VSK Sodba III Kp 58462/2024

Jedro

S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.

Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice obtoženega A. A. se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1.v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obtožencu izrečena kazen zapora zniža na 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, denarna kazen pa na 150 (sto petdeset) dnevnih zneskov in ob nespremenjenem dnevnem znesku 10,00 EUR znaša 1.500,00 (tisoč petsto) EUR;

2.v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema mobilnega telefona tako, da se varnostni ukrep odvzema zaseženega mobilnega telefona Apple Model Iphone X XS Max Global z vstavljeno SIM kartico operaterja Kyivstar ne izreče;

3.v odločbi o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva tako, da se izpusti besedilo "v zv. z II. odst. 73. člena KZ-1";

4.v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se besedilo "kakor tudi nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice" nadomesti z besedilom "na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev".

II.V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru (v nadaljevanju tudi sodišče) je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in mu izreklo kazen enega leta in osmih mesecev zapora ter stransko denarno kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 10,00 EUR, kar znaša 2.000,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Skladno s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas odvzema prostosti od 13. 8. 2024 od 19.40 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je sodišče obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prebit v priporu, ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu vzelo zaseženi mobilni telefon Apple Model Iphone X XS Max Global z vstavljeno SIM kartico operaterja Kyivstar. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 73. člena KZ-1 je obtožencu vzelo tudi zaseženo kombinirano vozilo znamke Opel Vivaro, reg. št. KWA 91058 (PL), številka šasije: WOLJ7BHB6CV607898 s pripadajočimi ključi in prometnim dovoljenjem. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kakor tudi nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice.

2.Zoper sodbo je vložila pritožbo obtoženčeva zagovornica, kot navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 373. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu izreče nižjo zaporno in denarno kazen, ne izreče fakultativnega odvzema kombiniranega vozila in ne izreče odvzema mobilnega telefona, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri odmeri kazni zapora obtožencu kot olajševalne okoliščine upoštevalo: priznanje krivde; da zaradi kaznivih dejanj doslej ni bil obsojen; da ima invalidno ženo in pet mladoletnih otrok, za preživljanje katerih je dolžan skrbeti; da je kaznivo dejanje storil v preživetveni nuji. Kot obteževalne okoliščine je upoštevalo: obtoženčevo odločnost in trdovratnost, saj se je obtoženec na ozemlje Republike Slovenije pripeljal iz Poljske prav z namenom izvršitve kaznivega dejanja; da se je na izvršitev kaznivega dejanja pripravil, saj je približno en mesec pred storitvijo kaznivega dejanja kupil kombinirano vozilo znamke Opel Tip Vivaro z zatemnjenimi stekli, ki je bilo očitno namenjeno prav prevozu prebežnikov; obtoženčevo vpetost v sodelovanje z neznanimi sostorilci in dobro organiziranost pri izvrševanju kaznivega dejanja in da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti.

5.Pritožnica upravičeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, zmotno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je ta okoliščina v teži kaznivega dejanja že upoštevana, ker je namen pridobitve premoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Kadar posamezna okoliščina hkrati pomeni konstitutivni znak kaznivega dejanja, te okoliščine sodišče praviloma ne sme upoštevati kot obteževalno ali olajševalno okoliščino. To je sicer dopustno v določenih primerih, ko to opravičuje večja intenzivnost ugotovljene okoliščine1, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Tudi obtoženčeve vpetosti v sodelovanje z neznanimi sostorilci in dobre organiziranosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, ni mogoče šteti kot posebne obteževalne okoliščine, ker so v teži kaznivega dejanja že upoštevane. Zgolj dejstvo, da je obtoženec vozilo Opel Vivaro, s katerimi je storil kaznivo dejanje, kupil le mesec pred izvršitvijo kaznivega dejanja ne zadostuje kot dokaz, da je vozilo kupil prav z namenom storitve kaznivega dejanja, zato je bila ta okoliščina obtožencu kot obteževalna upoštevana neutemeljeno.

5.Pritožnica upravičeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščino, da je obtoženec kaznivo dejanje storil z namenom pridobitve premoženjske koristi, zmotno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, saj je ta okoliščina v teži kaznivega dejanja že upoštevana, ker je namen pridobitve premoženjske koristi zakonski znak kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Kadar posamezna okoliščina hkrati pomeni konstitutivni znak kaznivega dejanja, te okoliščine sodišče praviloma ne sme upoštevati kot obteževalno ali olajševalno okoliščino. To je sicer dopustno v določenih primerih, ko to opravičuje večja intenzivnost ugotovljene okoliščine1 , kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno. Tudi obtoženčeve vpetosti v sodelovanje z neznanimi sostorilci in dobre organiziranosti pri izvrševanju kaznivega dejanja, ni mogoče šteti kot posebne obteževalne okoliščine, ker so v teži kaznivega dejanja že upoštevane. Zgolj dejstvo, da je obtoženec vozilo Opel Vivaro, s katerimi je storil kaznivo dejanje, kupil le mesec pred izvršitvijo kaznivega dejanja ne zadostuje kot dokaz, da je vozilo kupil prav z namenom storitve kaznivega dejanja, zato je bila ta okoliščina obtožencu kot obteževalna upoštevana neutemeljeno.

6.Iz razlogov izpodbijane sodbe (drugi odstavek na strani 5) je razvidno, da je sodišče obtoženčevo odločnost oziroma trdovratnost obrazložilo s tem, da se je obtoženec na ozemlje Republike Slovenije pripeljal iz Poljske prav z namenom izvršitve očitanega mu kaznivega dejanja, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ne bi obrazložilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča se skozi dejstvo, da se je obtoženec zaradi izvršitve kaznivega dejanja s svojim vozilom pripeljal iz Poljske, in je torej s tem namenom opravil daljšo pot preko več držav, pokaže na poudarjeno odločnost, kar je utemeljeno upoštevati kot obteževalno okoliščino.

7.Obtoženec je kaznivo dejanje na predobravnavanem naroku priznal, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj organizator obtožencu ne bi povedal, da bo s prevozom storil kaznivo dejanje, zaradi česar naj bi šlo za enkraten dogodek, storjen v nevednosti, pri čemer se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde tudi se ne sme izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 370. člena KZ-1).

8.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo ustrezno težo. Obtoženec je star enaintrideset let, kar ni starost, ki bi jo bilo mogoče upoštevati kot olajševalno okoliščino. Skozi katera dejstva naj bi se kazala neizkušenost obtoženca in v čem vidi takšno lastnost kot olajševalno pri obravnavanem kaznivem dejanju, pritožnica ni navedla, zato te pritožbene navedbe ni mogoče preizkusiti, sodišče prve stopnje pa takšne okoliščine v sodbi tudi ni ugotovilo.

9.Glede na težo storjenega dejanja in obtoženčevo krivdo, pravilno upoštevanega priznanja obtoženca kot posebne olajševalne okoliščine (2. točka drugega odstavka 51. člena v zvezi z drugo alinejo 50. člena KZ-1), okoliščine, da zaradi kaznivih dejanj obtoženec doslej ni bil obsojen, skrbi za družino ter ekonomske stiske obtoženca v času storitve kaznivega dejanja, ter upoštevaje dejstvo, da je sodišče prve stopnje nekatere okoliščine zmotno upoštevalo kot obteževalne, je bila obtožencu kazen zapora znižana na eno leto in pet mesecev zapora.

10.Pritožba je delno utemeljena tudi, kolikor se zavzema za znižanje stranske denarni kazni. Število dnevnih zneskov je sodišče prve stopnje določilo z upoštevanjem splošnih pravil o odmeri kazni, pri čemer je izhajalo iz enakih temeljev kot pri odmeri kazni zapora. Ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali znižanje kazni zapora, je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločbo o stranski denarni kazni, in sicer tako, da je znižalo število dnevnih zneskov z 200 na 150 in ob nespremenjenem dnevnem znesku 10,00 EUR izreklo denarno kazen v višini 1.500,00 EUR.

