Jedro

Seznama izvršilnih naslovov ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi in ga tudi ni mogoče (po temelju in višini) izpodbijati v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba likvidacijskega upravitelja in ugovor družbenika A. I. se zavržeta.

II. Pritožba dolžnika in družbenika A. I. se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom 1/ začelo stečajni postopek nad dolžnikom, 2/ imenovalo upravitelja, 3/ ugotovilo pravnoorganizacijsko obliko, preko katere upravitelj opravlja svoje naloge in pristojnosti ter 4/ odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške predhodnega stečajnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili dolžnik, družbenik dolžnika I. A., ki je vložil tudi ugovor zaradi dejanj, ki se izvedejo po pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka ter pritožbo kot likvidacijski upravitelj. Dolžnik in družbenik dolžnika sklep izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov, likvidacijski upravitelj pa smiselno zaradi bistvene kršitve določb postopka.

3. Na pritožbe je odgovorila upnica (predlagateljica stečajnega postopka) ter predlagala zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožbi dolžnika in družbenika nista utemeljeni, pritožba in ugovor I. A. (kot likvidacijskega upravitelja in družbenika) pa nista dovoljena.

O pritožbi likvidacijskega upravitelja:

5. V stečajnem postopku ima procesno legitimacijo za vložitev pritožbe proti sklepu, ki ga izda sodišče v tem postopku, stranka postopka (1. odstavek 126. člena ZFPPIPP). Likvidacijski upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, ima pravico vložiti pritožbo samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon (2. odstavek 126. člena ZFPPIPP).

6. Stranka glavnega postopka, to je oseba, ki je v glavnem postopku zaradi insolventnosti upravičena opravljati procesna dejanja, je 1/ vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika, in 2/ insolventni dolžnik, če zakon za posamezen postopek tako določa (56. člen ZFPPIPP). Ker likvidacijski upravitelj glede na navedeno nima procesne legitimacije za vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka (prim. 242. člen ZFPPIPP), je višje sodišče njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

O ugovoru družbenika A. I.:

7. Zoper sklep o začetku stečajnega postopka je mogoče vložiti le pritožbo (prim. 242. člen ZFPPIPP). Ugovora kot pravnega sredstva ne pozna niti ZPP, ki se glede na 121. člen ZFPPIPP smiselno uporablja glede vprašanj, ki z ZFPPIPP niso urejena. To pomeni, da ugovor zoper sklep o začetku stečajnega postopka ni možen, zaradi česar je višje sodišče vlogo zavrglo kot nedovoljeno (prim. 1. točko 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje.

8. Ne glede na navedeno, višje sodišče pojasnjuje: družbenik (in likvidacijski upravitelj) v ugovoru nasprotuje (zgolj) objavi nepravnomočnega sklepa o začetku stečajnega postopka. Po določbi 3. odstavka 242. člena ZFPPIPP mora sodišče sklep o začetku stečajnega postopka objaviti v istem dnevu, v katerem ga je izdalo. To pomeni, da že zakon predpisuje obvezno objavo sklepa o začetku stečajnega postopka na portalu AJPES pred njegovo pravnomočnostjo, zaradi česar ugovoru ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru, da bi ga višje sodišče obravnavalo kot pritožbo.

O pritožbi dolžnika in družbenika:

9. Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da se v celoti pridružuje zaključkom in ugotovitvam sodišča prve stopnje. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je jasna, pregledna, logična in analitična, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje.

10. Dolžnik sodišču prve stopnje očita, da bi moralo postopek odločanja o začetku stečajnega postopka prekiniti do rešitve predhodnega vprašanja glede obstoja upnikove terjatve, s tem pa tudi njegove legitimacije v tem postopku.

11. Sodišče prve stopnje, ki predlogu za prekinitev postopka (206. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP) ni ugodilo, med drugim ugotavlja, da dolžnik ni podal nobenih pravnorelevantnih razlogov za prekinitev stečajnega postopka. Dolžnik namreč z ničemer ni pojasnil, v čem predlagana obnova davčnega postopka po dveh sklepih o izvršbi iz leta 2011 in 2012 vpliva ali predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v tem postopku. Isto velja za napovedano pritožbo zoper zavrženje predlogov za obnovo postopka, saj nič od navedenega ne bo spremenilo poslovno finančnega stanja dolžnika ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka, kar pa je za odločitev bistvenega pomena.

12. Dolžnik zgoraj navedenih za odločitev bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbi ne izpodbija, pač pa se v tem delu sklicuje na zakonske razloge za prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja, kot je to urejeno v 206. členu ZPP. Čeprav pritožba zakonsko določbo pravilno povzema, pa zgolj s pravnoformalnimi razlogi, ki se na splošno tičejo vprašanja prekinitve postopka, ni mogoče izpodbiti pravilih zaključkov izpodbijanega sklepa. V čem bi obnova postopka izvršilnih postopkov iz leta 2011 in 2012 predstavljala predhodno vprašanje, je ostalo nepojasnjeno tudi v pritožbi.

13. Tudi sicer pa je iz podatkov v spisu razvidno, da sta bila oba dolžnikova predloga za obnovo postopka kot prepozna zavržena. Drži sicer pritožbena navedba, da je dolžnik zoper sklep o zavrženju vložil pritožbo, kot pa izhaja iz upničinega odgovora na pritožbo (in predloženega dokaza), je bila tudi pritožba s sklepom 4936-7/2016-12 z dne 20.2.2017 zavržena. Pri tem višje sodišče še pojasnjuje, da upnica glede na datum izdaje citiranega sklepa le-tega v postopku na prvi stopnji ni mogla predložiti, zaradi česar ga je priložila šele v pritožbenem postopku. Razlogi za prekinitev predmetnega stečajnega postopka tako tudi po zaključku višjega sodišča niso podani.

14. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je upnica izkazala obstoj svoje davčne terjatve ter se pri tem (pravilno) sklicevalo na sodno prakso, po kateri je davčni seznam izvršilnih naslovov izvršilni naslov za davčno ali sodno izvršbo. Glede na to, da seznama izvršilnih naslovov ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi, ga tudi ni mogoče (po temelju in višini) izpodbijati v predhodnem postopku za začetek stečajnega postopka, kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje.

15. Upničina terjatev je verjetno izkazana z listino, ki ima značaj (in moč) izvršilnega naslova. Zoper tako terjatev je dopusten le ugovor, da terjatev ne obstaja, kar pa bi dolžnik lahko dokazal le na način, da bi predložil dokaz o izpolnitvi (ali kakšnem drugačnem načinu prenehanja) terjatve. Vse druge ugovore in navedbe dolžnika, ki jih pritožnik ponavlja tudi v pritožbi (neupoštevanje vseh plačil, nepravilnost in nezakonitost seznama izvršilnih naslovov, neusklajenost podatkov, ugovori zoper posamezno ali skupno vsoto davčne terjatve), v tem postopku ne morejo biti predmet obravnavanja niti na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku. O teh vprašanjih ni mogoče odločati niti v okviru predhodnega vprašanja (13. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), kot to zmotno meni dolžnik, saj je o tem že odločeno z izvršljivim seznamom izvršilnih naslovov (A1 z dne 21.10.2015). Višje sodišče zato kot pravilne potrjuje zaključke izpodbijanega sklepa, da je terjatev upnika (vsaj) verjetno izkazana.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in to z ničemer ni izpodbito), da je bil dolžnik na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka v zamudi s plačilom terjatve več kot dva meseca. Terjatev ni prenehala, likvidacijski upravitelj pa se tudi ni spomnil, da bi zoper seznam A1 vlagal kakršnakoli pravna sredstva.

17. Upnica je insolventnost dolžnika zatrjevala predvsem na neizpodbojni domnevi po 2. točki 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP (da dolžnik kot pravna oseba zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati s plačilom plač delavcev, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka). Iz izvršljivega seznama izvršilnih naslovov izhaja, da dolžnik ni poravnal davkov in prispevkov za socialno varnost za zaposlene po obračunih REK-1 za mesec 10/2009 do zadnjega oddanega obračuna REK-1 za mesec 2/2013, takšno stanje pa je obstajalo na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka.

18. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da dolžnik zoper domnevo ni podal nobenih konkretiziranih ugovorov, pač pa le, da uveljavljanje domneve tri leta po zapadlosti obveznosti ogroža pravno varnost dolžnikov in pomeni kršitev ustavnih načel, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Pravilno je namreč opozorilo, da ni pomembno, kdaj se je stanje (neplačanih davkov in prispevkov) začelo in koliko časa traja, pač pa je odločilno, da še traja in obstaja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečaja, o čemer v tej zadevi ni dvoma. Stališče dolžnika, da izpolnjenost te domneve še ne pomeni, da je insolventen ter da bi moralo sodišče v zvezi z navedenim upoštevati tudi kodeks poslovnofinančnih načel, se ob povedanem izkaže kot pravno neupošteven.

19. Upnica je tudi izkazala, da je izpolnjen pogoj trajne nelikvidnosti po 3. alineji 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP. Le-ta določa, da če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden, če nima odprtega nobenega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svojih obveznosti, ki izhajajo iz sklepov. Dolžnik na dan vložitve predloga za začetek stečajnega postopka ni imel odprtega nobenega bančnega računa. Čeprav gre v tem primeru za izpodbojno domnevo, je dolžnik ni izpodbil ne v postopku na prvi stopnji, ne v pritožbi.

20. Za subjekt v postopku redne likvidacije pri vodenju poslovnih knjig, knjigovodskih listin in denarnem poslovanju veljajo enaka pravila kot za delujoče pravne subjekte. Do konca likvidacije se za družbo še naprej uporabljajo vse določbe ZGD-1, ki so zanjo veljale pred začetkom likvidacije (2. odstavek 406. člena ZGD-1) Zato se tudi za družbo v postopku redne likvidacije upoštevajo vsi zakonsko predvideni položaji insolventnosti, bodisi trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti. Ker je pri dolžniku na dan pred vložitvijo predloga za začetek postopka izkazano obstajal položaj neizpodbojne domneve iz 2. točke 4. odstavka 14. člena ZFPPIPP in položaj izpodbojne domneve iz 3. alineje 1. točke 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP (ki ni bila izpodbita), pri čemer se pri obeh položajih dolžnik šteje za trajnejše nelikvidnega in s tem insolventnega, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zoper dolžnika začelo stečajni postopek, pravilna.

21. Pri tem višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi pritožbene očitke, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve predloga za dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je (v točki 4 c) pojasnilo, da je dolžnik dodatna vprašanja v vlogi 1.12.2016 podal prepozno oziroma bi jih lahko postavil že pred izdelavo pisnega mnenja, saj je imel na voljo skoraj 50 dni za postavitev dodatnih vprašanj, tudi sicer pa odgovori na dodatna vprašanja dolžnika vsebinsko ne morejo vplivati na pravilnost odločitve, kar je obširno pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbeni očitek o neobrazloženosti zavrnitve dokaznega predloga torej ni utemeljen.

22. Kot izhaja iz pritožbe družbenika, je bil sklep sodišča družbeniku vročen 3.2.2017. V čem naj bila pritožniku kršena pravica do pritožbe in prejudicirana odločitev iz izpodbijanega sklepa, iz pritožbe ni mogoče razbrati, zaradi česar se višje sodišče do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje.

23. Družbenik dolžnika lahko domnevo insolventnosti izpodbija s pritožbo proti sklepu o začetku stečajnega postopka, ki ji mora predložiti dokaze o tem, da dolžnik ni insolventen (4. odstavek 234. člena ZFPPIPP), ne more pa izpodbijati obstoja upnikovih terjatev (slednje med drugim družbenik poskuša v pritožbi s ponavljanjem navedb o bodočem premoženju). Zato so nedovoljene vse navedbe družbenika v zvezi z obstojem upnikove terjatve. O tem je sodna praksa enotna.

24. Družbenik v pritožbi obširno navaja svoje stališče glede oškodovanja upnikov in pojasnjuje, zakaj bi bil stečaj v škodo upnikov. Nič od v pritožbi zatrjevanega ne more predstavljati relevantnega pritožbenega razloga (upoštevajoč zakonske določbe o pritožbenih razlogih, ki jih sme družbenik dolžnika uveljavljati s pritožbo zoper sklep o začetku stečajnega postopka). Isto velja za pritožbene navedbe, ki se tičejo upnika in s katerimi pritožnik izraža svoje nestrinjanje z delovanjem FURS-a oziroma postopki, ki jih je slednji sprožil zoper dolžnika. Ob tem višje sodišče družbenika še opozarja, da njegova v pritožbi izražena stališča glede upnika in delovanja njegovih delavcev ter mestoma mejno žaljivi zapisi z ničemer ne morejo izpodbiti za odločitev relevantnih ugotovitev in zaključkov izpodbijanega sklepa.

25. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zgolj pavšalno zaključuje, da je dolžnik nelikviden. V zvezi s tem pritožnik izraža nestrinjanje z izvedbo dokaznega postopka in podaja svojo razlago finančnega položaja dolžnika, polemizira z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, ki se tičejo vodenja likvidacijskega postopka dolžnika ter izraža splošno nestrinjanje z začetkom stečajnega postopka. Kljub obširni pritožbi pa pritožnik z ničemer ni izpodbil dolžnikove insolventnosti, saj v zvezi s tem ni navajal ničesar pravno relevantnega.

26. Za uspešnost družbenikove pritožbe bi moral slednji v skladu s 4. odstavkom 234. člena ZFPPIPP neobstoj dolžnikove insolventnosti dokazati, tega bremena pa pritožnik ni zmogel. Iz posplošenih, čeprav obširnih pritožbenih navedb, ne izhaja nič takega, kar bi izpodbijalo zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje, zaradi česar družbenikova pritožba zoper sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom ne more biti uspešna.

27. Družbenik izpodbija tudi odločitev sodišča, ki se nanaša na stroške tega postopka. Pritožbeni razlogi so tudi v tem delu nedovoljeni in neutemeljeni. Čeprav to za odločitev ni bistvenega pomena, višje sodišče družbeniku pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje navedbam in dokazom dolžnika ni sledilo, ne more biti razlog, da dolžnik ni dolžan sam nositi svojih stroškov, torej stroškov, ki so (mu) nastali v tem postopku. Zakaj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v tem delu napačna (razen splošnega nestrinjanja glede porazdelitve stroškov, ki so v tem postopku nastali), pa iz pritožbe tudi sicer ni mogoče razbrati.

28. Dolžnik in družbenik s pritožbenimi razlogi ne moreta uspeti. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je pritožbo dolžnika in družbenika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.