je bil pod vplivom alkohola. Njegova ciljna država namreč ni bila Slovenija, temveč je bila Italija. Izpovedal je tudi, da je v Jemnu, kamor je z družino pobegnil iz Somalije, pridobil osebni dokument, katerega pa sedaj nima več, ker ga je izgubil. Na glavni obravnavi je pooblaščenec tožnika še navajal, da meni, da v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa niso bile v zadostni meri ugotovljene okoliščine vstopa tožnika v EU iz tretje države (niti to ali je šlo za vstop iz Turčije v Grčijo ali iz tretje države v Hrvaško), zato je izpodbijani sklep nezakonit. Meni tudi, da teh dejstev ni mogoče sanirati z dodatnim zaslišanjem tožnika pred sodiščem.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ, po katerem se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ do predaje prosilca pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim, četrtim in petim odstavkom 51. člena tega zakona, če obstaja dokaz ali posredna okoliščina iz Uredbe 2003/343/ES, vključno s podatki iz poglavja III Uredbe 2000/2725/ES, na podlagi katerega se ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice EU.

Tožena stranka je glede na navedena določila odločala po prostem preudarku. Obseg in meje presoje sodišče v primeru, ko je upravni organ, kot v konkretnem primeru tožena stranka, pooblaščen odločati po prostem preudarku, določa tretji odstavek 40. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišče v takem primeru presodi le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je organ prosti preudarek uporabil na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen. Tožena stranka po presoji sodišča, ki je svojo odločitev oprla na določbo prve alineje prvega odstavka 51. člena in druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ ni prekoračila meje prostega preudarka na navedeni pravni podlagi. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. Po presoji sodišča je v skladu s podatki predloženega upravnega spisa ugotovila in (morda skopo) obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v konkretnem primeru.

Odločitev na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na navedeni pravni podlagi. Pravilno je presodila, da tožnik istovetnosti ni izkazal, zato je ukrep omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti potreben. Tožnik je v postopku svoje izjave glede istovetnosti večkrat spreminjal, tako glede imena in priimka kakor tudi glede datuma rojstva. Tudi po presoji sodišča ob zaslišanju ni utemeljeno pojasnil, zakaj je izjave glede osebnih podatkov spreminjal. Izpoved, da je na Hrvaškem povedal, da je njegovo osebno ime B. in sicer zato, ker bi bilo njegovo resnično ime predolgo za njihovo izgovorjavo, po presoji sodišča ni verjetno in ni v zadostni meri utemeljeno izkazano. Glede na ravnanja tožnika je zato po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito, je namreč za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. V primerih namreč, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost, to je tudi v obravnavanem primeru, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi. Tožnik je v Jemnu posedoval osebni dokument, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je izjavil, da njegov oče, ki se je iz Somalije v Jemen preselil kot begunec, poseduje osebni dokument, ki ga lahko tudi dostavi. To lahko tudi pomeni, da bi bilo na podlagi dostavljenega dokumenta mogoče ugotoviti tožnikovo istovetnost. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da razlog za omejitev gibanja ni podan, ker naj ne bi bilo mogoče, zaradi odsotnosti dokumentov, ugotavljati tožnikove istovetnosti. Tožniku je bila dana možnost, da dokaze o svoji istovetnosti lahko predloži. S svojimi izjavami pa te sporne okoliščine tudi po presoji sodišča ni izkazal. Odločitev na podlagi druge alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ.

Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno presodila, da obstaja pogoj za omejite gibanja iz navedene pravne podlage. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik mejo med Turčijo in državo članico EU (Grčijo) prečkal ilegalno. Tožnik je to zatrjeval tako v upravnem postopku kakor tudi na zaslišanju pred sodiščem. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da ta okoliščina ni ostala v zadostni meri ugotovljena, prav tako pa tožnik nima prav, da te okoliščine ne bi bilo mogoče ugotavljati tudi v upravnem sporu. Tožnik je nezakonito prečkanje meje zatrjeval že v upravnem postopku ob podaji prošnje, ko je opisoval način potovanja. Za odločitev pa niti ni bistveno, na kakšen način je tožnik pripotoval iz Grčije v Republiko Hrvaško. Kot povedano je bistveno, da je tožnik mejo med tretjo državo in članico Evropske unije prečkal nezakonito.

Sodišče še pripominja, da tožnik omejitvi gibanja na prostore Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, ni ugovarjal, zato sodišče ukrepa omejitve gibanja na prostore Azilnega doma ni presojalo.

Iz opisanih razlogov je sodišče zato tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.