Jedro

Po mnenju sodišča imajo sporne določbe naravo splošnega (abstraktnega) akta, saj se nanašajo na nedoločeno število vnaprej zamišljenih primerov, ko bo prišlo med izvajalcem in uporabnikom storitev do nesoglasja glede trajanja storitve, pri čemer se norma nanaša na vse izvajalce dimnikarske službe na območju RS, ki jih ni mogoče v naprej točno določiti (možnost spreminjanja koncesijskih razmerij v bodoče), in na vse uporabnike dimnikarskih storitev kot so določeni v 6. členu Uredbe.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Tožeča stranka s tožbo izpodbija 7. odstavek 2. člena Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev (Uradni list RS, št. 101/09), v katerem je določeno: „Izvajalec dimnikarske službe mora uporabniku po opravljeni storitvi predložiti podpisan delovni nalog. Na delovnem nalogu morajo biti zapisani, poleg podatkov o uporabniku in izvajalcu, podatki o vrsti storitve, ki je bila opravljena ter ura začetka in zaključka opravljanja storitve. Delovni nalog morata podpisati izvajalec in uporabnik storitev. V kolikor med uporabnikom in izvajalcem ni doseženo soglasje glede časa trajanja izvajanja storitev, je uporabnik dolžan plačati le nesporni znesek zaračunane storitve. Poleg podpisa izvajalca morata biti čitljivo zapisana ime in priimek izvajalca.“ Tožeča stranka v tožbi najprej utemeljuje pristojnost Upravnega sodišča RS za odločanje v tej zadevi. Navaja, da cenik ne predstavlja odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v upravni stvari, kljub temu pa v tej zadevi ni mogoče izključiti upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), po katerem o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča sodišče v upravnem sporu. Izpodbijani sklep se namreč nanaša na določene oziroma določljive osebe, to je na izvajalce obvezne gospodarske javne službe – dimnikarske službe, ki imajo z državo sklenjeno koncesijsko pogodbo. Njihov seznam je objavljen na spletnih straneh Ministrstva za okolje in prostor. Nadalje tožeča stranka poudarja, da se je Ustavno sodišče RS v zadevi št. U-I-166/99 že izreklo, da je cenik konkreten akt. Izpodbijani sklep v izpodbijanem delu sicer ni konkreten akt, pač pa ima naravo splošne norme oziroma predpisa, vendar tožena stranka za določitev, da je uporabnik dolžan plačati le nesporni znesek zaračunane storitve, v kolikor med izvajalcem in uporabnikom pride do spora glede časa trajanja izvajanja storitev, ni imela podlage niti v Zakonu o gospodarskih javnih službah, niti v Zakonu o varstvu okolja ali v Zakonu o vladi Republike Slovenije in niti v Uredbi o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Uradni list RS, št. 129/04 s spremembami, v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka ji je z izpodbijanim delom sklepa posegla v ustavne pravice. S tem, ko je v ceniku, ki je po svoji naravi konkreten akt, predpisala tudi kako določiti višino plačila v primeru nesoglasja med izvajalcem in uporabnikom, je prekoračila svoje pristojnosti, saj je sprejela sklep, ki nima podlage v drugem, hierarhično višjem predpisu in s tem kršila 153. člen Ustave RS, ki določa hierarhijo predpisov, in 15. člen Ustave RS, ki določa, da je mogoče le z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin in to le tedaj, kadar to določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Nadalje je tožena stranka s sporno določbo posegla tudi v pravico tožeče stranke do svobodne gospodarske pobude, ki je določena v 74. členu Ustave RS, in v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, saj o sporu med uporabnikom in izvajalcem dimnikarskih storitev odloči uporabnik. Ob nesoglasju z uporabnikom izvajalec ne bo mogel izdati računa za opravljene storitve, vsaj ne za sporni del, in bo posledično lahko svojo terjatev uveljavljal šele z vložitvijo zahtevka pred rednim sodiščem, s takšno tožbo pa ne bo uspel, saj lahko v skladu z izpodbijanim sklepom zaračuna le nesporni del plačila. Z izpodbijanim delom izpodbijanega sklepa je tožena stranka posegla tudi v načelo enakosti in v pravico tožeče stranka do zasebne lastnine (67. člen Ustave RS). Za izdajo izpodbijanega dela sklepa tožena stranka ni imela (zakonskega) pooblastila in materialnopravne podlage, sprejet pa tudi ni bil po predpisanem postopku in v predpisani obliki, zato ni pričel veljati, kljub temu, da je bil objavljen v Uradnem listu RS. Tožena stranka namreč lahko na podlagi pooblastila iz 8. člena Uredbe sprejme cenik, ne more pa predpisati kako se določi cena v primeru nesoglasja med izvajalcem in uporabnikom. Navedene kršitve predstavljajo ničnostni razlog po 1. točki 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. odstavkom tega člena, zato sodišču primarno predlaga, da 7. odstavek 2. člena izpodbijanega sklepa izreče za ničnega, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v izpodbijanem delu odpravi oziroma razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema tožbene navedbe, ki jih prereka, in pojasnjuje razloge za sprejem izpodbijanega sklepa. Navaja, da Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi, saj tožeča stranka s tožbo izpodbija norme splošne narave. V izpodbijanem delu je izpodbijani sklep namreč splošen akt, ki je bil izdan v obliki sklepa. Citira določbe ZUS-1 in zaključuje, da izpodbijani 7. odstavek 2. člena sklepa ni posamični akt, saj se določbe nanašajo na vnaprej abstraktne primere in veljajo za vse bodoče primere. Za presojo skladnosti splošnih aktov z ustavo oziroma zakoni pa je pristojno Ustavno sodišče RS, zato je tožeča stranka pri tem sodišču tudi vložila pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega dela izpodbijanega sklepa, ki se vodi pod opr. št. U-I-32/10. Ne glede na navedeno pa tožena stranka še dodaja, da z izdajo spornega dela izpodbijanega sklepa ni prekoračila svojih pooblastil, pač pa je le povzela splošna pravila obligacij, da se plačuje le tisto, kar ni sporno. Na podlagi navedenega sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne.

