Jedro

Izvršitelj naročila ne prevzema rizika škode zaradi dolžnosti vračila neupravičeno prejetega denarja zaradi ponarejenega čeka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 34.526,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2007 do plačila, tožencu je tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.691,68 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku glede teka zamudnih obresti je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi toženec navaja, da nima podjetja P. P. d.o.o., ampak P. d.o.o.. Ni jasno, kako lahko sodišče iz pričanja toženca ugotovi, da je toženec moral vedeti, da je ravnanje kupca nezakonito. Dejstvo, da je kupec izstavil ponarejen ček, se je izkazalo šele naknadno in toženec ni mogel vedeti, da ček ni pravi, saj je tožeča stranko stranko o tem obvestila tuja banka več kot en mesec po unovčenju. Neumestna je navedba sodišča, da je bil toženčev namen, da si pridobi vsoto iz čeka. Za to trditev sodišče ni imelo podlage v izvedenih dokazih, saj je toženec izpolnil obveznosti iz kupoprodajne pogodbe s tujcem. Tožena stranka listine, na kateri je opozorilo, da tožeča stranka ne prevzema odgovornosti glede unovčenja čeka ni podpisal, niti ni bil seznanjen z njeno vsebino. Tožeča stranka ni ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarja, kar izhaja iz listine in izpovedi priče B. L. Banka bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je ravnala v nasprotju s členom 768 OZ. Poslovanje banke temelji na zaupanju in je toženec banki popolnoma zaupal. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo v ravnanju pravdnih strank za razmerje na podlagi pogodbe o naročilu, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženca unovčiti ček. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnica ni opustila dolžne skrbnosti dobre banke, saj je preverila, da ček vsebuje vse bistvene sestavine. To je podkrepila z logično ugotovitvijo, da je tudi trasat, ameriška banka, čekovno vsoto plačal v breme izdajatelja čeka. Pravno odločilna okoliščina za ocenjevanje tožničine skrbnosti ni okoliščina, da toženec ni bil opozorjen, da ima ameriška banka pravico terjati povračilo izplačila za ponarejeni ček, kot zmotno in neutemeljeno trdi pritožba, saj tožeča stranka na podlagi naročila ni prevzela tveganja za unovčenje ponarejenega čeka, t. j. rizika škode zaradi tožničine dolžnosti vračila neupravičeno prejetega denarja zaradi ponarejenega čeka. Ker je sporni ček od svojega kupca prejel toženec, to tveganje zadene njega. Po povedanem so neutemeljene trditve v pritožbi, da tožeča stranka ni ravnala kot dober gospodarstvenik, češ da je bilo njeno ravnanje v nasprotju z dobrimi pravnimi običaji. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe napačno ime tožničinega podjetja (P. P. d.o.o. namesto pravilno P. d.o.o.) v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, prav tako navedbe v izpodbijani sodbi, kakšen je bil toženčev namen. Kot že omenjeno, v tej zadevi ni bistveno, ali je bil toženec seznanjen s posledicami unovčenja ponarejenega čeka kot neutemeljeno toženec trdi v pritožbi.

Glede na navedeno je bilo pritožbo toženca zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).