Jedro

Niti ZVL niti ZVDZ ne določata, da morajo invalidi glasovati na volišču, ki ga je volilna komisija določila kot volišče, dostopno invalidom (prvi odstavek 79. a člena ZVDZ). Z določitvijo takšnega volišča torej volilna komisija le omogoča invalidom, da glasujejo na volišču, ki je za njih prilagojeno, ne omejuje pa jim glasovanja le na to volišče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka II. dela izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v celoti kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper Mestno občino Maribor in Mestno volilno komisijo Mestne občine Maribor, ki jo je tožnik vložil zaradi kršitve ustavnih pravic.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 79. in 79. a člena Zakona o volitvah v državni zbor – ZVDZ-UPB1 (Ur. l. RS, št. 109/2006) in določbe 33., 75. in 81. člena Zakona o lokalnih volitvah – ZLV-UPB3 (Ur. l. RS, št. 94/2007). Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve zatrjevanih ustavnih pravic (14., 43. in 44. člen Ustave RS) ter kršitve pravic iz Konvencije o pravicah invalidov. Ker je bila tožnikova tožba zavrnjena kot neutemeljena, je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev škode (67. člen ZUS-1).

3. V pritožbi zoper zoper izpodbijano sodbo (1. točko II. dela sodbe in sklepa) tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je obrazložitev pomanjkljiva. Napačna je ugotovitev, da mu niso bile kršene ustavne pravice iz 14., 43. in 44. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter pravice, ki so zagotovljene s Konvencije o pravicah invalidov. Tožena stranka s tem, ko je za invalide določila posebno, od ostalih volišč ločeno volišče, ravnala diskriminatorno. Tovrstno ločevanje na podlagi osebne okoliščine predstavlja kršitev pravice do nediskriminiranega obravnavanja (14. člen URS). Posebno ločeno volišče za invalide tudi omogoča, da se kasneje iz razvida rezultatov po voliščih vidi, kako invalidi kot skupina delujejo. Spletni obrazci niso urejeni tako, da bi bili dostopni invalidom. Za invalide zakonodaja ne omogoča glasovanja po pošti in ne glasovanja na domu. Sicer pa mu je glasovanje na domu tudi sicer onemogočeno, ker mora prostore Rdečega križa, kjer prenočuje, zjutraj zapustiti. S tem, ko se od volilcev, ki želijo glasovati na invalidom dostopnem volišču, zahteva izpolnitev posebnega obrazca, je poseženo v človekove pravice invalidov. Izpolnjevanje obrazca, da bo glasoval na posebnem volišču, je diskriminatorno v primerjavi z ostalimi volilci, ki lahko izvršujejo svojo volilno pravico brez izpolnjevanja obrazcev. Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči, da je prišlo do kršitve ustavnih pravic, navedenih v tožbi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prijavlja tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ustava RS (v nadaljevanju URS) v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah posebej ureja volilno pravico (43. člen). V skladu z URS je volilna pravica in način uresničevanja te pravice podrobneje opredeljena v ZVDZ. Ta vsebuje tudi določbe o postopku za izvedbo volitev ter določbe o organizaciji volitev, ki omogoča tehnično izvedbo volitev in s tem volilnim upravičencem uresničevanje volilne pravice. ZLV v 4. členu napotuje na smiselno uporabo določb ZVDZ glede vprašanj, ki s tem zakonom niso posebej urejena. Na smiselno uporabo določb ZVDZ pa napotuje tudi 75. člen ZLV, in sicer glede organizacije in dela na voliščih ter glasovanja, kolikor z ZLV ni drugače urejeno.

7. Po ZVDZ lahko invalidi uresničujejo volilno pravico z glasovanjem na voliščih, na katerih uresničujejo volilno pravico vsi volilci, ki sodijo v območje tega volišča. Kadar pa jim okoliščine invalidnosti tega ne dopuščajo, ali kadar želijo glasovati samostojno (in ne s pomočjo tretje osebe iz 79. člena ZVDZ), pa lahko to pravico uresničujejo na volišču, ki jim omogoča lažjo dostopnost. ZVDZ v prvem odstavku 79. a člena določa, da okrajna volilna komisija za območje okraja določi najmanj eno volišče, ki je dostopno invalidom. Volivci, ki želijo glasovati na tem volišču, morajo to svojo namero sporočiti okrajni volilni komisiji najpozneje tri dni pred glasovanjem. Na tem volišču lahko volilna komisija omogoči glasovanje s posebej prilagojenimi glasovnicami in glasovalnimi stroji.

8. Z uveljavitvijo 79. a člena ZVDZ je tako zakonodajalec upošteval potrebo po pozitivni diskriminaciji in za invalide določil možnost uresničevanja volilne pravice na volišču, ki je za njih lažje dostopno (drugi odstavek 15. člena URS).

9. Iz podatkov v predloženih spisih izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 11. 8. 2010, na podlagi 3. točke 41. člena ZLV določila v Mestni občini A. 114 volišč za volitve župana, članov mestnega sveta in članov mestnih četrti ter krajevnih skupnosti. Od v tem sklepu navedenih volišč (114) je določila eno volišče dostopno invalidom (s sedežem v XY ulici), kot to predvideva ZVDZ. S tem je tožena stranka osebam, ki so pri opravljanju glasovanja zaradi osebnih okoliščin gibalno ali kako drugače ovirane, zagotovila možnost glasovanja na volišču, ki je brez arhitekturnih ovir in dostopno vsem. Zato ni utemeljen tožnikov ugovor, da je tožena stranka ravnala diskriminatorno. Niti ZVL niti ZVDZ namreč ne določata, da morajo invalidi glasovati na volišču, ki ga je volilna komisija določila kot volišče, dostopno invalidom (prvi odstavek 79. a člena ZVDZ). Z določitvijo takšnega volišča torej volilna komisija le omogoča invalidom, da glasujejo na volišču, ki je za njih prilagojeno, ne omejuje pa jim glasovanja le na to volišče. Zakon namreč omogoča vsem volilnim upravičencem, torej tudi osebam, ki so pri opravljanju glasovanja gibalno ali kako drugače ovirane, poleg možnosti, da glasujejo osebno na volišču, na katerem so vpisane v volilni imenik (71. člen ZVDZ), tudi druge možnosti oddaje glasu na volitvah, med drugim, ob upoštevanju okoliščin določenega primera, tudi možnost, da pripeljejo s seboj osebo, ki jim pomaga izpolniti oziroma oddati glasovnico (79. člen ZVDZ) ali da glasuje pred volilnim odborom na svojem domu (81. člen ZLV).

10. Za glasovanje na volišču iz prvega odstavka 79. a člena ZVDZ (v povezavi s 75. členom ZLV), ZVDZ predvideva, da volivec volilno komisijo o tem obvesti tri dni pred glasovanjem. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče (U-I-25/10), da zakonski zahtevi po tem, da so volilni organi o teh okoliščinah vnaprej obveščeni (enako je tudi pri glasovanju na domu, 81. člen ZVDZ), ni mogoče očitati protiustavnosti, saj če volilni organi nimajo potrebnih podatkov, namreč ne morejo organizirati volilnega procesa v času, ki je na voljo za izvedbo volitev v skladu z zakonom. Vnaprejšnje sporočilo volilni komisiji, da želi volivec glasovati na volišču, ki je dostopno invalidom (oziroma doma po 81. členu), je torej namenjeno temu, da lahko volilna komisija odredi vse potrebno, da se takšno glasovanje omogoči. Tožnikovi očitki, da je z zahtevo o izpolnitvi obrazcev o tem, da bo invalid glasoval na navedenem volišču, diskriminatorno poseženo v človekove pravice invalidov, iz navedenih razlogov niso utemeljeni.

11. Ker je v obravnavanem primeru tožena stranka izvajala volilna opravila na način, predviden z zakonom, so tudi po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena tožnikova zatrjevanja, da so bile z ravnanjem tožene stranke v obravnavanem primeru kršene v pritožbi navedene ustavne pravice.

12. Pritožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni utemeljen. Izpodbijana sodba nima zatrjevanih pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, je ustrezno obrazložena in vsebuje razumne razloge o vseh za odločitev odločilnih dejstvih.

13. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo le do revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa šteje za nebistvene za odločitev v tem upravnem sporu, zato jih ni presojalo.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K II. točki izreka:

15. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.