Jedro

V sporu majhne vrednosti je mogoče izdati sodbo zaradi odpovedi le, če tožnik ne pride na prvi narok na glavno obravnavo

Izrek

Pritožba zoper izpodbijani del sodbe v točki 1 in 3 izreka in zoper izpodbijani del sklepa v točki 4 izreka se kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper izpodbijani del sklepa v točki 5 izreka sklepa se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom držalo v veljavi sklep o plačilnem nalogu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani opr. št. I Pl 319/94 z dne 16.5.1994 glede dela glavnice v višini 45,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.11.1993 do 31.12.2001 ter glede stroškov v višini 13,05 EUR, v presežku pa je sklep o plačilnem nalogu razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 250,00 EUR, nadalje pa je zavrglo nasprotno tožbo zoper prvo toženo stranko, nasprotni zahtevek zoper drugo toženo stranko pa izločilo iz predmetne zadeve.

Zoper navedeno odločitev (razen glede zavrnilnega dela sodbe) se toženec pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in meni, da je izpodbijana odločitev plod nepoštenega in koruptivnega sojenja. Opozarja, da bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi odpovedi, saj tožeča stranka ni pristopila na glavno obravnavo dne 8.7.2008, čeprav je bila o njej seznanjena na naroku dne 5.6.2008 in so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo sodbe po 455. členu ZPP. Prav tako so bili tudi podani pogoji za izdajo zamudne sodbe po nasprotni tožbi, saj je upravnik le pavšalno ugovarjal tožbenemu zahtevku. Sodišče se pri svoji odločitvi sklicuje na druge postopke, zato gre v tem primeru za okuženost. Sodišče prav tako zgolj pavšalno ugotavlja, da je bil upravnik izbran po pravilih Stanovanjskega zakona iz leta 1991, o izbiri upravnika pa je ponarejeno potrdilo izdal državni koruptivni organ. Izrecno izpodbija tudi priznane pravdne stroške tožeči stranki, ki sploh ni ugovarjala dokazom pritožnika na naroku dne 8.7.2008, ker na ta narok sploh ni pristopila. V postopku je sodišče nedopustno favoriziralo tožečo stranko in tako kršilo ustavne pravice pritožnika, zato ni čudno, da upravniki z nasilnimi metodami povečujejo pritisk na nemočne lastnike. Obrazložitev sodišča je brez razumne in pravne podlage in je ni mogoče preizkusiti, še posebej pa to velja za odločitev o izločitvi postopka po nasprotni tožbi, s čimer bo kršeno načelo ponovnega sojenja o isti stvari, pritožbenemu sodišču predlaga, da izda sodbo na podlagi odpovedi in upravniku naloži plačilo zneska 417,29 EUR kot nadomestilo za moteno rabo stanovanja, ker ni odpravil zamakanja strehe, hkrati pa obremeni tožečo stranko s stroški postopka. V sicer pravočasni dopolnitvi pritožbe toženec še opozarja, da tožeča stranka pravdnih stroškov ni priglasila pravočasno, opozarja pa tudi na zveze nasprotne stranke pri sodišču in s tem na nepošteno sojenje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, za katerega ZPP predpisuje postopek, ki ima svoje značilnosti tudi pri instančnem sojenju. Sodba, izdana v takem postopku, se namreč lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bil pritožnik pravilno poučen v pravnem pouku izpodbijane odločbe. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Ni mogoče pritrditi pritožbenim trditvam, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Iz podatkov spisa sicer izhaja, da so pravilne navedbe toženca v pritožbi o razpisu prvega naroka za glavno obravnavo, o udeležbi strank na tem naroku, o preložitvi te obravnave na določen termin in o poteku nadaljevanja postopka na drugem naroku. Dejstvo je, da se je tožeča stranka udeležila prvega naroka za glavno obravnavo, na kateri so bili izvajani tudi dokazi, in ne glede na razloge, ki so terjali preložitev naroka na nov termin, katerega se tožeča stranka ni udeležila, niso bili podani pogoji za izdajo sodbe zaradi odpovedi v smislu člena 455 ZPP, kar je sodišče prve stopnje tožencu tudi ustrezno pojasnilo. V skladu z načelom koncentracije postopka (1. odstavek 11. člena ZPP) in enotnosti glavne obravnave (2. odstavek 258. člena ZPP) mora skrbeti sodišče, da se obravnava, če je le mogoče, dokonča na enem naroku. Če pa to ni mogoče, vsi nadaljnji naroki predstavljajo eno procesno dejanje oziroma eno glavno obravnavo. Tudi dikcija določbe člena 455 ZPP "če sodišče razpiše glavno obravnavo in tožeča stranka ne pride na narok", kaže na to, da ima zakon v mislih tisti narok za glavno obravnavo, ki razpisu glavne obravnave neposredno sledi, to pa je le prvi narok za glavno obravnavo, če je bilo opravljenih več narokov. V prid takšni interpretaciji govori tudi določba 456. člena ZPP, da mora sodišče v vabilu na glavno obravnavo med drugim navesti, da bo štelo, da se je tožeča stranka, ki ne pride na prvi narok za glavno obravnavo, odpovedala tožbenemu zahtevku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso bile podane procesne predpostavke za izdajo sodbe zaradi odpovedi in je v tem delu pritožba toženca neutemeljena. Iz istih razlogov ne neutemeljena tudi v delu, v katerem graja odločitev o stroških pravdnega postopka, katere je tožeča stranka priglašala pravočasno, in sicer sprotno na svojih vlogah.

Enako pa velja tudi glede pritožbenih trditev, da bi moralo sodišče prve stopnje glede pritožnikovega nasprotnega zahtevka izdati zamudno sodbo. V pritožbi ne izpodbija obširnih in jasnih ugotovitev sodišča prve stopnje (stran 4 izpodbijane sodbe), da je bilo o nasprotnem zahtevku že pravnomočno odločeno, zato sodišče prve stopnje ni imelo druge izbire, kot da je nasprotno tožbo v skladu z določbo 1. odstavka 274. člena ZPP zavrglo. Sicer pa vse tiste ostale pritožbene navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, kakorkoli obhajajo ali mu izrecno nasprotujejo, so neupoštevne in pritožbeno sodišče na njih ne bo odgovarjalo, saj je očitek napačno ugotovljenega dejanskega stanja nedopusten pritožbeni razlog.

Pritožba zoper odločitev o izločitvi zadeve zoper drugo toženo stranko po nasprotni tožbi pa ni dovoljena. Sklep o ločenem obravnavanju tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko je sklep procesnega vodstva (točka 8, 1. odst. 270. člena ZPP), zoper katerega ni pritožbe (3. odstavek 270. člena ZPP). Odločitev, vsebovana v sklepu, se namreč ne nanaša na meritorno vprašanje in zato ne more postavi formalno in materialno pravnomočna in izvršljiva. Takšno odločitev bo lahko pritožnik izpodbijal le v pritožbi zoper končno odločbo v izločenem postopku (2. odstavek 363. člena ZPP), ne pa v tej fazi odločitve, o čemer je bil pravilno poučen tudi v pravnem pouku. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. točke 365. člena ZPP pritožbo toženca zoper točko 5 izreka izpodbijanega sklepa kot nedovoljeno zavrglo.

Tako se izkaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka, prav tako pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 1, 3 in 4 izreka) potrditi (člen 353 ZPP oziroma 2. točka člena 365 ZPP), pritožbo zoper sklep (točka 5 izreka) pa kot nedovoljeno zavreči (1. točka 365. člena ZPP).