Jedro

Pravnomočna sodba se povsem pravilno opira na določbe kazenskega zakona SFRJ, med drugim tudi na določbo o kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena tega zakona, seveda ob taki njegovi uporabi, določeni v 1. odstavku 20. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, da se pri označbi meje kot zakonskega znaka kaznivega dejanja namesto meje SFRJ upošteva meja Republike Slovenije.

Dejstvo, da je po ustavnem zakonu za izvedbo ustave RS s 1.1.1994 potekel rok za uskladitev predpisov z ustavo RS, ne pomeni, da z iztekom tega roka ne postanejo vsi prejšnji predpisi na splošno neveljavni, marveč samo preneha omejitev iz 2. odstavka ustavnega zakona, da glede takih predpisov v določenem roku ni mogoče začeti postopka za oceno ustavnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, spoznalo obs. za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ (v zvezi s 4. členom ustavnega zakona Republike Slovenije) in ga obsodilo na kazen 1. leta zapora. Sodišče druge stopnje je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojencu kazen znižalo, v ostalem pa je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe očita kršitve zakona tako sodbi sodišča prve stopnje kakor tudi sodbi sodišča druge stopnje. Meni, da je podana kršitev bodisi po 1., bodisi po 4. točki 365. člena ZKP zato, ker na dan 25.1.1994, ko je bila izrečena sodba sodišča druge stopnje, ustavni zakon ni več veljal in zatorej tudi KZ SFRJ ni mogel več veljati. V sodbi sodišča prve stopnje je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP glede na to, da naj bi bila meja prekoračena po navedbah v obtožbi 400 metrov od mejnega prehoda ob mejnem kamnu 457, po navedbah v sodbi pa 150 m od mejnega prehoda. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bila tudi kršena določba 4. odstavka 168. člena ZKP, ker obdolženec ni bil navzoč pri zaslišanju prič. Ne ve se, ali so priče res dobro znale angleščino, kako so sploh odgovarjale na vprašanja in ali so sploh identificirali obsojenca, katerega bi bilo treba zato po načelu in dubio pro reo oprostiti. Podano je tudi nasprotje med izrekom sodbe sodišča prve stopnje in razlogi te sodbe ter sodbe sodišča druge stopnje glede navajanja zakonskega znaka koristoljubnosti, ker se v izreku navaja, da so tujci morali obsojencu plačati, v razlogih pa je navedeno, da mu niso plačali. Prekoračena je bila tudi pravica, ki jo ima sodišče po zakonu pri izrekanju kazni, ker je bilo pri odmeri kazni upoštevano tudi obsojenčevo obnašanje po storjenem dejanju, le-to pa pomeni, da se mu je upoštevala kot obteževalna njegova pravica do zanikanja kaznivega dejanja. Sodbi tudi ne pojasnita, v čem naj bi bila velika družbena nevarnost za našo državo, če se prek slovenskega ozemlja prepeljejo filipinski državljani. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe, ali pa podrejeno vsaj tako, da se mu izreče pogojna obsodba, ob uporabi omilitvenih določil z določeno najnižjo možno zagroženo kaznijo in najkrajšo preizkusno dobo, ali pa naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, pri čemer naj se tudi odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije št. 1/91-I z dne 25.6.1991) se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot njeni predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem ustavnim zakonom drugače določeno. Na podlagi te določbe se pravnomočna sodba povsem pravilno opira na določbe kazenskega zakona SFRJ, med drugim tudi na določbo o kaznivem dejanju prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena tega zakona, seveda ob taki njegovi uporabi, določeni v 1. odstavku 20. člena omenjenega ustavnega zakona, da se pri označbi meje kot zakonskega znaka kaznivega dejanja namesto meje SFRJ upošteva meja Republike Slovenije. Mnenje vlagatelja zahteve, da ob izrekanju sodbe sodišča druge stopnje omenjeni ustavni zakon in z njim tudi KZ SFRJ ni več veljal, je napačno. Kolikor vlagatelj meri na to, da je s 1.1.1994 potekel rok iz 1. odstavka 1. člena ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije 33/91 z dne 28.12.1991) za uskladitev predpisov z ustavo, pa je treba opozoriti, da z iztekom tega roka ne postanejo vsi prejšnji oziroma prevzeti predpisi na splošno neveljavni, marveč samo preneha veljati omejitev iz 2. odstavka navedenega ustavnega zakona, da glede takih predpisov v določenem roku ni mogoče začeti postopka za oceno ustavnosti. Senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe pri določbah KZ SFRJ, ki so bile smiselno uporabljene v danem primeru, ni odkril nobene take vsebinske neskladnosti, da bi zaradi tega bilo treba začeti postopek za oceno ustavnosti.

Nesprejemljive so navedbe v zahtevi, da naj bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ker je bilo pri odmeri kazni upoštevano tudi obsojenčevo obnašanje po storitvi kaznivega dejanja, le-to pa naj bi pomenilo, da mu je upoštevalo kot obteževalno njegovo pravico do zanikanja kaznivega dejanja. Po navedbah v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje je to sodišče pri odmeri kazni upoštevalo med drugim tudi stopnjo obsojenčeve kazenske odgovornosti, okoliščine, v katerih je do kaznivega dejanja prišlo, obsojenčevo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, njegov odnos do dejanja ter stopnjo družbene nevarnosti dejanja, vendar pri tem ni pojasnilo, v kakšnem pomenu je katero od teh okoliščin vrednotilo, ali kot obteževalno ali kot olajševalno. Obrazložitev je v tem delu zagotovo nejasna, vendar pa to ne more biti razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Ob reševanju takega izrednega pravnega sredstva sodišče presoja le pravilnost uporabe zakona, ki izhaja iz samega izreka sodbe, ne obravnava pa tega, ali je bil izrek v obrazložitvi ustrezno pojasnjen. Sicer pa iz samih izvajanj zahteve ter iz samega njenega predloga izhaja, da želi z njo vlagatelj doseči izrek milejše kazenske sankcije, le-to pa ni tak razlog, ki bi se smel po 1. do 3. točki 427. člena ZKP uveljavljati s takim izrednim pravnim sredstvom.

Vse, kar je bilo navedeno glede uporabe določb KZ SFRJ po ustavnih zakonih, velja seveda tudi za uporabo določb ZKP, ki se prav tako kot prevzeti predpis še vedno smiselno sme uporabljati v Republiki Sloveniji. Uveljavljanje v zahtevi, da naj bi bila s sodbo sodišča prve stopnje obtožba prekoračena in s tem storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 1. odstavka 364. člena ZKP, ni sprejemljivo. S tem, da je po navedbah v obtožbi obsojenec s tujci prekoračil državno mejo 400 m od mejnega prehoda, po navedbah v sodbi pa 150 m od mejnega prehoda, je podana le nebistvena sprememba v opisu dejanja, ki ni mogla vplivati na njegovo identiteto in s tem povezano uporabo iste zakonske določbe.

Zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe tudi ni mogoče priznati uspeha v tistem delu, ko se sklicuje na kršitve pravic obdolženca do obrambe. Kršitve pravic do obrambe so lahko razlog za vložitev zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe po 3. točki 427. člena ZKP samo, če so bile storjene na glavni obravnavi, zagovornikova zahteva pa se sklicuje na kršitev, storjeno s tem, da obdolženec in njegov zagovornik nista bila vabljena k zaslišanju prič, ki je bilo izvedeno kot nujno preiskovalno opravilo še pred samo uvedbo preiskave zoper obdolženca. Se pravi, da ne gre za take kršitve, zaradi katerih bi se smela vložiti zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Kolikor vlagatelj zahteve dvomi o verodostojnosti in popolnosti izpovedb prič, ki so bile na glavni obravnavi prebrane v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP, se izražanje takega njegovega stališča lahko ovrednoti le kot izpodbijanje dejanskega stanja kot zmotno in nepopolno ugotovljenega, le-to pa tudi ni razlog, ki bi se lahko uveljavljal z zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. Skratka, tudi v tem delu zahteva ni utemeljena, ker vlagatelj ni upošteval v zakonu določenih meja za njeno vložitev.

Ob spoznanju, da zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ne navaja nobenega utemeljenega razloga po 1. do 3. točki 427. člena ZKP, jo je bilo treba v skladu z določbami 421. in 429. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.