Jedro

Obdolženec se lahko pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem, kar je lahko tudi izostanek z glavne obravnave, za katerega sodišče oceni, da ni opravičen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo z dne 11. 3. 2010 obsojenega M. G. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve uradne knjige po prvem odstavku 265. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 2.063,75 EUR in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 28. 7. 2010 zavrnilo pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Obsojenec in zagovornik se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik utemeljuje z navedbo, da ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je bil obsojenec že zaslišan, nima opore v listinah spisa. Iz zapisnikov o zaslišanjih, na katera se sklicujeta sodišči prve in druge stopnje (z dne 20. 5. in 16. 9. 2003), izhaja, da obsojenec ni bil zaslišan in so tako trditve obeh sodišč tudi protispisne. Obsojenec se ni odrekel sojenju v navzočnosti. Zatrjuje tudi, da ni bilo pogojev za sojenje v nenavzočnosti, ker je imel obsojenec na dan glavne obravnave zdravstvene (post-dializne) težave, zaradi katerih ni mogel na pot in priti na Okrajno sodišče v Ljutomeru, o čemer ni mogel takoj dostaviti zdravniškega spričevala.

8. Po določbi 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) je med drugim vsakomur zagotovljeno, da se mu sodi v navzočnosti (in da se brani sam ali z zagovornikom). Izjema od citirane pravice je navedena v 307. členu ZKP, ki v tretjem odstavku določa pogoje, v katerih se sme obdolžencu v rednem postopku soditi v nenavzočnosti in v prvem odstavku 442. člena ZKP, ki določa pogoje za sojenje v nenavzočnosti obdolžencu v skrajšanem postopku. Glavna obravnava se opravi praviloma v navzočnosti obdolženca. Izjema od tega pravila je tako določena v obeh citiranih določbah ZKP. Obdolženec se lahko pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, to je pravnemu jamstvu iz druge alineje 29. člena Ustave, odpove bodisi izrecno bodisi s konkludentnim ravnanjem (primerjaj sodbi I Ips 57/2002 in I Ips 513/2008), kar je lahko tudi izostanek z glavne obravnave, za katerega sodišče oceni po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), da ni opravičen. Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil. Pogoj, da je bil obdolženec v redu povabljen, je ugotovilo sodišče prve stopnje, česar vložnik zahteve ne izpodbija, ocenilo pa je, da obdolženec svojega izostanka ni opravičil, s čimer se zagovornik ne strinja. Opravičiti izostanek pa pomeni ne le, da obdolženec navede razloge, zaradi katerih se glavne obravnave ni mogel udeležiti, ampak tudi, da mora o tem predložiti ustrezna dokazila, saj sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča (sodba I Ips 391/2008). Kot je poudarjeno v pravnomočni sodbi, obsojenec ni predložil zdravniškega spričevala niti tedaj, ko je sodišče obvestil, da se glavne obravnave ne more udeležiti niti kasneje, to je do odločanja pritožbenega sodišča v pritožbenem postopku (stran 3, prvi odstavek v sodbi sodišča prve stopnje in stran 4, tretji odstavek v sodbi sodišča druge stopnje). Pogoja, ki ju določa prvi odstavek 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku, sta še, da je bil obdolženec pred tem, torej pred glavno obravnavo, že zaslišan in da njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Z navedbami v zahtevi zagovornik nakazuje na kršitev prvega odstavka 442. člena v zvezi z ugotovitvijo v pravnomočni sodbi, da je bil obsojenec že zaslišan, s čimer nakazuje še na kršitev pravice do obrambe. Meni pa tudi, da so ugotovitve sodišč prve in druge stopnje protispisne, s čimer nakazuje tudi na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev zagovornik niti podrobneje ne pojasni, sklicuje se le na zapisnike o zaslišanjih obsojenca, iz katerih po njegovi presoji izhaja, da obsojenec še ni bil zaslišan. Pojem „da je bil obdolženec pred tem že zaslišan“ pomeni, da mu je bila dana možnost pred sodiščem, da je v postopku vsaj enkrat zaslišan, in da se izjavi o dejanju, ki mu je očitano, ter da ima možnost aktivnega sodelovanja v postopku, to je možnost izjaviti se o vseh dokazih. Obsojencu je bila dana možnost, da poda zagovor. Tako je bil obsojenec večkrat vabljen v preiskavi na zaslišanje in se je narokov za zaslišanje udeležil dne 20. 5. in 16. 9. 2003. Na teh narokih mu je bila dana možnost da poda zagovor, obsojenec pa je s svojim ravnanjem to možnost odklonil, saj je povedal, da se na narokih ne bo zagovarjal, da se bo zagovarjal drugič, kar sta ugotovili obe sodišči v pravnomočni sodbi. Sodišči sta tudi presodili, da je bila obsojencu kljub sojenju v nenavzočnosti dana možnost aktivne obrambe, saj mu je bila dana možnost, da se zagovarja, dana mu je bila tudi možnost, da se seznani in izjavi o vseh dokazih, na katerih je temeljil obtožni predlog (zagovornik je bil navzoč pri zaslišanju obeh prič V. Ž. in M. V., obramba pa je imela tudi možnost in ji je bilo omogočeno seznaniti se z listinami kot dokazi). Tako je bila obsojencu dana zadostna možnost, da se izjavi o kaznivem dejanju, in da se seznani z vsemi dokazi, na katerih temelji obtožba, vendar svoje pravice, da se mu sodi v navzočnosti, kar sta pravilno poudarili sodišči prve in druge stopnje, ni izkoristil in se s tem tudi odpovedal pravici do aktivne obrambe na glavni obravnavi. Obsojencu je bil tako zagotovljen pošten postopek in ga sodišče ni prikrajšalo za njegovo pravico do obrambe. Po navedenem tudi ni mogoče očitati sodišču prve stopnje, da je zagrešilo takoimenovano protispisnost, češ da so razlogi o odločilnem dejstvu, pomembnem za presojo, ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti „da je bil obdolženec že zaslišan“ v nasprotju z zapisnikoma o zaslišanju obsojenca z dne 20. 5. in 16. 9. 2003. 9. Z nadaljnjimi navedbami, v katerih zagovornik navaja, da bi bilo mogoče obravnavo pred prvostopenjskim sodišče izvesti le v prisotnosti zdravnika, upoštevaje zdravstveno stanje obsojenca, kar izhaja iz izvedenskih mnenj, da je bilo tistega dne zelo slabo vreme in otežen promet, kar je bil tudi razlog, da obsojenec ni mogel priti na glavno obravnavo, in da je potrebno povprašati meteorološki zavod o stanju cest tistega dne, izraža le nestrinjanje s presojo prvostopenjskega sodišča ali so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Ne strinja se s presojo prvostopenjskega sodišča o izvedenskih mnenjih, z zaključkom, da je obsojenec sposoben podati zagovor na glavni obravnavi in z oceno vremenskih ter voznih razmer, ki jih je sodišče tudi podrobno ocenilo v sodbi (drugi odstavek na 3. strani sodbe). S temi navedbami zagovornik izraža le nestrinjanje s presojo dokazov v pravnomočni sodbi o pogojih, da se lahko obsojencu sodi v nenavzočnosti, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

10. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je zahteva vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. Ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v pravnomočni sodbi, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP obsojencu naložilo v plačilo stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.