Jedro

Gostinska dejavnost ni nevarna dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba ter sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu morata toženca solidarno plačati 85.684,46 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku pa je naložilo, da mora povrniti nastale pravdne stroške, in sicer toženki 2.191,68 EUR, tožencu 2.575,90 EUR in stranskemu intervenientu 2.570,90 EUR, vsem trem z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Poleg sodbe izpodbija tudi sklep o dopustitvi stranske intervencije. Predlaga njuno ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Vztraja, da sodišče stranske intervencije ne bi smelo dovoliti, ker zavarovanje toženkine odgovornosti po splošnih pogojih ne krije naklepno povzročene škode, kot jo uveljavlja tožnik v tej pravdi. Sodišče je zmotno ugotovilo intervencijski interes. Stranski intervenient posledično ni upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov. Tudi o preostalih pravdnih stroških je sodišče napačno odločilo. V izreku manjka odločitev o tožnikovih stroških, ki se ne glede na uspeh izplačajo iz proračuna, saj je bila tožniku odobrena brezplačna pravna pomoč. Stroške, ki jih mora tožnik plačati nasprotnikom, je sodišče glede na odvetniško tarifo napačno odmerilo. Toženki pripada kvečjemu 836,82 EUR, tožencu pa 913,50 EUR, obema z DDV. Napačna in protislovna je ugotovitev v sodbi, da ni podana toženčeva pasivna legitimacija. Poleg tega je sodišče zagrešilo več relativnih bistvenih kršitev in absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jih pritožba povzema na skupno petih straneh. Sodišče je napačno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati časa in kraja nastanka škode ter da so mu škodo prizadejali policisti. Zmotno in nepopolno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede uporabe prisilnih sredstev. Napačen je zaključek, da tožnik v obravnavanem policijskem postopku ni utrpel nobenih poškodb. Tožnik opozarja na izpoved priče A. A., da mu je tožnik povedal, da so ga pretepli policisti. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

3. Toženca in stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

O stranski intervenciji:

5. Tožnik stranskemu intervenientu neupravičeno odreka intervencijski interes. Toženka je namreč svojo odškodninsko odgovornost zavarovala pri stranskem intervenientu. Ta ima zato brez dvoma pravni interes, da v tej pravdi zmaga toženka (prvi odstavek 199. člena ZPP), kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Res je, da zavarovalnica po predloženih splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti (prvi odstavek 3. člena) ne jamči in ne povrne škode, če je zavarovanec nesrečo povzročil z naklepom. Tožnik ob tem pozablja, da je toženki očital tako krivdno kot objektivno odgovornost in da je naklep (pravilno: namen) po 135. členu Obligacijskega zakonika (OZ) le ena od stopenj krivde. Sodišče prve stopnje je zato kljub tožnikovemu nasprotovanju utemeljeno dopustilo stransko intervencijo. Pri tem ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev.

6. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo v delu, ki se nanaša na dopustitev stranske intervencije zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

O glavni stvari:

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožnikovim odškodninskim zahtevkom celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti očitanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Za svojo odločitev je namreč navedlo izčrpne, jasne, razumljive in neprotislovne dejanske in pravne razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Izpodbijano sodbo je brez dvoma mogoče preizkusiti. Vsebino izvedenih dokazov je sodišče korektno povzelo. Tudi pri dokazni oceni je ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Glede na izid dokaznega postopka je povsem upravičeno podvomilo o tožnikovih trditvah glede nastanka njegovih poškodb in vzroka zanje. Pritožbeni očitki, ki jih sodišče zaradi njihove izjemne in nepotrebne gostobesednosti ter deloma perpleksnosti ne povzema, ne vzbujajo nikakršnih pomislekov o nosilnih razlogih sodbe. Že v sodbi povzeta nasprotja med tožnikovimi trditvami in njegovo izpovedjo zadoščajo za resen dvom o tožnikovi verodostojnosti. Tudi priča A. A., na katerega se pritožba posebej sklicuje, je lahko izpovedal le o tem, kar mu je o domnevnem škodnem dogodku povedal sam tožnik. Nobena druga od številnih zaslišanih prič tožnikove izpovedi ni potrdila. Nadalje ni mogoče prezreti nasprotja med tožnikovo zdravstveno dokumentacijo in njegovimi trditvami o času in načinu poškodovanja. Ob ugotovitvi, da je tožnik s kršitvijo javnega reda in miru sam izzval ukrepanje policistov, da je bil policijski postopek zoper tožnika pravilen in zakonit ter da zoper tožnika v tem postopku niso bila uporabljena nobena prisilna sredstva, vzroka za tožnikove poškodbe ni mogoče pripisati toženki. Potemtakem je razpravljanje o njeni morebitni objektivni ali krivdni odgovornosti odveč. Enako velja tudi za tožnikov zahtevek zoper toženca, ki v času škodnega dogodka ni bil obratovalec oziroma nosilec gostinske dejavnosti v lokalu, kamor naj bi policisti prišli po tožnika. Tožnikova teza, da naj bi bila gostinska dejavnost posebej nevarna, kar predstavlja podlago za objektivno odškodninsko odgovornost, je tako očitno nerazumna, da ne terja obrazloženega odgovora. Tožbeni očitki tožencu, da je protipravno stregel alkohol, da ni poskrbel za varnost v lokalu in da je ta obratoval preko dovoljenega obratovalnega časa, pa so nesklepčni. Ni jasno, kako bi bile očitane kršitve in opustitve lahko vzrok za zatrjevane tožnikove poškodbe, ki naj bi mu jih prizadejali policisti.

8. Sodišče prve stopnje je po navedenem tožniku utemeljeno odreklo zahtevano odškodnino, ker ni dokazov, da sta mu škodo povzročila toženca. Tožnik drugačne odločitve o svojem tožbenem zahtevku zato ne more doseči. Njegovi pritožbeni očitki glede ugotovljenega dejanskega stanja se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki za odločitev niso pomembna, medtem ko zatrjevane kršitve materialnega prava niso ustrezno obrazložene, da bi bilo nanje mogoče smiselno odgovoriti.

O stroških postopka:

9. Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Ker je v pravdi propadel, mu toženca po prvem odstavku 154. člena ZPP ne dolgujeta povračila njegovih stroškov. Odločitev o teh (oziroma njihova odmera) navkljub dejstvu, da je bila tožniku v postopku odobrena brezplačna pravna pomoč, ne sodi v izrek sodbe. Pač pa se toženec glede na izid pravde ne more izogniti povrnitvi pravdnih stroškov, ki so v postopku nastali tožencema in stranskemu intervenientu. Sodišče prve stopnje jih je v nasprotju s pritožbenimi očitki pravilno odmerilo. Tako struktura kot višina stroškov je skladna z odvetniško tarifo. Njihov izračun, ki ga ponuja pritožba, je očitno napačen, zato za predlagano znižanje stroškov postopka ni podlage.

Sklepno:

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje tudi pritožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijano sodbo, zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene tožnikove pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s pritožbo propadel, mora te stroške kriti sam.