Jedro

Tožnik ni za noben dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedel, ob kateri uri naj bi se mu počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričel z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končal, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njem. Le povsem na splošno je navajal, da je pred patruljo in po patrulji opravljal naloge, zaradi katerih mu tedenski počitek pred nastopom nove delovne naloge ni bil zagotovljen, ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati 472,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem, za plačilo 2.3640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.11.2016 dalje do plačila, je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 1.247,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju svojo odločitev oprlo predvsem na ugotovitve, kdaj je tožnik končal z delom preteklega dne in nato naslednji dan izvajal vojaške naloge. Zavzelo je stališče, da se pravica do tedenskega počitka lahko zagotovi delno v enem koledarskem dnevu, delno v drugem, mora pa iti za nepretrgano 24-urno obdobje. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem zavzelo stališče, da se mora počitek zagotoviti v trajanju 36 oziroma 35 ur, ker delavcu poleg tedenskega počitka pripada tudi dnevni počitek v nepretrganem trajanju 12 ur oziroma 11 ur v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa, dnevni počitek pa ima prednost pred tedenskim. Sodišče ni ugotavljalo, ali je bil tožniku kršen dnevni počitek, ampak je preverjalo le, ali je tožnik imel med posameznimi nalogami 24 ur tedenskega počitka, ker dnevni počitek ni bil predmet tožbenega zahtevka. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo (156. člen ZDR-1). Tožnik je po vsaki nalogi najprej nastopil 11-urni dnevni počitek, zatem je sledil še 24-urni tedenski počitek, pri čemer mu je bilo zagotovljenih le 13 ur tedenskega počitka. Glede tedenskega počitka dne 15. 6. 2014 je sodišče arbitrarno ugotovilo, da se je patrulja 14. 6. 2014 zaključila ob 17.00 uri, tožnik pa je imel priprave na naslednjo patruljo 15. 6. 2014 ob 18.00 uri, zato je imel neprekinjenih 24 ur tedenskega počitka, tudi če se upošteva, da je 14. 6. 2014 po patrulji eno uro pospravljal (čistil) orožje. Stranki nista trdili, da bi čiščenje orožja trajalo eno uro, tega tudi ni potrdila priča A. A. Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče trajanje čiščenja orožja ugotovilo izven trditvene podlage strank. Toženka ni podala navedb, kdaj naj bi se naloga 14. 6. 2014 zaključila. Sodišče je samo povzelo vsebino listine (B14) in izven trditvene podlage zaključilo, da je patrulja trajala do 17.00 ure. Tudi v kolikor bi obveljala ugotovitev, da je tožnik 14. 6. 2014 zaključil z delom ob 18.00 uri, je najprej izrabil 11 ur dnevnega počitka, zato bi s tedenskim počitkom lahko pričel šele 15. 6. 2021 ob 5.00 uri, ki bi trajal do 5.00 ure 16. 6. 2014. Brez trditvene podlage je povzeta vsebina listin (Outlook preglednice) tudi glede zaključka ostalih patrulj, pri čemer sodišče ni upoštevalo, da je tožnik moral poleg osebnega orožja skrbeti in vzdrževati specialno orožje oziroma skupinsko oborožitev, za kar je dnevno porabil več kot dve uri, pred pričetkom patrulje eno uro in po končani patrulji uro in pol. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Zaključki sodišča prve stopnje o 24-urnem tedenskem počitku prikrajšajo tožnika za dnevni počitek. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe nerazumljiv ter nasprotuje obrazložitvi sodbe. Sodišče je v izreku zavrnilo tožbeni zahtevek v višini 2.3640,00 EUR, v obrazložitvi pa je navedlo 2.364,00 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj v ponovljenem postopku sodišče ni več odločalo o celotnem prvotnem zahtevku v višini 3.624,80 EUR, pač pa o zahtevku v višini 2.836,80 EUR, zato ni pravilno ugotovilo uspeha strank.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSloSV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.) odločalo o odškodnini za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka tožnika na mednarodni vojaški misiji UNFIL v Libanonu od 19. 5. 2014 do 21. 11. 2014, na kateri je kot stalni pripadnik Slovenske vojske opravljal naloge namerilca.

7. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. IV Pd 98/2019 z dne 27. 10. 2019 razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.836,80 EUR, ker mu ni zagotovila 18 dni tedenskega počitka. Zahtevek za plačilo 788,00 EUR oziroma za 5 dni tedenskega počitka je zavrnilo. Na pritožbo toženke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 78/2021 z dne 21. 7. 2021 razveljavilo ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (zavrnitev 788,00 EUR je postala pravnomočna, ker se tožnik ni pritožil). Pritožbeno sodišče je sodbo razveljavilo predvsem zaradi zmotnega izhodišča, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka že zato, ker znotraj istega koledarskega dneva ni imel 24 neprekinjenih ur počitka, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo, ali je bil tožniku zagotovljen 24-urni neprekinjeni počitek v dveh zaporednih dnevih.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o odškodnini za preostalih 18 dni neizkoriščenega tedenskega počitka. Ugotovilo je, da toženka tožniku ni zagotovila treh dni tedenskega počitka, čeprav so bili v mesečnih evidencah dnevne delovne obremenjenosti označeni kot prosti, ter tožniku dosodilo odškodnino v znesku 472,80 EUR. Glede preostalih dni pa je ugotovilo, da je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek in tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V njej so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in pravnih stališčih. Glede očitka, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, saj je v izreku naveden znesek 2.3640,00 EUR, v obrazložitvi pa 2.364,00 EUR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v izreku za očitno pisno pomoto, saj je številka 0 pomotoma navedena v znesku pred decimalno vejico, zato ne gre za kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje lahko takšno pomoto v skladu s 328. členom ZPP kadarkoli popravi z izdajo popravnega sklepa.

10. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Podobno določa 212. člen ZPP, po katerem mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča (Pdp 1078/2018, Pdp 389/2019, Pdp 757/2019 in drugi) je na pripadniku Slovenske vojske (tožniku) trditveno in dokazno breme, da mu ni bilo omogočeno koriščenje tedenskega počitka, s čimer izpodbija navedbe in dokaze (evidence) toženke. Sodišče mora namreč ugotoviti, kaj konkretno in kdaj je tožnik delal na evidentirano proste dneve (VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019). Pomanjkljive navedbe tožnikov v tovrstnih sporih posledično rezultirajo v zavrnitvi tožbenega zahtevka.

11. Tožnik ni za noben dan, ko naj bi mu bila kršena pravica do tedenskega počitka, navedel, ob kateri uri naj bi se mu počitek pričel, niti kdaj naj bi se ta končal, oziroma kdaj je pričel z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končal, čeprav je bilo trditveno in dokazno breme na njem. Le povsem na splošno je navajal, da je pred patruljo in po patrulji opravljal naloge, zaradi katerih mu tedenski počitek pred nastopom nove delovne naloge ni bil zagotovljen, ter predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje prič. V ponovljenem sojenju pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo novih tožnikovih navedb o tem, kdaj so se delovne naloge predhodnega dne končale oziroma kdaj so se naslednji dan pričele, saj ni izkazal, da teh trditev brez svoje krivde ni mogel podati v dotedanjem postopku (drugi odstavek 362. člena ZPP).

12. Ker torej tožnik ni navedel, kdaj je v posameznih relevantnih dneh pričel z delovnimi nalogami in kdaj z njimi končal, že iz njegovih trditev ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezagotovitve tedenskega počitka. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, že iz tega razloga pravilna.

13. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi VIII Ips 5/2021, in sicer, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur, kar dejansko pomeni, da mora tedenski počitek trajati 36 oziroma 35 nepretrganih ur (24 neprekinjenih ur po 156. členu ZDR-1 in 12 oziroma 11 neprekinjenih ur po 155. členu ZDR-1). Tožnik je v prvem sojenju podal le pavšalne navedbe o pravici do 35 oziroma 36 ur nepretrganega počitka, ki jih ni ustrezno konkretiziral po posameznih dnevih, tako kot tudi sicer ni konkretiziral navedb o časovnem trajanju tedenskega počitka, v ponovljenem sojenju pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo novih navedb pravdnih strank, glede na drugi odstavek 362. člena ZPP. Pravilno je namreč štelo, da je toženka že tekom prvega postopka trdila, da se je počitek zagotavljal od zaključka naloge do naslednjega dne, ko se je pričelo z novo nalogo, zato bi tožnik moral svoje navedbe o tem, kdaj je zaključil z nalogo na posamezni dan, podati že v prvem postopku. Bistveno je torej, da tožnik ni podal navedb o tem, kdaj naj bi se pričel dnevni počitek (ne le tedenski), zato njegovo stališče, da je treba pri ugotovljenem tedenskem počitku avtomatično upoštevati 11-urni dnevni počitek, ni pravilno, saj bi moral za celotno sporno obdobje počitka (36 oziroma 35 ur) podati ustrezne trditve o trajanju obeh počitkov, tako dnevnega kot tedenskega. Posledično se sodišče do ostalih pritožbenih navedb podrobneje ne opredeljuje, saj so te zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožnika nerelevantne.

14. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je sodišče glede odločitve o stroških postopka nepravilno upoštevalo višino tožbenega zahtevka v višini 3.624,80 EUR, torej vrednost spora iz prvega sojenja. Sodišče je namreč ponovno odločalo o vseh stroških postopka oziroma o celotnem uspehu v sporu (prvotna odločitev o stroških postopka je bila s sklepom Pdp 78/2021 razveljavljena), zato upoštevanje uspeha zgolj glede na še nepravnomočni del tožbenega zahtevka iz ponovljenega sojenja v višini 2.836,80 EUR ne bi bilo pravilno, ker ne bi izkazovalo uspeha strank v postopku v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP.

15. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

17. Ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben strošek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).