Jedro

Pravdni stranki sta se dogovorili, da bo tožnica delo v rednem delovnem razmerju opravljala za minimalno plačo in da bosta stranki v pogodbo o zaposlitvi višji znesek zapisali zgolj zato, da bi tožnica lahko pridobila posojilo pri banki. Direktor tožene stranke je od tožnice zahteval, da mu vrne „preveč“ izplačano plačo, kar je tožnica tudi storila. Ne glede na to, da je tožena stranka tožnici višje plače izplačevala zgolj zaradi možnosti pridobitve posojila, ji to ne daje pravice, da del denarja zahteva nazaj. Tudi v tem primeru velja določba 191. člena OZ. Ta določa, da tisti, ki je kaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da zahteva vračilo višje plače od tiste, ki je bila ustno dogovorjena in višjega plačila ni izvršila zato, da bi se izognila sili. Zato tožnica od tožene stranke utemeljeno zahteva vračilo vtoževanega zneska.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku točke I, v prvem odstavku točke II, točki IV/1 in prvem odstavku točke V izreka delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici plačati znesek 880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 280,00 EUR od 2. 2. 2010 do plačila, od zneska 300,00 EUR od 27. 2. 2010 do plačila in od zneska 300,00 EUR od 31. 3. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni.

Tožničin zahtevek, ki se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje 15. 10. 2009 do 31. 12. 2009 obračunati premalo izplačane plače v skupni višini 1.467,97 EUR bruto ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati neto razliko v plačah, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 215,11 EUR od 11. 11. 2009 do plačila, - 387,34 EUR od 11. 12. 2009 do plačila, - 346,52 EUR od 11. 1. 2010 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati premalo izplačana nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni za obdobje 1. 5. 2010 do 23. 1. 2012 v skupni višini 15.553,06 EUR bruto ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov plačati neto razliko v nadomestilih plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska: - 129,98 EUR od 11. 5. 2010 do plačila, - 327,88 EUR od 11. 6. 2010 do plačila, - 496,47 EUR od 11. 7. 2010 do plačila, - 496,47 EUR od 11. 8. 2010 do plačila, - 496,47 EUR od 11. 9. 2010 do plačila, - 496,47 EUR od 11. 10. 2010 do plačila, - 475,57 EUR od 11. 11. 2010 do plačila, - 496,47 EUR od 11. 12. 2010 do plačila, - 519,58 EUR od 11. 1. 2011 do plačila, - 476,15 EUR od 11. 2. 2011 do plačila, - 456,14 EUR od 11. 3. 2011 do plačila, - 519,58 EUR od 11. 4. 2011 do plačila, - 476,15 EUR od 11. 5. 2011 do plačila, - 497,38 EUR od 11. 6. 2011 do plačila, - 497,38 EUR od 11. 7. 2011 do plačila, - 476,76 EUR od 11. 8. 2011 do plačila, - 519,48 EUR od 11. 9. 2011 do plačila, - 497,38 EUR od 11. 10. 2011 do plačila, - 476,15 EUR od 11. 11. 2011 do plačila, - 497,38 EUR od 11. 12. 2011 do plačila, - 498,51 EUR od 11. 1. 2012 do plačila, - 394,23 EUR od 11. 2. 2012 do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo, se zavrne.

Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.624,07 EUR v roku 15 dni“.

V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (točka III in IV/2 - v delu, ki se nanaša na tožnico) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je tožnici dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 46,43 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici za obdobje od 15. 10. 2009 do 31. 12. 2009 obračuna premalo izplačane plače v skupni višini 1.467,97 EUR bruto ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplača neto razlike v plačah, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih v izreku navedenih zneskov od njihove zapadlosti, tj. od 11. dne v mesecu za prejšnji mesec (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za izplačilo konkretnega neto zneska razlike v plačah ter za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 10. do 11. dne v mesecu od posamezne neto razlike v plači preteklega meseca (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna premalo izplačano nadomestila plače zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni za obdobje od 1. 5. 2010 do 23. 1. 2012 v skupni višini 15.553,06 EUR bruto ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov plača neto razliko v nadomestilih plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je višji zahtevek za izplačilo konkretnega neto zneska razlike v nadomestilih plače ter za izplačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 10. do 11. dne v mesecu od posamezne neto razlike v nadomestilu plače za čas od julija 2011 do januarja 2012 (drugi odstavek točke II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 obračuna 125,00 EUR bruto, za leto 2010 800,00 EUR bruto in za leto 2011 850,00 EUR bruto ter ji po odvodu davka izplača neto zneske regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 93,75 EUR od 1. 1. 2010 do plačila, od zneska 600,00 EUR od 2. 7. 2010 do plačila in od zneska 637,50 EUR od 2. 7. 2011 do plačila (prvi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za izplačilo konkretnih neto zneskov regresa za letni dopust (drugi odstavek točke III izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnici plača znesek 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 300,00 EUR od 2. 2. 2010, od zneska 300,00 EUR od 27. 2. 2010 in od zneska 300,00 EUR od 31. 3. 2010; zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije v višini 10.000,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka (točka IV izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije stroške postopka, razen stroškov izvedenskega mnenja (prvi odstavek točke V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 345,49 EUR na račun sodišča prve stopnje, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka (drugi odstavek točke V izreka).

Zoper točko IV izreka izpodbijane sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka (prvi odstavek točke V izreka) se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica glede zahtevka za vračilo zneska 900,00 EUR ni zadostila kriterijem dokaznega bremena. Šlo je za dogodke, ki so se odvijali le med tožnico in direktorjem tožene stranke. Sodišče prve stopnje bi pri oceni verodostojnosti direktorja tožene stranke moralo izhajati iz celotnega razmerja med tožnico in toženo stranko. Na takšen način kot to zahteva sodišče prve stopnje so dogovori na štiri oči nedokazljivi, zato bi sodišče prve stopnje glede dejanskega stanja moralo izhajati iz drugih indicov, ki tvorijo sklenjen krog glede tega dela tožbenega zahtevka. Tudi pri zahtevku za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije je potrebno obravnavati celoto vseh ravnanj tožene stranke in njenega direktorja od trenutka, ko je tožnica odšla na bolniško. Trpinčenje, diskriminacije in povračilni ukrepi so razvidni iz očitka tožnici, da je 8. 4. 2010 samovoljno zapustila delovno mesto ter iz obeh nezakonitih odpovedi pogodbe o zaposlitvi in enostranskega znižanja plače v marcu 2010 in znižanja nadomestila plače v oktobru 2010. S takšnim ravnanjem je tožena stranka na tožnico nedopustno pritiskala in jo socialno ogrožala, čeprav je vedela za njen slab socialni položaj in hudo zdravstveno stanje. Nesprejemljivo je, da se vsako dejanje presoja posebej, temveč bi sodišče prve stopnje moralo presojati celoten sklop ravnanj tožene stranke. Vsi postopki zoper tožnico so se začeli po tistem, ko je tožnica šla na bolniško. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj sodišče angažira izvedenca medicinske stroke, ki bo pomagal pri ugotavljanju obstoja diskriminatornih ravnanj in povračilnih ukrepov tožene stranke, kot tudi pri ugotavljanju vzročne zveze in obsega škode, ki je nastala tožnici. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožnica uspela skoraj z dvemi tretjinami tožbenega zahtevka.

Zoper ugodilni del I., II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje postavilo previsok dokazni standard glede nespornega ustnega dogovora, da ima tožnica, tako kot vse druge točajke, zagotovljeno samo minimalno plačo. Takšen dogovor sta stranki nedvomno sklenili, direktor tožene stranke pa je želel pomagati tožnici, ki mu je natvezila, da višjo plačo potrebuje samo na papirju, da bi tako lažje pridobila kredit pri banki. Direktor tožene stranke je tožnici verjel in z njo podpisal pogodbo o zaposlitvi v kateri je bila določena plača v sporni višini 1.200,00 EUR, čeprav je bil dogovor, da bo tožnica prejemala takšno plačo kot vse točajke v lokalu, tj. minimalna plača. Sodišče prve stopnje je kot odločilno štelo to, da je direktor tožene stranke 17. 3. 2010 vsem zaposlenim izdal sklep o znižanju plače, kar naj bi dokazovalo, da so bile plače zaposlenih prej višje, kar pa nikakor ne drži. Navedeni sklep bi sodišče prve stopnje moralo presojati v luči dejstva, da tožena stranka pri razreševanju situacije ni imela nobene pravne pomoči. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta pri dogovarjanju o višini plače bila prisotna le tožnica in direktor tožene stranke, saj je bila prisotna tudi priča A.A.. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožničin zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice: Tožnica sicer izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnica direktorju tožene stranke ob izplačilu plač za januar, februar in marec 2010 vrnila vsakič po 300,00 EUR. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da je plačo obračunano v višini, kakršna je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, prejela le v januarju, februarju in marcu 2010 in da je ob teh izplačilih direktorju tožene stranke morala vrniti po 300,00 EUR. Direktor tožene stranke je po drugi strani ves čas zanikal, da bi od tožnice zahteval vračilo dela plače in da bi mu ta denar dejansko izročila. Zatrdil je, da mu je tožnica trikrat dejansko vrnila le zneske, ki jih je od njega prejela kot posojilo. Res je sicer, da glede tega vprašanja ni bilo na voljo drugih neposrednih dokazov, razen izpovedb tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke, saj je vse potekalo le v neposrednih stikih med njima. Vendar pa kljub temu tega dela tožbenega zahtevka ni možno zavrniti zgolj na podlagi sklicevanja na pravila o dokaznem bremenu. Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbene obravnave ugotavlja, da vsi izvedeni dokazi skupaj vendarle kažejo na to, da tožnica govori resnico glede tega, da je toženi stranki vrnila del plače. Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da sta se stranki v resnici dogovorili, da bo tožnica delo v rednem delovnem razmerju opravljala za minimalno plačo in da bosta stranki v pogodbo o zaposlitvi višji znesek zapisali zgolj zato, da bi tožnica lahko pridobila posojilo pri banki. Tak dokazni zaključek izhaja ne le iz prepričljive izpovedbe priče A.A., temveč tudi iz logičnega sklepanja, na katerega utemeljeno opozarja tožena stranka. Naravnost neverjetno je, da bi druga delavka zaposlena pri toženi stranki prejemala minimalno plačo, tožnica pa bi za isto delo prejemala najmanj za eno tretjino višjo plačo. Ob takšnem dogovoru je seveda povsem verjetno, da je direktor tožene stranke od tožnice zahteval, da mu vrne „preveč“ izplačano plačo, kar je tožnica takrat tudi storila brez ugovorov.

Tožena stranka je tožnici plačo v višini 1.200,00 EUR bruto obračunala le za obdobje od januarja do marca 2010. Tožena stranka je tako očitno ravnala zato, da bi tožnica banki lahko predložila dokazilo o tem, da ima takšno plačo. Za pridobitev posojila pri banki namreč ne zadošča le pogodba o zaposlitvi, temveč mora kreditojemalec predložiti tudi zadnje tri plačilne liste. Ne glede na to, da je tožena stranka tožnici višje plače izplačevala zgolj zaradi možnosti pridobitve posojila, pa ji to ne daje pravice, da del denarja zahteva nazaj. Tudi v tem primeru velja določba 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Ta določa, da tisti, ki je kaj plačal, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka si ni pridržala pravice, da zahteva vračilo višje plače od tiste, ki je bila ustno dogovorjena. Prav tako je očitno, da tožena stranka višjega plačila ni izvršila zato, da bi se izognila sili. Direktor tožene stranke je zaslišan kot stranka zgolj zanikal, da bi mu tožnica denar vrnila ali pa, da bi to on od nje zahteval. Tožnica je zaslišana kot stranka izpovedala, da je na plačilno listo za januar 2010 zapisala, da je direktorju vrnila 280,00 EUR. Na plačilni listi je v resnici v rokopisu napisan ta znesek, ob njem pa je tudi tožničin podpis. Glede na izpovedbo tožnice in navedeno listino je pritožbeno sodišče štelo, da je tožnica direktorju tožene stranke vrnila ta znesek in ne 300,00 EUR, kot je navajala v tožbi. Za nadaljnja dva meseca, tj. za februar in marec 2010 pa pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je toženi stranki vrnila po 300,00 EUR. Navedeno pomeni, da tožnica od tožene stranke utemeljeno zahteva vračilo zneska 880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih plačilnih dni, ko je te zneske morala vrniti toženi stranki.

Tožnica pa se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo celote dejanj, ki jih je tožnica uveljavljala kot nedopustno diskriminacijo oziroma trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni le zapisalo, da je ugotavljalo dejansko in pravno stanje glede vseh očitkov tožnice v zvezi z uveljavljanjem diskriminacije in šikaniranja, temveč je to tudi dejansko storilo.

Tožnica kot dejanja neutemeljene diskriminacije in povračilnih ukrepov tudi v pritožbi izpostavlja, da ji je tožena stranka neutemeljeno očitala, da je 8. 4. 2010 samovoljno zapustila delovno mesto, da sta bili obe odpovedi, ki ju je tožena stranka podala tožnici nezakoniti in da je tožena stranka tožnici po marcu 2010 enostransko in nezakonito znižala plačo oziroma nadomestila plač. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča vsega navedenega ni možno opredeliti kot diskriminacijo, ki bi bila zoper tožnico uperjena zaradi njenega zdravstvenega stanja. Res je sicer, da sta bili pred sodiščem razveljavljeni obe odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ju je tožena stranka podala tožnici s sklicevanjem na samovoljno zapustitev dela dne 8. 4. 2010. Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2010 je bila ugotovljena z zamudno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 741/2010 z dne 26. 8. 2010. Za ugotovitev nezakonitosti je zadostovalo že to, da tožnici ni bil omogočen zagovor. Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 6. 2010 je bila ugotovljena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 988/2010 z dne 24. 11. 2010. Ta odpoved pa je bila nezakonita že zaradi tega, ker je tožena stranka tožnici ponovno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz istih razlogov, kot je to storila že pred tem. Vendar pa zaradi očitnega nepoznavanja prava povsem nepravilno podanih odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče opredeliti kot diskriminacijo in tudi ne kot trpinčenje na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da iz dokaznega postopka nikakor ne izhaja, da bi bile odpovedi tožnici podane zaradi njene bolezni, temveč so bile podane zaradi tožničinih ravnanj, ki jih je tožena stranka dojemala kot kršitev delovnih obveznosti. Pravilno je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tudi iz okoliščine, da je direktor tožene stranke tožnici prvi opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podal še preden je izvedel za tožničino bolezen, izhaja da odpovedi nista bili podani zaradi tožničinega zdravstvenega stanja.

Še toliko manj je kot diskriminatorno ravnanje možno opredeliti izplačevanje nižje plače v času od aprila 2010. Tožena stranka je zgolj uresničevala dogovor o izplačevanju plače v višini minimalne plače, kar je tožnica tudi prejela (z izjemo prvih treh mesecev v letu 2010), kasneje pa je prejemala nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni. Izplačevanja plače oz. nadomestila plače ob upoštevanju dogovora o prejemanju plače v višini minimalne plače ni mogoče šteti za diskriminacijo. Sicer pa tudi, če bi šlo za nepravilno znižanje plače in nadomestila plače, to še vedno ne bi pomenilo diskriminatornega ravnanja, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice v zvezi s plačilom za delo ni obravnavala drugače kot ostalih delavk.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da je delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo zneska 880,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 280,00 EUR od 2. 2. 2010, od zneska 300,00 EUR od 27. 2. 2010 in od zneska 300,00 EUR od 31. 3. 2010 in da je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2010. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi tožene stranke: Pritožba utemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala svojih trditev, da se je ob sklenitvi delovnega razmerja s tožnico dogovorila za minimalno plačo in da sta stranki v pogodbo o zaposlitvi višji znesek zapisali le zaradi tega, da bi tožnica pri banki lahko pridobila kredit. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izpovedba priče A.A., kakor tudi izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke glede tega vprašanja bolj verodostojna od izpovedbe tožnice. Dogovor o plačilu v višini minimalne plače ne izhaja le iz izpovedbe priče A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke, temveč je o tem možno sklepati tudi na podlagi dejstva, da je tudi druga delavka dobivala le minimalno plačo, da je tožnica tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi v oktobru, novembru in decembru 2010 prejela nižji znesek od tistega, ki je bil naveden v pogodbi, ne da bi tožnica pri toženi stranki glede tega ugovarjala. Na pritožbeni obravnavi je tožnica sicer trdila, da je v navedenih mesecih ob izplačilu po plačilni listi prejemala še plačilo na roke v višini razlike med s pogodbo dogovorjeno plačo in plačo izplačano preko transakcijskega računa. Pri tem tožnica ni pojasnila, zakaj je sicer v postopku zatrjevala, da je prejela le zneske, kakršni so navedeni na plačilnih listah, zaradi česar ji je sodišče prve stopnje za obdobje od 15. 10. 2008 do 31. 12. 2009 tudi dosodilo razliko med v pogodbi o zaposlitvi zapisanim zneskom 1.200,00 EUR in dejansko obračunanimi plačami na plačilnih listah.

Sodišče prve stopnje je o tem, da je bila med tožnico in toženo stranko v resnici dogovorjena višja plača sklepalo tudi na podlagi dopisa tožene stranke z dne 17. 3. 2010 o tem, da so prisiljeni v spremembah na področju plač in da s 1. 4. 2010 zaposlenim zagotavljajo minimalno plačo v skladu s predpisi. Vendar pa zgolj na podlagi tega dopisa ni možno sklepati, da je bila s tožnico dejansko dogovorjena višja plača. Tudi ta dopis je potrebno razlagati ob upoštevanju laičnosti ravnanja tožene stranke, saj je dopis bil poslan vsem zaposlenim, torej tudi tistim, ki so dejansko prejemali minimalno plačo, kakor izhaja iz njihovih izpovedb.

O obstoju dogovora za plačilo v višini 1.200,00 EUR bruto mesečno, prav tako ni možno sklepati na podlagi približnega izračuna, da bi neto znesek, obračunan iz tega zneska, znašal približno toliko kot za polni delovni čas obračunano plačilo v višini 5,00 EUR na uro. Pred redno zaposlitvijo je tožnica namreč prejemala plačilo v višini 5,00 EUR na uro, prav tako tudi priča B.B.. Vendar pa sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da je priča B.B. izpovedala, da celotno plačilo nikoli ni presegalo minimalne plače, pa tudi dejstva, da pri takšnem plačilu (tožnica je ves čas zatrjevala, da je šlo za delo na črno in plačilo na roke) niso bili obračunani ustrezni prispevki in davki.

Že zgoraj je razloženo, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici za obdobje od 15. 10. 2009 do 31. 12. 2009 dosodi razliko med obračunano plačo in plačo v višini 1.200,00 EUR mesečno, v nasprotju z izpovedbo tožnice na pritožbeni obravnavi, da naj bi to razliko že prejela izplačano na roke. Glede izplačil za čas od 1. 5. 2010 do upokojitve tožnice pa je potrebno ugotoviti, da je tožnica ta nadomestila prejemala ob upoštevanju dogovora s toženo stranko o plačilu v višini minimalne plače in v skladu z izplačili v obdobju, ki se upoštevajo pri odmeri nadomestila, zato je tudi ta del tožničinega zahtevka neutemeljen.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje glede plačila regresa za letni dopust, vendar v pritožbi ne navaja ničesar o tem, zakaj naj bi bila ta odločitev nepravilna. Zakoniti zastopnik tožene stranke je sam priznal, da regresa za letni dopust ni plačeval, ker ni imel sredstev. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici za leto 2009 dosodilo sorazmerni del regresa za letni dopust, ob upoštevanju določbe 2. člena Aneksa h Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 55/2009), ki je določal, da delavcem pripada regres za letni dopust v višini 750,00 EUR. Glede na to, da je bila tožnica v letu 2009 pri toženi stranki zaposlena dva meseca je upravičena do 2/12 tega zneska, kar znaša dosojenih 125,00 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici na podlagi 4. člena Kolektivne pogodbe v višini regresa za letni dopust za leto 2010 za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2010) regres za letni dopust za to leto dosodilo v vtoževani višini 800,00 EUR in za leto 2011 v višini 850,00 EUR v skladu s 4. členom Kolektivne pogodbe v višini regresa za letni dopust za leto 2011 dejavnost gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/2011).

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu točke I in II izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožničin zahtevek za obračun premalo plačane plače v skupni višini 1.467,97 EUR bruto za obdobje od 15. 10. 2009 do 31. 12. 2009 in za plačilo ustreznih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ter za obračun premalo izplačanega nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni za obdobje od 1. 5. 2010 do 23. 1. 2012 v skupni višini 15.553,06 EUR bruto, obračun davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov razlik z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečne razlike do plačila.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (odločitev o plačilu regresa za letni dopust) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje Zaradi delne ugoditve obema pritožbama se je bistveno spremenil uspeh obeh strank v tem sporu. Tožnica je uspela le z 8,94 % svojega zahtevka, kar obenem pomeni da uspeh tožene stranke v tem sporu znaša 91,06 %. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnice (brez upoštevanja stroškov izvedenca) znašajo 750,30 EUR, kar ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, pomeni, da je upravičena do povrnitve 8,94 % zneska, kar znaša 67,07 EUR. Obenem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke znašajo 1.528,05 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve 91,06 % tega zneska, kar znaša 1.391,14 EUR. Po medsebojni kompenzaciji obeh zneskov se pokaže, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti stroške postopka v znesku 1.324,07 EUR. Glede na vse navedeno je seveda neutemeljena tudi pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje, da sama krije svoje stroške postopka, saj je v resnici nasprotni stranki dolžna povrniti njene stroške postopka.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zahtevala le tožnica. Tožnica je izpodbijala zavrnilni del, to je odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne njen zahtevek v višini 10.900,00 EUR.

Tožnica je zavrnilni del izpodbijane sodbe uspela znižati za 880,00 EUR, kar pomeni da njen uspeh v pritožbenem postopku znaša 8,07 %. Pooblaščenec tožnice je pritožbene stroške priglasil ob upoštevanju vrednosti spora 29.696,03 EUR, kar je napačno, saj izpodbijani del znaša 10.900,00 EUR. Ob upoštevanju takšne vrednosti spornega predmeta nagrada za postopek po tar. št. 3210 znaša 259,20 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3212 194,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 znaša 20,00 EUR in 22 % DDV 104,19 EUR, skupno torej 577,79 EUR. Tožnica je upravičena do povrnitve 8,07 % tega zneska, kar znaša 46,63 EUR.