K točki 1 izreka: Sodišče ugotavlja, da je tožbo potrebno zavreči. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ZUS-1, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1). Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje le tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Upoštevaje določilo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzeta določba 2. odstavka 157. člena Ustave RS, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov (in dejanj), s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ustava RS niti zakon ne opredeljujeta vsebine pojma „posamični akt“, vendar pa se tako v praksi sodišča kot v pravni teoriji ta izraz uporablja za pravne akte, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne posamične pravne akte. Tudi za posamični akt je značilno, da gre za akt, s katerim se odloča o individualni pravici, pravni koristi ali obveznosti določenega subjekta (ne pa za abstraktni splošni akt), pri čemer je upravni spor, glede na določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, dopusten zgolj v primeru, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi izpodbijanega akta ali pa zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan in vročen v predpisanem roku. Na podlagi uporabe metode nasprotnega razlogovanja iz citiranih določb ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu ne zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil zoper splošne (abstraktne) akte (primerjaj s sklepom Upravnega sodišča RS, opr. št. U 2094/2007 z dne 22. 10. 2007).

Sodišče presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (1. odstavek 40. člena ZUS-1). Iz tožbenega predloga in iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožeča stranka izpodbija zgolj 7. odstavek 2. člena Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanjo sporna navedena določba le v delu, da je uporabnik dimnikarske storitve, v primeru nesoglasja med njim in izvajalcem glede časa trajanja izvajanja storitev, dolžan plačati le nesporni znesek zaračunane storitve. Navedena določba kot tudi vse ostale določbe iz zgoraj citiranega 7. odstavka 2. člena sklepa pa, ne glede na njegovo poimenovanje kot sklep, kar bi utegnilo (zavajajoče) kazati na njegovo pravno naravo posamičnega akta, vendarle takšne pravne narave glede na svojo vsebino nimajo. Po mnenju sodišča imajo sporne določbe naravo splošnega (abstraktnega) akta, saj se nanašajo na nedoločeno število vnaprej zamišljenih primerov, ko bo prišlo med izvajalcem in uporabnikom storitev do nesoglasja glede trajanja storitve, pri čemer se norma nanaša na vse izvajalce dimnikarske službe na območju RS, ki jih ni mogoče v naprej točno določiti (možnost spreminjanja koncesijskih razmerij v bodoče), in na vse uporabnike dimnikarskih storitev kot so določeni v 6. členu Uredbe. Tožeča stranka v tožbi tudi sama navaja, da ima sklep v izpodbijanem delu naravo splošne norme oziroma predpisa, saj v tem delu ne gre za določanje cen storitev, in je, kot izhaja iz seznama nerešenih zadev Ustavnega sodišča RS, pri njem vložila pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti izpodbijanega dela izpodbijanega sklepa, ki se vodi pod opr. št. U-I-32/10. Iz navedenih določb ZUS-1 (1., 2. in 4. člena) tako po mnenju sodišča izhaja, da določb 7. odstavka 2. člena Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, ki jih s tožbo izpodbija tožeča stranka v upravnem sporu, ni mogoče šteti za posamičen akt, ki bi bil lahko (dopusten) predmet upravnega spora. Za presojo abstraktnega splošnega akta pa je po določbi 21. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07-UPB1, ZUstS) pristojno Ustavno sodišče RS, zato je sodišče tožbo zavrglo po 1. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1, saj odločanje o predmetnem sporu ne spada v sodno pristojnost (primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 229/2010 z dne 26. 8. 2010).

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.