Jedro

Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Tako tudi ni predpisano, da določena stopnja verjetnosti (v obravnavanem primeru 89,36 %) ne zadošča več, da bi sodišče ugotovilo očetovstvo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob četrtem sojenju, enako kot poprej, (pod I.) ugotovilo, da je toženec naravni oče prve tožnice, ki jo je dne 9.4.1973 v M.S. izven zakona rodila druga tožnica. Tožencu je (pod II.) naložilo, da mora plačati preživnino od 1.8.1984 do 9.4.2000 v različno visokih zneskih (od 1 SIT do 28.858 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka do plačila v 15 dneh. Ob izvršbi se morajo upoštevati izplačila, ki so bila realizirana po začasni odredbi opr. št. P 258/84 oziroma morebiti že plačani zneski na račun preživnine. Tožencu je nadalje (pod III.) naložilo, naj plača drugi tožnici 10,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 19.7.1984 dalje do plačila ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške. Očetovstvo je ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnic, prič, toženčevih razglednic, ugotovitev ginekologa in tipizacije tkiva. Preživninske zneske je določilo pretežno v višini, kot je bilo določeno z začasno odredbo.

Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo glede njegove preživninske obveznosti do prve tožnice za čas od 1.10.1996 do 9.4.2000 razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Procesnih kršitev ni ugotovilo. Toženec je imel možnost, da se izvede dokaz z DNK genetsko preiskavo, saj je imel dovolj časa, da bi zbral zadostna sredstva, ni pa predlagal, da bi bil oproščen plačila stroškov postopka. Izrek o preživninski obveznosti toženca je jasen, morebitnih plačanih zneskov preživnine pa toženec niti ni zatrjeval. Proti tej sodbi (po vsebini le zoper odločitev o očetovstvu in preživnini) je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ali pa ju spremeni tako, da tožbeni zahtevek v prisojenem delu zavrne. Trdi, da mu z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem niti ne da bi v zaprošenem podaljšanem roku založil predujem za DNK preiskavo. Toženec ima nizko pokojnino in v 15 dneh ni mogel založiti previsokega zneska 350.000 SIT. Izreka in razlogov sodbe ni mogoče preizkusiti. Izrek sodbe ni popoln, nerazumljiv, ne izvršljiv. Ni naveden znesek dajatve. Znesek preživnine je že poravnal. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo, saj analiza krvi zaradi tipizacije tkiva ni dovolj za spoznanje toženca za očeta. Po dopolnjenem 18. letu starosti tožnici ne pripada preživnina, ker ni študirala in ni dosegla nobenega uspeha.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne pove, katera izmed več kot 30 vročitev v 20-letnem pravdanju je bila opuščena oziroma kaj tožencu, ki ima pooblaščenca odvetnika, ni bilo vročeno. Tako na to trditev ni mogoče odgovoriti.

Tožencu je bilo v izpodbijani sodbi obsežno pojasnjeno, da je imel možnost, da se izvede dokaz z DNK preiskavo, ki jo je predlagal 10 mesecev, predno je potekel rok za založitev predujma. K omenjenim razlogom v izpodbijani sodbi ni kaj dodati. Sodišče tožencu ni preprečilo, da bi založil predujem, saj mu česa takšnega ni prepovedalo.

Trditev, da sodišče ni reagiralo na predlog za podaljšanje roka ne drži, saj je sklep o tem sprejel senat in ga razglasil njegov predsednik na naroku za glavno obravnavo 14.11.2003, na tem naroku pa je bil toženečev pooblaščenec.

Toženec ni pravočasno ugovarjal višini predujma niti ni z ničemer izkazal, kakšen predujem bi bil pravilen, niti ni takšnega predujma založil. Izrek preživninskega dela sodbe je razumljiv in izvršljiv, saj je za posamezno obdobje povedano, kolikšna je preživnina. Več kot to, da je treba pri poravnavi preživnine upoštevati že plačane zneske, sodišče ni moglo odločiti, saj toženec, kakor mu je bilo že tudi pojasnjeno, ni zatrjeval in še manj izkazal, koliko je plačal na račun preživnine. Na njem je dokazno breme glede tega. Absurdna je torej revizijska zahteva, naj bi sodba "natančno vsebovala" plačane zneske, ki jih toženec sploh ni zatrjeval. Sodišče lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Na splošno zatrjevano dejstvo in zahtevek je lahko sodišče v izreku pod III. odločilo prav tako na splošno.

Očitanih procesnih kršitev potemtakem ni.

Materialno pravo ne določa pravil o tem, s katerimi dejstvi se sme ugotavljati očetovstvo oziroma kateri dokazi morajo biti podani, da je lahko kdo spoznan za naravnega očeta po sodni poti. Tako tudi ni predpisano, da določena stopnja verjetnosti (v obravnavanem primeru 89,36 %) ne zadošča več, da bi sodišče ugotovilo očetovstvo. Izkazana verjetnost, da je toženec lahko naravni oče toženke, ob drugih dokazih, (s pričami, zaslišanjem strank, zdravniškim izvidom in listinami), ki jih je sodišče tehtalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP), utemeljuje pravilnost odločitve o toženčevem očetovstvu.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (p.b. v Uradnem listu RS, št. 69/04) določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če se redno šolajo (prvi odstavek 123. člena). Nižji sodišči sta na podlagi uradnih podatkov ugotovili, da se je prva tožnica redno šolala v študijskih letih 1991/1992, 1992/1993, 1994/1995 in 1995/1996. Študijskega uspeha pa zakon ne postavlja kot pogoj za obveznosti staršev za plačevanje preživnine po otrokovi polnoletnosti. Za čas, ko za prvo tožnico ni izkazano, da bi se redno šolala (od 1.10.1996 do 9.4.2000), pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo glede preživninske obveznosti razveljavilo.

Materialno pravo je bilo torej glede preživninske obveznosti toženca za čas rednega šolanja prve tožnice pravilno uporabljeno.

Uveljavljana revizijska razloga tako nista podana in zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom odločbe (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP).