Jedro

V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova zahteva za preklic registracije pogodbe z upravnikom zavrnjena z odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 21. 3. 2002, ki je postala pravnomočna. Sporno ostaja samo še, ali sta se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero tožnik opira zahtevek, od izdaje zavrnilne odločbe spremenila. Ker tožnik v tožbi česa takega ne navaja, sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja procesnih predpostavk za ponovno obravnavo predmetnega zahtevka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla tožnikovo zahtevo za preklic registracije upravnika večstanovanjske stavbe … v register upravnikov stavb z dne 3. 12. 2008, dopolnjeno 10. 1. 2009, ker je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se zahteva opira, pa se nista spremenila. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnikova zahteva za preklic registracije pogodbe z upravnikom T. d.o.o. zavrnjena z odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 21. 3. 2002, ki je postala pravnomočna.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep ter se skliceval na razloge, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa. Ugotovil je še, da tožnik v pritožbi ni navedel razlogov, iz katerih se pritožuje zoper izpodbijani sklep.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in vlaga „pritožbo“ (pravilno: tožbo) zoper odločbo drugostopenjskega organa. Navaja, da ta odločba temelji zgolj na navedbah prvostopenjskega upravnega organa, ki so pristranske, lažnive, zavajajoče ter ne temeljijo na dejstvih. Napoveduje dopolnitev „pritožbe“, ko bo prejel dodatno dokumentacijo od prvostopenjskega upravnega organa.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je toženka pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je ta upravni akt izdal. V konkretnem primeru je bil postopek odločanja končan z odločbo drugostopenjskega upravnega organa (Ministrstva za okolje in prostor), ki je organ Republike Slovenije. Toženka je torej država.

Čeprav je tožnik kot toženko navedel „Ministrstvo za okolje“ namesto Republike Slovenije, je sodišče štelo, da je bilo z navedbo državnega organa zadoščeno zahtevi iz omenjene določbe ZUS-1. Tako stališče (v primerjavi s pravdnim postopkom manj restriktivno) temelji na naravi upravnega spora, v katerem sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, pri katerih je že po zakonski določbi toženka država, ko gre za upravne akte, ki so jih izdali njeni organi. Položaj je torej drugačen kot v pravdnem postopku, ko je natančna opredelitev subjekta bistvenega pomena za ugotovitev, ali je ta pasivno legitimiran za izpolnitev zahtevka tožeče stranke.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru akt, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijani sklep z dne 17. 3. 2009, s katerim je bila zahteva tožnika za preklic registracije navedenega upravnika v register stavb zavržena, in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo, pač pa je presojalo le ugovore, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa prve stopnje.

Po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločbe in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Za uporabo navedene določbe je torej v tem primeru bistveno, ali gre za isto upravno zadevo in ali sta se v času od odločanja o prvi zahtevi do ponovnega odločanja o novi zahtevi spremenila dejansko stanje ali pravna podlaga. V zadevi ni sporno, saj tožnik temu ne oporeka, da je bila tožnikova zahteva za preklic registracije pogodbe z upravnikom T. d.o.o. zavrnjena z odločbo prvostopenjskega upravnega organa z dne 21. 3. 2002, ki je postala pravnomočna. Tudi po presoji sodišča gre pri predmetni zahtevi za identično zadevo, kot je bila navedena, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, čemur tožnik argumentirano ne oporeka.

Sporno ostaja samo še, ali sta se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero tožnik opira zahtevek, od izdaje zavrnilne odločbe spremenila. Ker tožnik v tožbi česa takega ne navaja, sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja procesnih predpostavk za ponovno obravnavo predmetnega zahtevka.

Zgolj s pavšalnimi navedbami, da so ugotovitve toženke pristranske, lažnive in zavajajoče ter da ne temeljijo na dejstvih, brez konkretne utemeljitve, zakaj meni, da so take, v upravnem sporu ne more uspeti, saj sodišče preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (1. odstavek 20. člena ZUS-1).

Ker je treba po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek, kar pomeni, da s potekom navedenega prekluzivnega roka, ki velja za vložitev tožbe, tožnik praviloma izgubi tudi pravico do nadaljnjih tožbenih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, se tožnik ne more sklicevati na dopolnitev tožbe, ki bi bila vložena po preteku roka za vložitev tožbe, ne glede na to, da tožnikova predmetna tožba do izdaje te sodbe ni bila dopolnjena.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).