Jedro

Za novo stvar (v smislu določb o gradnji na tujem svetu) ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen.

Vrednost vlaganj sama po sebi ne pomeni, da je posledično nastala nova stvar.

Revizija se lahko vloži, če prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu glede odločitve o tožničinem denarnem zahtevku (5. točka izreka prvostopenjske sodbe) za znesek 10.529,54 EUR z obrestmi in glede odločitve o pravdnih stroških razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica 65/100 stanovanja ... (1. točka); da so ji toženke dolžne izstaviti pravno veljavno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica 65/100 stanovanja iz 1. točke; da v zapuščino po pok. B. M. ne sodi 65/100 stanovanja iz 1. točke; da je tožnica do polovice lastnica čolna PI 1057 z motorjem in na plačilo zneska 35.000,00 DEM (v tolarski protivrednosti) z obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na plačilo 15.000.000,00 SIT skupaj z obrestmi. Ugotovilo pa je, da je tožnica do polovice lastnica osebnega avtomobila Golf in zato polovica omenjenega avtomobila ne gre v zapuščino ter tožnici naložilo, da toženkam povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi navaja, da je izkazala, da je zapustniku skupno posodila 35.000,00 DEM in vztraja, da se ni odrekla temu denarju, čeprav je zaslišana izjavila, da vračila denarja ni zahtevala. Z vložitvijo tožbe je jasno izkazala, da zahteva vrnitev posojenega denarja in da tožbe v tem delu ni umaknila. Poudarja, da sodišče prve stopnje ne pove kdaj, kako in koliko naj bi ji zapustnik vrnil, če sklepa, da ji je vrnil denarno ali kako drugače. Višje sodišče pa ne obrazloži, zakaj naj ne bi šlo za posojilo. Dejstvo, da ji je zapustnik kaj vrnil, ni izkazano. Na podstrešju zgrajena garsonjera predstavlja novo stvar in je last tožnice in zapustnika, vsakega do 1/2. Njeni gradnji prvotoženka nikoli ni nasprotovala. Za obnovo stanovanja je skupno plačala 280.000,00 SIT in 16.500.000,00 LIT. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je tožnica solastnica garsonjere na podstrešju do ½ (ali na plačilo 280.000,00 SIT in 16.500.000,00 LIT) in na plačilo 35.000 DEM, podrejeno pa, da sodbi v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženkam, ki nanjo niso odgovorile.

5. Revizija je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 10.529,54 EUR z obrestmi, v ostalem pa ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da sporno stanovanje (ki je sestavljeno iz pritličja, stanovanja v drugem nadstropju in podstrešja) predstavlja solastno premoženje zapustnika in prvotoženke (zapustnikova bivša žena), zapustnik in tožnica (zapustnikova zunajzakonska partnerica in zakonita dedinja) pa sta v spornem stanovanju opravila obsežna obnovitvena dela. Med drugim sta podstrešje, kjer je že obstajal poseben vhod, preuredila v mansardno garsonjero (tako da sta opravila pregraditev z gibs ploščami, znižala pod in pridobila manjšo kopalnico).

7. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da navedena dejstva ne utemeljujejo zahtevka na ugotovitev (so)lastninske pravice tožnice na spornem stanovanju, je materialnopravno pravilno. Po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR, ki je še veljal v času obnove spornega stanovanja, je bilo mogoče lastninsko pravico "z vlaganji" pridobiti ob (nadaljnji) predpostavki, da je bodisi obstajalo soglasje lastnika oziroma solastnika za pridobitev (so)lastninske pravice (pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla) bodisi da je z vlaganji nastala nova stvar v smislu določb o gradnji na tujem svetu (pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona).

8. Obstoja dogovora (s prvotoženko) o stvarnopravnih učinkih vlaganj tožnica ni zatrjevala. Za novo stvar (v smislu določb o gradnji na tujem svetu) pa gre po sodni praksi Vrhovnega sodišča le, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (npr. če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica). Za novo stvar ne gre v primeru povečanja hiše, drugačne razporeditve prostorov in/ali izboljšanja bivalnih razmer ob dejstvu, da hiša ohranja prvotni namen(1).

9. V obravnavani zadevi iz tožbenih navedb izhaja, da gre še vedno za isti stanovanjski objekt, le da je kvalitetnejši v smislu večje bivanjske površine (preureditev podstrešja v mansardno garsonjero) in višje kvalitete bivanja v okviru obstoječe zgradbe. Ker torej z vlaganji ni bila spremenjena identiteta zgradbe, je pravilen zaključek sodišč, da tožnica ni izkazala nastanka nove stvari. Vrednost vlaganj namreč sama po sebi ne pomeni, da je posledično nastala nova stvar.

10. Tožnica je postavila tudi podredni tožbeni zahtevek na povrnitev (njenih) denarnih vložkov v sporno stanovanje. Nesporno je, da je zaradi tožničinih vlaganj ob adaptaciji prišlo do povečanja vrednosti spornega stanovanja, vendar tožnica ni zatrjevala obstoja vseh pravno upoštevnih dejstev, iz katerih bi (ob njihovi dokazanosti) izhajala utemeljenost zahtevka. Ker je bila tožba v tem delu nesklepčna, je zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka pravilna.

11. Revizija pa je (delno) utemeljena glede tožničine terjatve iz naslova posojila 35.000,00 DEM zapustniku. Sodišči sta materialnopravno zmotno sklepali, da iz tožničine izpovedbe, da „tega denarja niti ni nameravala zahtevati nazaj, ker sta se imela z zapustnikom rada, in je potrdilo potrebovala predvsem za kritje pred lastno družino“, že izhaja, da je tožnica zapustniku dolg odpustila. Odpust dolga je dvostranski pravni posel med upnikom (tožnico) in dolžnikom (zapustnikom), toženke pa odpusta dolga (in njegove vsebine) niso niti zatrjevale niti izkazale. Zato zavrnitev tožničinega denarnega zahtevka zaradi odpusta dolga ni materialnopravno pravilna.

12. Revizija utemeljeno uveljavlja tudi, da prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj nima razlogov o tem kdaj, kako in koliko naj bi zapustnik tožnici vrnil iz naslova posojila 35.000 DEM (14. točka drugega odstavka 339. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP). Odločilna so tista dejstva, ki lahko pripeljejo do zavrnitve zahtevka ali do njegove ugoditve. Iz ugotovitev v sodbi prve stopnje sledi, da ima tožnica pri notarju overjeni potrdili o posojilu 20.000 DEM in 15.000 DEM zapustniku. Ker obveznost praviloma preneha z izpolnitvijo, je pri posojilni pogodbi bistveno dejstvo, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ali je bilo posojilo (delno ali v celoti) vrnjeno. Prvostopenjska sodba bi morala o zapustnikovem delnem ali celotnem vračilu posojila tožnici vsebovati razloge. Odgovoriti bi morala na vprašanje, kdaj, kako in koliko posojila je zapustnik tožnici vrnil. Ker prvostopenjska sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov za svojo odločitev in je torej v tem delu ni mogoče preizkusiti, je bila storjena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Drugostopenjsko sodišče take pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ne more odpraviti samo, zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi drugo in prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo 10.529,54 EUR(2) (prej tolarska protivrednost 23.333,33 DEM na dan 1. 1. 2001) z zamudnimi obrestmi in zadevo v tem delu vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (prvi odstavek 379. člena ZPP). Revizijsko sodišče je upoštevalo, da je tudi tožnica zakonita dedinja zapustnika, zato je vtoževani znesek skrčilo za 1/3, ki odpade na tožnico.

13. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni bila edina kršitev določb pravdnega postopka, ki je bila storjena v tej pravdni zadevi. Na pritožbeni stopnji je bila kršena tudi tožničina pravica do izjavljanja (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj izpodbijana sodba ni odgovorila na tožničine konkretne, za odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka glede posojila relevantne in odločilne navedbe (in sicer kako in koliko naj bi zapustnik tožnici vrnil ter kdaj). S tem je pritožbeno sodišče preslišalo relevanten pritožbeni očitek. Pravica stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznosti sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločitve tudi opredeli.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP in prvega odstavka 379. člena ZPP o tožničini reviziji odločilo kot v izreku te odločbe. Ker je delno razveljavilo sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj zadevi II Ips 721/2006 in II Ips 249/2009. Op. št. (2): Sodišče je pri preračunu upoštevalo tolarsko protivrednost 23.333,33 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije dne 1. 1. 2001. (1DEM = 108,1414 SIT).