Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 11. 2020 in št. ... z dne 24. 8. 2020 ter zadevo vrnilo tožencu v novo upravno odločanje. Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sprejema odločitev, da se razveljavita odločbi toženca z dne 9. 11. 2020 in 24. 8. 2020, in da se tožniku povrnejo stroški postopka. Sprejema tudi izvedensko mnenje v delu, da so zneski osnovnih plač za leti 1990 in 1991 nepravilni. Zavrača pa izračun pokojnine na način, da se od leta 1990 do 1996 upoštevajo zaostanki plač, ki jih je izvedenec uporabil pri preračunavanju neto plače nazaj v bruto. Ne strinja se s postopkom izračunavanja plač z upoštevanjem zaostankov plač v neto vrednostih, kot da so bile plače izplačane redno. Od leta 1992 dalje velja sistem izračunavanja neto plač s povprečno davčno stopnjo, izključno samo za potrebe izračuna pokojninske osnove, ne pa za izračun neto plače, ki se mesečno izplačuje. Sodni izvedenec je na vprašanje, če obstajajo zaostanki plač v bruto zneskih, ali se ti lahko uporabijo v izračunu in ni potrebe, da se neto zneski plač preračunavajo v bruto s povprečno davčno stopnjo, odgovoril pritrdilno. Kljub temu je v izračunu sledil metodologiji toženca in je znesek za leto 1992 preračunal nazaj v bruto znesek po povprečni davčni stopnji. Upoštevati se mora valorizirane vrednosti zaostankov plač za leta 1990, 1991 in 1992. Izvedenec je navedel, da gre v osnovo plača, ki je dosežena na podlagi dela in ne morebitna revalorizacija, ki jo ZLPP priznava kot revalorizirano terjatev za neizplačane plače na dan 1. 1. 1993, zato se revalorizirana plača ne more upoštevati. Ne drži, da zaostanki plač niso plačani iz dela. Plačilo zaostanka plač je bilo izvedeno v obliki delnic in to šele leta 1996. Davki in prispevki so bili obračunani in plačani od revalorizirane vrednosti na dan 1. 1. 1993. Izhodišče sodnega izvedenca je grajeno na predpostavki, kot da so bili zaostanki plač v letih 1990, 1991 in 1992 vse do leta 1996 izplačani redno ob plačah. Določbi 39. člena ZPIZ-1 in 30. člena ZPIZ-2 ne navajata kakšna plača naj se upošteva, navajata samo izplačano plačo in ta je bila v revalorizirani vrednosti. To pomeni, da se uporabljajo davčne stopnje, ki so bile uporabljene ob izplačilu akontacij osebnega dohodka in ne povprečna davčna stopnja, ki se uporablja pri izračunu neto plače za potrebe izračuna pokojnine. Davki in prispevki so bili kot zaostanki plač revalorizirani na dan 31. 12. 1992. Iz tega sledi, da je potrebno v izračunu pokojnine upoštevati revalorizirane vrednosti zaostanka plač, ker so bili vsi davki in prispevki v pokojninsko blagajno odvedeni v revalorizirani vrednosti in to po dejanski davčni stopnji in ne po povprečni davčni stopnji, ki se uporablja pri izračunu neto plače za posamezno leto. Revalorizacija je ohranjanje vrednosti plače na dan izplačila. Obrazec M8 in dokazilo o plačilu davkov in prispevkov kaže na to, da je razlika nastala in ta je bila pokrita z obrazci M8 za leti 1993 in 1994. Preostanek dolga, ki je bil ugotovljen po 1. 1. 1993 dalje je bil uporabljen za nakup delnic podjetja A. razreda C, šele 13. 12. 1996. S tem je bil pokrit dolg za obdobje od 1. 1. 1993 do 16. 12. 1996. Plačilo za zaostanke plač po letu 1993 je bilo izvedeno 29. 12. 1997 in 1. 10. 1998. To pomeni, da so bile te dajatve plačane leta 1997 in 1998 iz naslova razlike neizplačanih plač pri notranjem odkupu delnic, torej pozneje kot so bile vpisane delnice v KDD. ZPIZ/92, ZPIZ-1 in ZPIZ-2 niso dovoljevali upoštevanje zaostankov plač, s katerimi so bile kupljene delnice podjetij po ZLPP vse do leta 2015. Pokojnine so se ponovno izračunale od 1. 7. 2015 dalje. Pokojnina je napačno izračunana. Zaostanki so nastali tudi po letu 1993 in delnice razreda C niso upoštevane v izračunu. Tako izračunani zaostanek naj se upošteva v letu 1996, ker je bil v tem letu sklenjen sporazum o prenovitvi obveznosti in izveden vpis delnic. Predlaga, da sodišče naloži tožencu ponovni izračun z upoštevanjem zaostankov plač v neto revalorizirani vrednosti in zaostanke plač od 1993 do 1996, katerih del je bil uporabljen v notranjem nakupu delnic podjetja A. in zaradi odločitve toženca ni bil zajet v izračunu pokojnine vse do sklepa ustavnega sodišča. Sodišče ni sledilo predlogu za postavitev drugega sodnega izvedenca, čeprav postavljeni izvedenec zakonskih določil ni upošteval, zaradi česar se poraja dvom v njegovo strokovnost in nepristranskost, tožniku pa se je odvzelo pravico do poštenega in nepristranskega sojenja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialno pravno pravilna.

5. Po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 je moral Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pri izračunu pokojninske osnove upoštevati tudi del plač s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup.1 Tožniku, ki se je upokojil po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), je bila zato z odločbo toženca z dne 5. 9. 2015 ponovno odmerjena starostna pokojnina v znesku 1.057,80 EUR na mesec od 1. 7. 2015 dalje. Tožnik je 9. 12. 2016 pri tožencu podal zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ki jo je toženec s sklepom z dne 8. 5. 2017 zavrgel, pritožbo tožnika pa z odločbo z dne 8. 8. 2017 zavrnil. S sodbo I Ps 1616/2017 z dne 13. 6. 2019 je sodišče dokončno odločbo in sklep toženca odpravilo in zadevo vrnilo v novo upravno odločanje.2 Ta odločitev je bila potrjena s sodbo opr. št. Psp 287/2019. 6. Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 9. 11. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 8. 2020, izdane v ponovljenem upravnem postopku. Odločeno je bilo, da se tožniku od 1. 1. 2017 dalje pokojnina ponovno odmeri in znaša 1.089,25 EUR na mesec, s 1. 1. 2018 znaša 1.113,22 EUR na mesec, s 1. 4. 2018 znaša 1.125,46 EUR na mesec, s 1. 1. 2019 znaša 1.155,85 EUR na mesec, s 1. 12. 2019 znaša 1.173,19 EUR na mesec in s 1. 1. 2020 znaša 1.210,73 EUR na mesec. Že izplačani zneski pokojnine se poračunajo od 1. 1. 2017 dalje in se odločba toženca z dne 5. 9. 2015 razveljavi.3

7. Sporno je, ali je bila tožniku pravilno izračunana pokojninska osnova in posledično odmerjena pravilna višina pokojnine.

8. ZPIZ-1 v prvem odstavku 39. člena določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša (pokojninska osnova).4

9. Z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) in na njegovi podlagi sprejeto Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Uredba) je urejen postopek in izdaja potrdil za premalo izplačano plačo. Delavci so v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja za premalo izplačano plačo dobili potrdilo, ki so ga lahko uporabili pri privatizaciji podjetij. Gre le za neizplačane dele neto osnovnih plač do 1. 1. 1993 (25.a člen ZLPP). Uredba v prvem odstavku 3. člena določa, da se je delavcu izdalo potrdilo za razliko med višino bruto osnovnih plač, ki bi jih prejel ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti (v skladu s 33. členom SKPG) po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač ter dejansko izplačanimi bruto osnovnimi plačami po odbitku davkov in prispevkov iz bruto plač. Skladno s 5. členom Uredbe so se mesečni zneski razlik valorizirali z mesečnimi rastmi cen na drobno do vključno 31. 12. 1992. 10. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je pridobilo izvedensko mnenje izvedenca s področja ekonomije, lahko utemeljeno zaključilo, da toženec pri ponovni odmeri starostne pokojnine tožniku ni upošteval pravilne osnove neto izplačanih plač za leti 1990 in 1991. Za leto 1990 je upošteval nepravilen znesek prejetih neto plač in sicer v višini 121.786,80 SIT, pravilen znesek pa znaša 125.557,40 SIT. Enako je ugotovil za leto 1991 in sicer, da je toženec upošteval nepravilen znesek prejetih neto plač v višini 217.695,50 SIT, namesto pravilnega 218.072,80 SIT. Posledično so nepravilne skupne neto osnove (izplačana plača in plača v obliki delnic), ki za leto 1990 znaša 137.780,40 SIT5 in za leto 1991 292.738,80 SIT.6 Pravilno pa je toženec upošteval osnove za leta od 1992 do 1994. 11. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.

12. Izvedenec je pri podaji mnenja in preračunu plače iz neto plače nazaj na bruto pravilno upošteval določbe ZPIZ-1 (četrti odstavek 39. člena) oziroma ZPIZ-2 (drugi odstavek 30. člena). Skladno s četrtim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Bruto sistem obračunavanja osnov je bil uveljavljen v letu 1991 z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92). Pri izračunu pokojninske osnove se za čas do 31. 12. 1991 prejete plače in osnove, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih (tako v prehodni določbi 311. člena ZPIZ/92 in enako v prvem odstavku 408. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je zato v izvedenskem mnenju po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj podlage za sprejeto odločitev.

13. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je pri ugotavljanju pokojninske osnove ključno v katerem obdobju je tožnik prejel nižje izplačane plače in kdaj so bile te izplačane. Pri tem ni pomembno statusno vprašanje lastninskega preoblikovanja družbe, torej da naj bi se lastninjenje v družbi A. opravilo tudi v letu 1993. Da neizplačanih plač po 1. 1. 1993 ni mogoče primerjati z neizplačanimi plačami pred 1. 1. 1993, kar sta urejala ZLPP in Uredba, se je izrekla že sodna praksa (Psp 110/2021). Neizplačane plače po 1. 1. 1993 so se z davčnega vidika štele kot izplačane plače in je bilo treba obračunati vse prispevke in davke na dan obračuna neizplačanih plač.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nestrokovnosti izvedenskega mnenja in predlog za postavitev drugega izvedenca. Po tretjem odstavku 254. člena ZPP bi bilo sodišče dolžno drugega izvedenca postaviti le, če bi bila v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne bi dalo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Ta pogoj v tožnikovem primeru ni podan. Nestrinjanje in nezadovoljstvo z izvedenskim mnenjem, ki ni skladno s pričakovanjem tožnika, ne pomeni vsebinskega razloga za imenovanje drugega izvedenca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo mnenje sodnega izvedenca za jasnega, popolnega in prepričljivega, je pravilno zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Posledično z zavrnitvijo predloga za postavitev drugega izvedenca ne gre za kršitev pravice do nepristranskega in enakega obravnavanja pred sodiščem.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Ta del plač se zaradi neustavne ureditve v 4. alineji 46. člena ZPIZ/92, po kateri se za izračun pokojninske osnove ni štel del plač ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup, ob upokojitvi v pokojninsko osnovno ni upošteval. 2 Zaradi presoje ali so izpolnjeni pogoji za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2 (neprava obnova postopka). 3 Po ponovnem preverjanju matične evidence zavarovancev je bilo ugotovljeno, da so zneski neizplačanega dela neto osnovnih osebnih dohodkov od leta 1990 do 1992 drugačni, kot jih je podjetje A. d. o. o. posredovalo tožencu. 4 Tako tudi v prvem odstavku 30. člena ZPIZ-2. 5 (125.557,40 SIT + 12.223,00 SIT) 6 (218.072,80 SIT + 74.666,00 SIT)