11.Pritožnica zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z izrekom varnostnega ukrepa odvzema vozila prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 285.č člena ZKP). Očitek utemeljuje s tem, da je državna tožilka za primer priznanja krivde, ko se obtoženec prvič izreče o krivdi, predlagala obligatoren odvzem vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1 (in je torej upoštevala, da je vozilo obtoženčeva last), sodišče prve stopnje pa naj bi nato izreklo fakultativen odvzem vozila, saj se je sklicevalo na osmi odstavek 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 73. člena KZ-1. S tem naj bi izreklo strožjo kazensko sankcijo, kot jo je predlagala državna tožilka, saj je slednja predlagala odvzem vozila le za primer, če bi bilo vozilo last storilca, ne pa tudi tretje osebe. Meni, da je sodišče odvzem vozila izreklo, kakor da je vozilo last tretje osebe in ne storilca.

12.Sodišče prve stopnje se je sicer res sklicevalo tako na osmi odstavek 308. člena KZ-1 kot na drugi odstavek 73. člena KZ-1 in je torej za odvzem v izreku sodbe nepravilno navedlo dve pravni podlagi, vendar je iz obrazložitve sodbe povsem jasno, da je vozilo odvzelo na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 obtožencu, saj je ugotovilo, da je vozilo skupno premoženje zakoncev in torej tudi obtoženčeva last. Kot je razvidno iz obrazložitve, je le kot dodatno obrazložitev navajalo, da bi bilo glede na določbo drugega odstavka 73. člena KZ-1 mogoče vozilo odvzeti, kot je zapisalo - "tudi v primeru, če ne bi bilo v lasti obtoženca". V primeru, če bi sodišče štelo, da je vozilo potrebno odvzeti iz razlogov splošne varnosti (v tej smeri je namreč obrazložitev v tem delu) in da ni obtoženčeva last, bi se sklicevalo le na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ne pa tudi na osmi odstavek 308. člena KZ-1. V obrazložitvi je zapisalo, da je vozilo obtožencu odvzelo "v skladu z obligatorno naravo ukrepa odvzema vozila" in se je skladno s takšno odločitvijo tudi sklicevalo na osmi odstavek 308. člena KZ-1. Obrazložitev možnosti odvzema po drugem odstavku 73. člena KZ-1 torej ni bila potrebna, zato tudi ne sklicevanje na določbo drugega odstavka 73. člena KZ-1, zato je bilo v iz odločbe o varnostnem ukrepu besedilo "v zv. z II. odst. 73. člena KZ-1" izpuščeno. Glede na navedeno, pritožbene navedbe v smeri, da je bil v nasprotju s predlogom tožilstva izrečen fakultativni odvzem, s tem pa naj bi bile kršene določbe šestega odstavka 285. č člena ZKP, s čimer naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, sodišče pa naj bi prekoračilo tudi pravice, ki jih ima po zakonu glede odločbe o varnostnem ukrepu, niso utemeljene.

13.Kot navedeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obtoženec vozilo kupil približno en mesec pred storitvijo kaznivega dejanja in se je prometno dovoljenje v času storitve kaznivega dejanja še vedno glasilo na njegovo ime. Kaznivo dejanje je bilo storjeno 13. 8. 2024, le nekaj dni preden je obtoženec odšel na pot zaradi storitve kaznivega dejanja, 7. 8. 2024 pa je bila sklenjena darilna pogodba, stalno prometno dovoljenje na ime obtoženčeve žene pa izdano že potem, ko je bil 13. 8. 2024 obtoženec prijet, in sicer 10. 9. 2024. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da kljub sklenjeni darilni pogodbi prevozno vozilo ni postalo posebno premoženje obtoženčeve žene. Kot navaja pritožnica, se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 68. člen slovenskega Družinskega zakonika, da: - pripada skupno premoženje zakoncema skupaj; na skupnem premoženju deleži zakoncev niso določeni; zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, zlasti ga ne more odsvojiti ali obremeniti (drugi odstavek na strani 5 izpodbijane sodbe). Pritožnica pravilno opozarja, da je potrebno veljavnost darilne pogodbe presojati po pravu države, v kateri je bila sodeč po podatkih pogodbe, darilna pogodba sklenjena, vendar je na Poljskem ureditev skupnega premoženja glede tega podobna kot v Sloveniji, pritožnica pa nasprotnega v pritožbi niti ne trdi.

14.Tudi na Poljskem morata zakonca s pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, sestavljeno v obliki notarskega avtentičnega instrumenta (notarskega zapisa), dokazovati omejitev zakonskega režima skupnega premoženja zakoncev in vzpostavitev režima ločitve premoženja. Pogodba, ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, je nična in neveljavna (člen 47 in 471 Družinskega in skrbniškega zakonika in člen 73, drugi odstavek Civilnega zakonika)2 , kar velja tudi za obravnavano pogodbo z dne 7. 8. 2024. Pritožnica se na morebiten obstoj notarskega zapisa namreč ne sklicuje in se tudi ne sklicuje na druge dokaze, s katerimi bi lahko vzbudila dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sodi odvzeto vozilo v skupno premoženje zakoncev.

14.Tudi na Poljskem morata zakonca s pogodbo o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema, sestavljeno v obliki notarskega avtentičnega instrumenta (notarskega zapisa), dokazovati omejitev zakonskega režima skupnega premoženja zakoncev in vzpostavitev režima ločitve premoženja. Pogodba, ki ni sklenjena v obliki notarskega zapisa, je nična in neveljavna (člen 47 in 471 Družinskega in skrbniškega zakonika in člen 73, drugi odstavek Civilnega zakonika) , kar velja tudi za obravnavano pogodbo z dne 7. 8. 2024. Pritožnica se na morebiten obstoj notarskega zapisa namreč ne sklicuje in se tudi ne sklicuje na druge dokaze, s katerimi bi lahko vzbudila dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sodi odvzeto vozilo v skupno premoženje zakoncev.

15.Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da z darilno pogodbo obtoženec svojega deleža na skupni lastnini ni veljavno prenesel na ženo, pravilno pa je tudi štelo, da izdano prometno dovoljenje na ime obtoženčeve žene ne dokazuje, da je vozilo njeno posebno premoženje. Registracija vozila je namreč vpis podatkov o vozilu, lastniku oziroma uporabniku vozila in registrski označbi v evidenco registriranih vozil. Namenjena je predvsem dokazovanju skladnosti vozila z zahtevami predpisov (da je tehnično brezhibno in da je sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti) in s tem njegove zakonite uporabe v javnem prometu, tudi v primerih, ko gre za solastništvo, pa se v prometno dovoljenje vpiše le ime enega od solastnikov, zato izdano prometno dovoljenje na ime enega od zakoncev, ne dokazuje, da gre za njegovo posebno premoženje.

16.S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame3. Le v primeru, če prevozno sredstvo ni storilčeva last, je treba na podlagi določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 ugotavljati, če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen oziroma ugotavljati, če so podani drugi razlogi za odvzem (po drugem odstavku 73. člena KZ-1). Vozilo je kot skupna last zakoncev nedeljivo premoženje, zato sta mogoči zgolj dve odločitvi: da se vozilo vzame ali da se ne odvzame. Ne gre za odvzem vrednosti predmeta (kot na primer pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem), temveč za odvzem nevarnega predmeta4 (ker ima storilec kaznivega dejanja pravico, da z njim razpolaga) in ga je mogoče odvzeti le v celoti.

17.Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi5 in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega6, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel. V končni posledici gre v takem primeru za rezultat, kakršnega ima nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem7. Okoliščina, da gre za skupno lastnino, glede na javni interes, ki se odraža skozi določbo osmega odstavka 308. člena KZ-1, in je v tem, da se storilcu prevozno sredstvo, s katerim lahko kot lastnik neomejeno razpolaga in ga je uporabil za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, odvzame zaradi preprečitve izvršitve novega kaznivega dejanja, torej ne more pretehtati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožencu zaseženo vozilo odvzelo. Vozilo je bilo torej odvzeto obtožencu, pravica obtoženčeve žene terjati od obtoženca ustrezen delež iz skupnega premoženja, pa s tem ni prizadeta, kar je odgovor na navedbe pritožnice v smeri kršitve pravic obtoženčeve žene.

18.Glede na to, da je sodišče vozilo odvzelo obtožencu kot lastniku vozila na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1, po katerem je odvzem prevoznega sredstva obvezen, posebna obrazložitev sorazmernosti in nujnosti ukrepa ni bila potrebna, ker je to oceno naredil že zakonodajalec, zato kršitve, ki jih uveljavlja pritožnica, niso podane.

19.Sodišče prve stopnje je obtožencu na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo mobilni telefon Apple Iphone z vstavljeno sim kartico operaterja Kyivstar, pritožbeno sodišče pa je pritožbi zagovornice ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se varnostni ukrep odvzema predmetov - telefona Apple Iphone s sim kartico, ne izreče.

20.Po drugem odstavku 73. člena KZ-1 se predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, smejo vzeti, če so storilčeva last, če niso storilčeva last pa tedaj, ko to zahtevajo splošna varnost ali moralni razlogi, vendar pravica drugih terjati od storilca odškodnino s tem ni prizadeta (drugi odstavek 73. člena KZ-1). Splošna določba, da sodišče pri izrekanju varnostnega ukrepa po načelu sorazmernosti upošteva težo storjenega kaznivega dejanja in dejanj, za katera utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi izreklo varnostnega ukrepa (drugi odstavek 70. člena KZ-1), velja tudi za varnostni ukrep odvzema predmetov. To pa pomeni, da sodišče ta ukrep izreče, ko utemeljeno sklepa, da bo v primeru, če mu predmeta ne bo odvzelo, obtoženec storil novo kaznivo dejanje. Namen odvzema predmetov je torej preprečitev izvrševanja novih kaznivih dejanj; razlog za odvzem predmetov (tako storilcu kot drugim), pa so lahko tudi koristi splošne varnosti in moralni razlogi, ko odvzem narekujejo že lastnosti predmeta (drugi odstavek 73. čelna KZ-1 in 498. člen ZKP).

21.Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči. Če lahko storilec odvzeti predmet zlahka nadomesti, bodisi z nakupom novega, bodisi z izposojo ali drugače, odvzem predmetov ni primerno sredstvo za preprečitev novih kaznivih dejanj.

22.V obravnavanem primeru je sodišče obtožencu odvzelo mobilni telefon. Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)8, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.

23.Pritožnica utemeljeno izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka s sklicevanjem na to, da bi sodišče prve stopnje moralo nagrado in potrebne izdatke zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP naložiti v breme proračuna.

24.Določba prvega odstavka 97. člena ZKP določa, da se v primeru, če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, ti izplačajo iz proračunskih sredstev.

25.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo plačila nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, da sodišče prve stopnje šteje, da bi bilo s plačilom nagrade in potrebnih izdatkov zagovornice ogroženo obtoženčevo vzdrževanje kot tudi vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. V takem primeru se skladno z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil postavljen po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je besedilo "kakor tudi nagrade in potrebnih izdatkov njegove zagovornice" nadomestilo z besedilom "na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila postavljena po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev".

26.Upoštevajoč vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji, varnostnih ukrepih in stroških kazenskega postopka spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP), sicer pa je pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo ter v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem, ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

27.Odločitev pritožbenega sodišča je delno v korist obtoženca, zato izrek o stroških pritožbenega postopka kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSK Sodba III Kp 58462/2024

ECLI:SI:VSKP:2025:III.KP.58462.2024 Kazenski oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas