Jedro

Tožena stranka je nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave RS s tem, da ni odločila o tožnikovi pritožbi v času, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva RS.

Izrek

Tožbi se deloma ugodi tako, da se ugotovi, da je tožena stranka nezakonito posegla v ustavno pravico tožeče stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije s tem, da ni odločila o njegovi pritožbi z dne 2. 3. 1995 zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 17. 2. 1995. Tožečo stranko se z zahtevkom za plačilo odškodnine v znesku ... SIT napoti na pot pravde.

Obrazložitev

Tožnik je dne 11. 6. 2004 vložil tožbo zoper toženo stranko zaradi neizdaje odločbe (molk organa) na podlagi pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS v Ljubljani št. U 1539/98-24 z dne 18. 10. 2000, ki je bila potrjena s sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 213/2001-3 z dne 18. 3. 2004. Upravno sodišče RS v B je s citirano sodbo ugodilo tožbi tožnika in toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o tožnikovi pritožbi z dne 2. 3. 1995. Tožnik navaja, da je od tožene stranke dne 28. 5. 2004 zahteval, da izda odločbo v nadaljnjih sedmih dneh, kar ta ni storila. Zato je po njegovem mnenju nesporno dokazano, da je za nastali spor in posledično za nastalo škodo zaradi neizdaje njegovega latniškega certifikata (v nadaljevanju certifikat) v znesku 400.000,00 SIT izključno kriva tožena stranka. Navaja, da je dokazano, da tožena stranka kljub tožnikovi zahtevi za izdajo odločbe o njegovi pritožbi z dne 2. 3. 1995, ni hotela postopati po določbah 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 47/86 - p.b., v nadaljevanju ZUP/86), o tem, da ni hotela in da ne namerava izdati odločbe o tožnikovi pritožbi, pa izhaja iz njenega odgovora na tožbo z dne 10. 3. 1999 ter iz njene pritožbe zoper citirano sodbo Upravnega sodišča RS z dne 14. 12. 2000. V tem upravnem sporu takšno njeno ravnanje potrjuje neizdaja odločbe v 30 dneh od prejema sodbe Vrhovnega sodišča RS oziroma od pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča RS, niti po zahtevi tožnika za izdajo odločbe v nadaljnjih 7 dneh. Ker o tožnikovi pritožbi tožena stranka ni odločila niti po devetih letih, tožnik meni, da so podani zakoniti pogoji, da Upravno sodišče RS samo odločbi o tožnikovi zahtevi za nadomestilo škode zaradi nepridobitve državljanskega certifikata v višini 400.000,00 SIT zaradi izključne krivde tožene stranke. Sodišču predlaga, da s sodbo odloči, da je bil tožnik upravičen do pridobitve državljanskega certifikata v procesu lastninjenja družbene lastnine v vrednosti 400.000,00 SIT, ter da ugotovi, da je tožena stranka tožniku protiustavno in protizakonito onemogočila pridobitev državljanskega certifikata v procesu lastninjenja družbene lastnine v Republiki Sloveniji, zaradi česar je tožnik utrpel materialno škodo v znesku 400.000,00 SIT, katero mu je tožena stranka dolžna nadomestiti oziroma izplačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od dneva vložitve tožnikove zahteve pri Upravni enoti A z dne 13. 2. 1995, do izplačila, ter da mu je dolžna povrniti povzročene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopne sodbe do izplačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

K 1. točki izreka: Tožba je delno utemeljena.

Dne 17. 6. 2004 je sodišče toženo stranko pozvalo, da sodišču pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo, in sporoči razlog, zakaj o zadevi še ni odločeno. Z dopisom z dne 1. 7. 2004 je tožena stranka sodišče obvestila, da je pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A z dne 17. 2. 1995 odstopila v pristojno reševanje Ministrstvu za notranje zadeve RS, zaradi česar je mnenja, da je tožba zaradi njenega molka neutemeljena, ker ni pristojna za odločitev o tožnikovi pritožbi. Na dopis sodišča z dne 10. 10. 2005 tožniku, ali v zvezi z navedenim še vztraja pri tožbi zaradi molka tožene stranke, je tožnik sodišču dne 17. 10. 2005 sporočil, da vztraja pri tožbi zoper toženo stranko zaradi molka organa. Že vloženo tožbo je dodatno utemeljil z navedbo, da tožena stranka devet let ni ravnala v skladu s 4. odstavkom 66. člena ZUP/86, ki določa, da nepristojni organ zadevo pošlje brez odlašanja v odločanje pristojnemu organu, temveč je ves ta čas neutemeljeno ugovarjala svojo pasivno legitimacijo v postopku. Tožena stranka in pred njo že Upravna enota A nista upoštevali 13. člena ZUP/86 in 1. odstavka 68. člena ZUP/86, po katerih je upravni organ dolžan, da stranko seznani, kakšne so njene pravne možnosti v postopku, v konkretnem primeru, da bi seznanila tožnika, kakšne so njegove možnosti za pridobitev zahtevanega certifikata, tožniku pa tudi nista dali možnosti, da se izjasni o svoji zahtevi (kršitev načela zaslišanja stranke). Glede na to, da je bila tožena stranka pooblaščena za izdajo lastniških certifikatov, ter glede na to, da se je po dogovoru med njo in Ministrstvom za notranje zadeve RS baza evidenčnih računov enkrat mesečno ažurirala z novimi podatki, bi lahko od Ministrstva za notranje zadeve še pravočasno (pred koncem lastninjenja 1. 11. 1998) pridobila podatke, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev certifikata. Zato njen odstop pritožbe Ministrstvu za notranje zadeve ne spremeni dejstva, da je prav tožena stranka kriva za to, da tožnik ni pridobil certifikata. Takšno njeno početje je tudi nesmiselno, saj Ministrstvo za notranje zadeve sedaj nima več o čem odločati, ker po 1. 11. 1998 lastniški certifikati niso več plačilno sredstvo za nakup delnic.

Dne 24. 11. 2005 je tožnik sodišču sporočil, da tožbo razširja tudi na sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 213-306.259 (1341-02) z dne 15. 11. 2005, s katerim je bila zavržena vloga tožnika za dostavo njegovih podatkov Agenciji za plačilni promet RS zaradi izdaje lastniškega certifikata, zaradi nepristojnosti. Iz obrazložitve citiranega sklepa izhaja, da v konkretnem primeru ni bilo mogoče ugotoviti, kateri organ je pristojen za reševanje pritožbe v zadevi lastniškega certifikata, v pristojnost Ministrstva za notranje zadeve RS pa ta zadeva ne sodi. Tožnik navaja, da navedeni sklep Ministrstva za notranje RS dokazuje, da niti tožena stranka niti Ministrstvo za notranje zadeve RS po 10 letih ne moreta ugotoviti, kdo od njiju je pristojen za postopek v navedeni zadevi. Pripominja, da sta bila v Republiki Sloveniji samo dva upravna organa pristojna za postopanje v postopkih za izdajo lastninskih certifikatov in sicer Ministrstvo za notranje zadeve RS v postopkih ugotavljanja državljanskega statusa upravičencev ter tožena stranka, ki je realizirala izdajo certifikatov upravičencev. Po mnenju tožnika je glede na navedeno sodišče pristojno, da sporno zadevo reši tako, da razsodi, da je tožnik upravičen do povračila škode, katero je utrpel zaradi nepridobitve lastniškega certifikata, za katero pa je kriva tožena stranka. Tožnik meni, da je do povračila škode upravičen tudi na podlagi 26. člena Ustave RS.

Ker je tožnik vložil predmetno tožbo kot tožbo zaradi molka organa, je sodišče presojalo, ali so zanjo podani pogoji po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). Ta v 1. odstavku 65. člena določa, da če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz 1. oziroma 5. odstavka 61. člena ZUS samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Če pristojni organ ne ravna po navodilu iz prejšnjega odstavka in stranka zaradi tega vloži tožbo, ravna sodišče po 2. in 3. odstavku 61. člena ZUS. Po navedeni določbi sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča (1. odstavek 61. člena ZUS) in kadar pristojni organ ne izda v 30 dneh po odpravi upravnega akta oziroma v roku, ki ga določi sodišče, novega upravnega akta, in tega ne stori niti na posebno zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh, če stranka s tožbo zahteva od sodišča, da odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, in je to zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice potrebno (2. odstavek 61. člena ZUS). V takem primeru sodišče od pristojnega organa zahteva pojasnilo, zakaj upravnega akta ni izdal. Pristojni organ mora pojasnilo sporočiti v roku 7 dni. Če tega ne stori ali če ga dano sporočilo po mnenju sodišča ne opravičuje, sodišče odloči o stvari, v nasprotnem primeru pa tožbo zavrže. V obravnavani sporni zadevi je sodišče predhodno odločilo s sodbo U 1539/98-24 z dne 18. 10. 2000 in na podlagi določbe 1. odstavka 65. člena ZUS toženi stranki kot pristojnemu organu naložilo, da izda odločbo o tožnikovi pritožbi z dne 2. 3. 1995 v roku 30 dni. Ker tožena stranka navedene (pravnomočne) sodbe ni upoštevala, je tožnik vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, da ugotovi, da je imel pravico pridobiti certifikat v procesu lastninjenja družbene lastnine v RS ter da mu je bila ta pravica odvzeta zaradi protiustavnega in protizakonitega ravnanja tožene stranke, zaradi česar so mu nastale škodljive posledice. V smislu 3. odstavka 61. člena ZUS je tožena stranka sodišču na dopis z dne 18. 6. 2004 sporočila, da je zadevo 14. 6. 2004 odstopila v pristojno reševanje Ministrstvu za notranje zadeve, pri čemer sodišče ugotavlja, da je citirano sodbo Vrhovnega sodišča RS s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper sodbo opr. št. U 1539/98-24 z dne 18. 10. 2000 prejela 16. 4. 2004. Sodišče v obravnavanem primeru ugotavlja, da odločitev o tožnikovi pritožbi z dne 2. 3. 1995 zaradi narave zadeve ni več možna(konec lastninjenja dne 1. 11. 1998, Zakon o zaključku lastninjena in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, Uradni list RS, št. 30/98). Tožnik je namreč dne 14. 2. 1995 pri Upravni enoti A zahteval, da dostavi njegove podatke pristojni Agenciji za plačilni promet zaradi izdaje certifikata, pritožil pa se je na akt Upravne enote A št. 208-1115/91-1/95 z dne 17. 2. 1995, s katerim je bila njegova zahteva zavrnjena z obrazložitvijo, da eden od pogojev iz 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ni bil izpolnjen in da zaradi tega ne glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-156/93-17 z dne 6. 10. 1994 tožnik ni upravičen do certifikata. V pritožbi je navedel, da je na podlagi dejstev, da je pravočasno vložil prošnjo za pridobitev državljanstva RS po 40. členu Zakona o državljanstvu ter glede na citirano odločbo Ustavnega sodišča RS upravičen do certifikata, zaradi česar je toženo stranko prosil, da mu izda odločbo, s katero se mu bo priznala pravica do certifikata. O takšni pravici, o kateri naj bi se sedaj odločalo (molk organa) pa sedaj ni možno, glede na to, da je bil v letu 1998 sprejet Zakon o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98) ter na njegovi podlagi sprejeta Uredba o postopku zapiranja evidenčnih računov imetnikov lastniških certifikatov in uporabi lastniških certifikatov (Uradni list RS, št. 48/98).

Čeprav tožnik tožbe ni vložil v smislu 3. odstavka 1. člena ZUS, po katerem se v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pa iz njegovih tožbenih navedb izhaja, da uveljavlja tudi nezakonito in protiustavno ravnanje tožene stranke, ker ni odločila o njegovi pritožbi.

V predmetni zadevi je bila dne 9. 12. 2005 razpisana glavna obravnava, na kateri sta tožnik in tožena stranka vztrajali pri vseh dotedanjih navedbah iz pisnih vlog, ki se nahajajo v predloženih upravnih spisih in v sodnem spisu.

Na podlagi vseh zbranih podatkov je sodišče ocenilo, da je bila zaradi molka organa tožene stranke v zvezi s tožnikovo pritožbo z dne 2. 3. 1995 kršena njegova ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS, po katerem je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Sodišče je ugotovilo, da je bila podlaga za odločitev tožene stranke o tožnikovi pritožbi podana na podlagi 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), po katerem o pritožbi zoper odločbo, ki jo je izdala na prvi stopnji Upravna enota, odloča stvarno pristojno ministrstvo. Pristojnost organa druge stopnje za odločanje o pritožbi se v konkretnem primeru presoja glede na organ, ki je izdal odločbo prve stopnje, ne pa po tem, v kakšni stvari je bila izdana odločba, ki se izpodbija s pritožbo. V predmetni zadevi je bil na podlagi 15. člena Uredbe o izdaji, razdelitvi in uporabi lastniških certifikatov (Uradni list RS, št. 40/93, 72/93, 17/94, 47/94, 8/95) pristojni organ za odločanje na prvi stopnji tedaj pristojni (občinski) prvostopni upravni organ za notranje zadeve. Po citirani določbi je imel namreč imetnik certifikata, ki je menil, da vrednost izdanega certifikata na njegovem evidenčnem računu ne ustreza vrednosti na podlagi zakona oziroma upravičenec, ki mu certifikat sploh ni bil izdan in mu ni bil odprt evidenčni račun pri SDK, možnost, da je od pristojnega občinskega upravnega organa za notranje zadeve zahteval, da ta Službi družbenega knjigovodstva (SDK) sporoči natančne podatke o državljanstvu in starosti upravičenca. V predmetni zadevi je tožnik pri Upravni enoti A dne 13. 2. 1995 vložil zahtevo za dostavo njegovih podatkov Agenciji za plačilni promet A, Upravna enota A pa je z odločbo št. 208-1115/91-1/95 z dne 17. 2. 1995 zavrnila tožnikovo zahtevo, na katero se je tožnik pritožil. V kolikor je tožena stranka menila, da ni pristojna za odločanje o pritožbi, bi morala ravnati v skladu s 4. odstavkom 66. člena ZUP/86 in bi morala tožnikovo pritožbo brez odlašanja poslati pristojnemu organu, v tem primeru Ministrstvu za notranje zadeve RS. Po določbi 4. odstavka 66. člena ZUP/86, če dobi organ po pošti vlogo, ki jo ni pristojen sprejeti, pa ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, jo pošlje brez odlašanja pristojnemu organu oziroma sodišču in to sporoči stranki. Če organ, ki je dobil vlogo, ne more ugotoviti, kateri organ je zanjo pristojen, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki. Po presoji sodišča dejstvo, da je tožena stranka tožnikovo pritožbo odstopila Ministrstvu za notranje zadeve RS dne 14. 6. 2004 (ki je nato pritožbo zavrglo, ker je štelo, da ni pristojno za odločanje), tožene stranke ne odvezuje njene odgovornosti za nezakonito ravnanje (opustitev) v zvezi s tožnikovo pritožbo, o kateri bi morala odločiti takoj po njenem prejemu leta 1995, ko je še obstajala možnost za pridobitev lastninskega certifikata ob izpolnjenem pogoju državljanstva Republike Slovenije.

K točki 2. izreka: Sodišče je tožnika v zvezi z njegovim odškodninskim zahtevkom zoper toženo stranko v višini 400.000,00 SIT napotilo na pot pravde. Tožnik je v upravnem sporu uveljavljal pravico do pridobitve lastninskega certifikata v postopku lastninjenja družbenega premoženja, vendar pa sodišče v tem upravnem sporu ni ugotavljalo, ali je bil tožnik do pridobitve certifikata tudi dejansko upravičen, ker je bila tožba vložena zaradi molka organa tožene stranke, ki bi morala ravnati z njegovo pritožbo zoper prvostopni upravni akt v skladu z določbami ZUP/86, da bi lahko pristojni upravni organ odločal, ali ima tožnik pravico do pridobitve certifikata. Ker tožnik v tožbi zatrjuje, da je zaradi nepravočasne odločitve o njegovi pravici utrpel premoženjsko škodo, bo moral povračilo škode zahtevati od Republike Slovenije v skladu s 26. členom Ustave RS, za odločanje o tem pa je pristojno sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku v skladu z določili 98., 99. in 101. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji).