Jedro

V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat. Nedovršni glagoli v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja.

Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev.

Procesna situacija neposrednosti in ekonomičnosti postopka, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, S. L. v višini 500 EUR in R. B. v višini 400 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 23. 3. 2017 S. L. in R. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let ter jima naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega R. B. in zagovornika obsojenega S. L. zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti z enako vsebino obsojeni R. B. in zagovornik obsojenega S. L., v katerih uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obtožni predlog iz razloga po 2. točki prvega odstavka 357. člena ZKP zavrne ali izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev obeh zahtev. Ocenjuje, da je na vse navedbe relevantno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Strinja se z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da opis ravnanja obeh obsojencev do oškodovanca vsebuje takšno specifično obliko izvrševanja nasilja, na podlagi katerega je mogoče zaključiti, da sta oškodovanca spravila v podrejen položaj. Oškodovanec je bil v podrejenem položaju, saj se ni mogel braniti, ko ga je najprej eden od obsojencev od zadaj prijel za vrat, nemočen pa je bil tudi, ko sta ga zbila na kolena in v tem položaju še naprej udarjala. Glede modifikacije obtožbe tožilka navaja, da zakonski tekst 353. člena ZKP, ki določa, da se na novo začne glavna obravnava, ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, saj se mora glavna obravnava začeti znova zgolj zaradi tega, ker je že bila končana, sicer pa se nadaljuje v ustrezni fazi. Sodišče je ravnalo pravilno, ko je nadaljevalo glavno obravnavo v fazi dokazovanja in tudi, ko je dovolilo modifikacijo obtožbe skladno s 344. členom ZKP. Neutemeljen je očitek o podrejenem položaju obrambe, ki se je imela možnost izjasniti o modifikaciji obtožnega akta.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in zagovorniku obsojenega S. L., ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Vložnika sodišču prve stopnje očitata kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Trdita, da obsojencema očitano ravnanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1, ker zakonski znak »spravljanje v podrejen položaj« v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran. Menita, da za konkretizacijo tega znaka ne zadošča navedba, da je bil oškodovanec proti obsojencema nemočen in v podrejenem položaju. Vse ostale v izreku navedene okoliščine pa se nanašajo na same udarce obsojencev in z njimi povzročene poškodbe. Navajata, da je vsakdo nemočen pri prejemu udarca, zato tak opis ne zadošča za konkretizacijo tega zakonskega znaka. V opisu ni okoliščin, ki bi glede na to, da je šlo za enkratno dejanje, tega postavile v kontekst močnega odstopanja in intenzitete. Vložnika menita, da spravljanje v podrejen položaj ne izhaja niti iz razlogov sodbe, saj je bilo ugotovljeno, da je fizični obračun z oškodovancem trajal le 22 sekund, zato ni mogoče reči, da je dogodek odstopal po intenziteti in trajanju. V tako kratkem času obsojenca po presoji vložnikov nista mogla izpolniti zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj. Podrejen položaj že glede na vsebino besedne zveze ne more trajati le trenutek, temveč beseda položaj nakazuje, da mora trajati vsaj določen čas. Intenziteta, ki se meri po zadobljenih poškodbah, pa je sekundarnega pomena, če traja kratek čas, saj bi v nasprotnem primeru storilec ob povzročitvi hude telesne poškodbe vedno izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja nasilništva. Glede na opis in na ugotovljena dejstva je zato po mnenju vložnikov dejanje mogoče pravno opredeliti le kot lahko telesno poškodbo, pri čemer pa procesna predpostavka za pregon tega kaznivega dejanja ni izpolnjena.

6. Kaznivo dejanje nasilništva predstavlja grob oziroma intenziven napad na osebno dostojanstvo (ponižanje), varnost in osebno nedotakljivost. Pri tem kaznivem dejanju gre za izvajanje nasilja zaradi nasilja, za izživljanje z nasiljem, ko žrtev postane objekt nasilja. Spravljanje v podrejen položaj predstavlja ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj, ko storilec z uporabo nasilja oškodovancu odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja, ko povzroči položaj, ko žrtev postane objekt izvajanja praviloma nemotiviranega nasilja, ko storilec najmanj v času izvajanja nasilja žrtev obvladuje oziroma se mu ta zaradi izvajanja nasilja uklanja oziroma se mu ne more izogniti. Gre za intenziven napad na dostojanstvo, ki se kaže kot ponižanje oziroma razvrednotenje osebnega dostojanstva.1 Intenzivnost in narava nasilnega ravnanja, ko gre za enkratni dogodek, s katerim se žrtev spravlja v podrejen položaj, torej v položaj, ko se izvajalcu nasilja uklanja, ko se ne more svobodno odločati o svojem ravnanju in ki pomeni intenziven napad na osebno dostojanstvo, pa predstavlja ločnico od drugih milejših kaznivih dejanj (predvsem kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1).

7. Po ustaljeni sodni praksi je kaznivo dejanje nasilništva podano tudi v primeru enkratne uporabe fizične sile, ki mora po svoji vsebini in intenzivnosti odstopati v tej smeri.2 Glede pomena nedovršnih glagolov v zakonskih opisih kaznivih dejanj je Vrhovno sodišče že v več sodbah sprejelo stališče, da tak opis sam po sebi ne izključuje kaznivosti ravnanja v primeru enkratnega dogodka.3 Takšna zakonska dispozicija omogoča predvsem konstrukcijo navideznega realnega steka, ko je storilec izvršil več izvršitvenih ravnanj. Gre za dejanja, ki jih teorija označuje kot kolektivnim podobna kazniva dejanja oziroma dejanja z indiferentnim številom ponavljanj.4 Čeprav se mestoma v praksi kazniva dejanja, pri katerih so uporabljeni nedovršni glagoli za opis izvršitvenih oblik (pri kaznivem dejanju nasilništva pa tudi prepovedane posledice), označujejo kot »kolektivna«, pa jim praksa ne pripisuje pomena, kot ga ima konstrukcija »kolektivnega kaznivega dejanja« v teoriji.5 V opisu kaznivega dejanja nasilništva izrecno ni navedeno, da mora storilec izvršitveno ravnanje izpolniti večkrat.6 Nedovršni glagoli7 v zakonskih dispozicijah pa sami zase ne izražajo nujno zahteve po ponavljanju izvršitvenega ravnanja, ki je opisan z nedovršnim glagolom, temveč lahko izražajo tudi njihovo trajajočo naravo ali zgolj ravnanje v smeri izpolnitve dejanja. Iz jezikovne razlage zakonskega opisa kaznivega dejanja nasilništva tako ne izhaja zahteva, da bi moral storilec posamično izvršitveno ravnanje izvršiti večkrat. Že sam izraz nedovršni glagol oziroma nedovršnik pove, da označuje dejanje, ki ni dovršeno – končano oziroma dovršenost za to dejanje ni bistveno, temveč je poudarek na dogajanju in njegovem trajanju ali ponavljanju nekih ravnanj. Tudi iz opisa 296. člena KZ-1 kot celote je razvidno, da vsaj posamezne izvršitvene oblike lahko trajajo dlje časa oziroma gre po naravi za trajajoča ravnanja8. Tudi ob logični interpretaciji predmetne zakonske dispozicije ni utemeljenega razloga, da storilec v enkratnem dogodku z intenzivnim nasilnim ravnanjem ne bi mogel v enaki ali večji meri poseči v osebno dostojanstvo, varnost in nedotakljivost žrtve oziroma jo spravljati v podrejen položaj v primerjavi z večkratnim manj intenzivnim oziroma po vsebini blažjim ravnanjem. Ravno prepovedana posledica »spravljanje v podrejen položaj« pa je tisti razlikovalni znak, ki to kaznivo dejanje loči od drugih kaznivih dejanj in tudi od prekrškov (zoper javni red in mir). Da za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva zadostuje enkraten primer nasilniškega obnašanja izhaja tudi iz namenske razlage te inkriminacije, saj je bil namen zakonodajalca kazenskopravno sankcioniranje huliganstva9 in nenazadnje tudi iz zgodovinske razlage, saj je bil izrecni subjektivni zakonski znak »nagnjenost k nasilniškemu obnašanju«, ki ga je vsebovala prvotna inkriminacija kaznivega dejanja «Nasilniškega obnašanja«10, iz opisa kaznivega dejanja »nasilništva« izpuščen11. 8. Neutemeljen je očitek vložnikov zahtev, da zakonski znak spravljanje v podrejen položaj v opisu dejanja ni konkretiziran. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani omogoča (sodišču) pravno vrednotenje obdolženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Sodna praksa je enotna v tem, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. V več svojih odločbah12 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da v primeru, če je v abstraktnem opisu določen zakonski znak dovolj konkretno opredeljen, ni vselej nujno, da se ta v konkretnem delu ponovno pojavlja z istim ali drugačnim besedilom. Vrhovno sodišče pa je konkretno glede konkretizacije zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj sprejelo stališče, da mora biti ta zakonski znak v obtožnem aktu, torej tudi v izreku sodbe, opisan, kolikor nastanek te posledice ni razviden že iz samega ravnanja storilca.13

9. Opis dejanja je pri presoji, ali je podan zakonski znak spravljanje v podrejen položaj, tudi v konkretnem primeru potrebno gledati kot celoto. Iz opisa celotnega ravnanja namreč nedvoumno izhaja, da sta bila način in intenzivnost napada takšna, da sta obsojenca z njim oškodovanca spravljala v podrejen položaj. To je izraženo z okoliščinami, da sta bila storilca dva, da sta oškodovanca napadla izza hrbta (od zadaj), torej nepričakovano, da ga je eden prijel za vrat, da sta mu prizadejala več udarcev po glavi in rebrih, da sta ga z udarci zbila na kolena in ga v tem položaju še naprej tepla, tako z rokami kot z nogami, zaradi česar je bil oškodovanec proti njima nemočen, kar pomeni, da se napada ni mogel ubraniti ali se mu izogniti. Da je bil oškodovanec popolnoma nemočen in v podrejenem položaju je v opisu dejanja tudi izrecno navedeno kot posledica ravnanja obsojencev. Iz opisa je razvidno, da je šlo za intenziven napad, ki je bil izveden na način, da je bila oškodovancu onemogočena vsaka obramba in je bilo s tem ravnanjem grobo poseženo v telesno in duševno celovitost oškodovanca ter njegovo osebno varnost. 10. Do očitka nekonkretiziranosti zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj v opisu dejanja v izreku sodbe se je v zadostni meri opredelilo tudi višje sodišče, ki v 8. točki sodbe ugotavlja, da opis ravnanja obeh obsojencev do oškodovanca vsebuje takšno specifično obliko izvrševanja nasilja, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da sta obsojenca oškodovanca spravila v podrejen položaj, kar izhaja iz samega opisa njunega ravnanja in iz njega izhajajoče intenzivnosti nasilja. S tem je sodišče zadostilo zahtevam določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, katero sodišče druge stopnje krši, če se ne opredeli do pritožbenih navedb. Glede na navedeno ni utemeljen očitek kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 22. člena Ustave.

11. V obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe sta sodišči glede obstoja zakonskega znaka spravljanje v podrejen položaj še pojasnili, da sta obsojenca oškodovanca napadla na način, da sta mu onemogočila gibanje, oškodovanec je zaradi udarcev padel na kolena in v tem položaju sta ga še naprej udarjala po glavi, eden pa ga je brcal. Medtem si je oškodovanec glavo ščitil z rokami ter poskušal preprečiti hujše poškodbe. S takšnim intenzivnim agresivnim ravnanjem sta obsojenca oškodovanca spravila v podrejen položaj. Napad je oškodovancu preprečeval, da bi se branil, bil je v brezizhodnem položaju, saj sta bila obsojenca dva in skupaj fizično močnejša, do njega sta pristopila izza hrbta, pri čemer ga je eden prijel od zadaj za vrat, nato pa sta ga z udarci zbila na kolena in še naprej udarjala po njem, eden pa ga je tudi brcal. 12. S takšnim ravnanjem sta obsojenca tudi po presoji Vrhovnega sodišča oškodovanca spravljala v inferioren položaj oziroma sta ga v takšen položaj spravila in ga v njem držala do konca napada. Oškodovanec se namreč napadu obsojencev, ki je bil izveden izza hrbta na način, da je bila oškodovancu omejena svoboda gibanja, ni mogel ali znal upreti ali izogniti. Postal je objekt izvajanja nasilja, kateremu se je bil prisiljen ukloniti, pri čemer je utrpel tudi lahko telesno poškodbo. Takšen položaj oškodovanca pa po naravi stvari grobo posega v njegovo dostojanstvo, varnost in osebno nedotakljivost in pri njem neizbežno povzroči občutke nemoči, strahu ter ogroženosti. Čas trajanja napada je bil glede na intenzivnost dogajanja v tem času zadosten, da sta obsojenca oškodovanca spravila v podrejen položaj. Pri tem je napačno stališče vložnikov, da se intenziteta napada pri presoji, ali je bil oškodovanec z napadom spravljen v podrejen položaj, meri po zadobljenih poškodbah. Jakost udarcev za spravljanje v podrejen položaj sama po sebi ni bistvena, temveč je relevantno, da se oškodovanec nasilju ni mogel ali znal izogniti in se mu je moral ukloniti. Intenzivnost napada in samih udarcev pa je po ugotovitvah izpodbijane pravnomočne sodbe bila takšna, da se oškodovanec ni mogel braniti in je bil z udarci tudi spravljen na kolena, pri čemer napad s tem še ni bil končan.

13. Z nasprotovanjem ugotovitvam sodišča, da oškodovanec ni hotel deliti svojih občutkov z bratom in mu je bilo neprijetno priznati, da se je počutil nemočnega, s povzemanjem izpovedbe priče B. M. in zatrjevanjem, da oškodovanec zaradi dogodka ni bil posebej prizadet, pa vložnika nasprotujeta pravilnosti pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Občutja oškodovanca po samem dogodku tudi niso odločilnega pomena za presojo, ali je podan zakonski znak spravljanje v podrejen položaj. Bistveno je, da je bil oškodovanec med samim dejanjem nemočen in spravljan v podrejen položaj, ne pa ali in kakšne (psihične) posledice je oškodovanec zaradi tega dogodka utrpel. S takšnimi navedbami tako vložnika ne utemeljita zatrjevane kršitve 22. člena Ustave in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Vložnika sodišču zaradi dopustitve modifikacije obtožbe tožilstvu na naroku dne 23. 3. 2017 očitata kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in trdita, da je bilo s tem tožilstvo postavljeno v neenak, boljši položaj v primerjavi z obrambo. S takšnim postopanjem sodišča naj bi bilo kršeno načelo enakosti orožij, 22. in 29. člen Ustave, prvi odstavek 344. člena ZKP ter 353. člen ZKP. Po mnenju vložnikov sta sodišči v izpodbijanih sodbah zmotno presodili, da se na podlagi 353. člena ZKP glavna obravnava vrne v fazo dokazovanja, saj navedena določba izrecno določa, da se glavna obravnava začne na novo in ne, da se nadaljuje v fazi, kjer se je končala. Po takšni odločitvi sodišča pa tožilec tudi nima pravice spremeniti obtožbe po 344. členu ZKP, ker je bil dokazni postopek predhodno že končan, sprememba obtožbe pa je vezana na konec dokaznega postopka. Glavna obravnava bi se lahko ponovno izvajala le z namenom, da se izvedejo dodatni dokazi glede utemeljenosti obtožbe, ne pa zato, da se da tožilstvu možnost, da obtožbo prilagodi dejanskemu stanju. Tožilstvo je po mnenju vložnikov zlorabilo ta institut, saj se je ta dokaz izvedel na glavni obravnavi že tretjič in bi tožilstvo lahko že prej modificiralo obtožbo. Nepozorno gledanje posnetka pa ne more biti razlog za spremembo obtožbe. Z večkratno izvedbo istega dokaza brez drugačne slike dejanskega stanja se po mnenju vložnikov krši pravica obsojencev do poštenega sojenja, saj bi moral tožilec obtožbo na glavni obravnavi spremeniti takoj po izvedbi dokaza. Ker je sodišče dovolilo to spremembo in v ta namen postopek vrnilo v fazo glavne obravnave, je bila obramba v primerjavi s tožilstvom spravljena v podrejen položaj. Sodišču druge stopnje pa vložnika očitata, da na takšne pritožbene očitke ni odgovorilo (niti z besedo).

15. Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku 353. člena določa, da sodišče na novo začne glavno obravnavo, če med posvetovanjem spozna, da bi bilo potrebno dopolniti postopek ali razjasniti posamezno vprašanje. Kot je pravilno pojasnilo že višje sodišče v 7. točki izpodbijane sodbe, na novo začeti glavno obravnavo ne pomeni, da se znova prebere obtožnica in ponovijo vsi že izvedeni dokazi, temveč se ta nadaljuje v ustreznem delu oziroma fazi. Glavna obravnava se mora namreč na novo začeti, ker je bila že končana, ni pa razlogov, da bi se morala začeti od začetka. Skladno s 311. členom ZKP se mora glavna obravnava začeti znova, če se je spremenila sestava senata ali če je bila preložena za več kot tri mesece, predsednik senata pa lahko odloči, da se začne znova tudi v primeru, ko je bila obravnava preložena. Namen takšne ureditve je v zagotovitvi načela neposrednosti, v skladu s katerim se vsi dokazi praviloma izvajajo neposredno na glavni obravnavi kontinuirano in pred istim senatom. Glavna obravnava namreč pomeni celoto, zaradi česar je potrebno zagotoviti, da ta poteka zvezno, brez večjih prekinitev in pred istim senatom. S tem je sodišču omogočeno, da si ustvari vtis o vrednosti posameznega dokaza, istočasno pa je dana podlaga za presojo njegove verodostojnosti. Upoštevajoč načelo ekonomičnosti postopka pa ni potrebno, da bi se vsaka preložena glavna obravnava morala začeti znova. Tudi procesna situacija, ki jo predvideva 353. člen ZKP, upoštevajoč navedena načela, ne zahteva, da se glavna obravnava začne znova (od začetka). Zato sodišče v obravnavanem primeru, ko je na naroku dne 23. 3. 2017 sklenilo, da se glavna obravnava nadaljuje z vpogledom v video posnetek, ni ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 353. člena ZKP.

16. Neutemeljeno je sklepanje vložnikov v zahtevi, da je sodišče sklenilo, da se ponovno izvede dokaz z vpogledom v video posnetek z namenom, da se spremeni obtožba. Kot je razvidno iz podatkov spisa je zagovornik na naroku dne 21. 2. 2017 v zaključni besedi navedel, da dejanje kot se očita obtožencem, ni dokazano, saj je iz posnetka razvidno, da je tožilstvo pri oblikovanju obtožnega predloga zamenjalo obtoženca. Sodišče je nato zaradi razjasnitve okoliščin oziroma vlog obsojencev pri kaznivem dejanju sklenilo, da se dokaz z vpogledom v posnetek ponovno izvede in ga nato na naslednjem naroku dne 23. 3. 2017 tudi izvedlo. Ravno na podlagi tega dokaza je bilo namreč mogoče ugotoviti, kakšna je bila vloga posameznega od obsojencev pri napadu oziroma ali je bila ta v postopku pravilno ugotovljena. Kot je razvidno iz izvedbe tega dokaza na naroku dne 10. 11. 2016, je sodišče ugotovilo, da sta ob 18.21 uri v lokalu do oškodovanca pristopila obsojenca in ga je eden prijel od zadaj, drugi pa ga je s pestmi udarjal. Na vlogo posameznega od obsojencev pa je tožilstvo očitno sklepalo in jo zatrjevalo na podlagi opisa kot ga je podal oškodovanec v ovadbi dne 9. 12. 2013 in uradnega zaznamka policista o pregledu posnetka z dne 10. 12. 2013. Odločitev sodišča o ponovni izvedbi tega dokaza je bila tako glede na navedeno dejansko in procesno stanje zadeve razumna in logična ter v skladu s prvim odstavkom 353. člena ZKP.

17. Prvi odstavek 344. člena ZKP določa, da če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Iz ustaljene ustavnosodne presoje in prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da ima tožilec zaradi možnosti, da na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje, pooblastilo za spremembo obtožnice na način, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku. To pooblastilo samo po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če ga tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem zlorabo predstavlja že okoliščina, da se sprememba uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu otežuje njegov položaj. Sprememba obtožbe tudi ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe.14 Iz strokovne literature in ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, ki se navezuje na stališča Ustavnega sodišča, izhaja, da lahko tožilec spremeni obtožnico, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice, neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne. Zadošča njegova ocena že izvedenih dokazov, ko so bili ti na glavni obravnavi ponovno neposredno izvedeni. Da za spremembo obtožbe zadošča že subjektivna ocena tožilca izhaja iz same dikcije zakona, ki določa, da bo tožilec spremenil obtožbo, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče nima podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi poskušal z zlorabo tega pooblastila spraviti obtoženca v neugodnejši procesni položaj ali mu neupravičeno otežiti obrambo.15

18. V obravnavani zadevi je bil dokaz z vpogledom v video posnetek res že tretjič izveden, vendar pa večkratna izvedba dokaza sama po sebi ne pomeni zlorabe instituta spremembe obtožbe. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče ta dokaz izvedlo po predlogu tožilstva na naroku dne 10. 11. 2016 ter nato še na naroku dne 10. 1. 2017. Tožilstvo je pri predlogu za ponovno izvedbo dokaza pojasnilo, da je bil na predhodnem naroku prisoten drug tožilec, s posnetkom pa tožilstvo ne razpolaga. Isti dokaz je nato izvedlo še sodišče po uradni dolžnosti na naroku dne 23. 3. 2017. Neposredno po zadnji izvedbi dokaza je tožilec spremenil obtožbo tako, da je zamenjal vlogi obsojencev pri kaznivem dejanju. Obsojenca sta po spremembi izjavila, da spremembo razumeta. Ob upoštevanju prikazanega poteka postopka in vsebine spremembe obtožnega predloga ni mogoče pritrditi stališču vložnikov zahtev, da je tožilec to upravičenje uveljavil v nasprotju s prvim odstavkom 344. člena ZKP oziroma da je to upravičenje zlorabil. S takšno spremembo pravni položaj obsojencev tudi ni bil v ničemer otežen. Spremenjena obtožba za obsojenca ni predstavljala nikakršnega presenečenja, saj je ravno obramba opozorila na napačno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer je bila obramba po naravi stvari s tem seznanjena ves čas postopka. Takšno spremembo obtožnega predloga je tako obramba lahko pričakovala. Neutemeljen je zato očitek, da je bila obsojencema zaradi dovolitve spremembe obtožbe okrnjena pravica do poštenega sojenja in da je bila obramba zaradi tega postavljena v slabši položaj. Zmotno je tudi stališče vložnikov, da tožilstvo v procesni situaciji, ko sodišče na novo začne glavno obravnavo na podlagi prvega odstavka 353. člena ZKP, nima pravice spremeniti obtožnega akta. Tožilstvo je namreč obtožni predlog spremenilo pred koncem dokaznega postopka, v fazo katerega se je postopek vrnil na podlagi določbe prvega odstavka 353. člena ZKP. Glede na navedeno uveljavljani razlog relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni podan in ravno tako ne kršitve 22. in 29. člena Ustave.

19. Na obravnavane očitke je višje sodišče obsežno in celovito odgovorilo v 7. točki izpodbijane sodbe, zato je tudi očitek vložnikov o neobrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje v tej zvezi neutemeljen.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega zakona in kazenskega postopka niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških kazenskega postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojeni R. B. in zagovornik obsojenega S. L. z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, zato sta po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) dolžna plačati sodno takso, obsojeni R. B. v višini 400,00 EUR, obsojeni S. L. pa v višini 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

1 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 117/2009 in I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, XI Ips 15/2011 z dne 10. 2. 2011, I Ips 166/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 58786/2010-139 z dne 31. 1. 2013, I Ips 26929/2010 - 118 z dne 18. 4. 2013, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017. 2 Glej sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 15/2011 z dne 10. 2. 2011, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019. 3 Glej sodbe I Ips 99/2006 z dne 21. 2. 2008, I Ips 45/2010 z dne 2. 9. 2010, I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015, I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, I Ips 44678/2014 z dne 4. 4. 2019. 4 Dr. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, 2001, str. 309; L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož in K. Filipčič: Kazensko pravo, Splošni del, šesta izdaja, 2013, str. 216. 5 O nedosledni uporabi pojma »kolektivno kaznivo dejanje« glej tudi dr. Miha Šošić: Kolektivno kaznivo dejanje, Pravna praksa št. 13/2013, str. 18. 6 Kot je to navedeno pri kaznivih dejanjih po členih 180, 250/2, 254, 308/3, 341/2 KZ-1 (»se ukvarja«) in pri kaznivem dejanju po 134.a členu KZ-1 (»ponavljajoče«). 7 Nedovršni glagoli so tisti, pri katerih trajanje ni omejeno. Upoštevajoč sobesedilo lahko izražajo trajanje, ponavljanje ali zgolj obstoj dejanja. Označujejo neomejenost, trajanje, pri čemer končnosti oziroma rezultata glagolskega dejanja ne moremo predvideti. 8 Pri tem pa določene izvršitvene oblike, ki so opisane z nedovršnimi glagoli, sploh nimajo dovršne oblike (grdo ravna, kaznuje). 9 Glej dr. Ivan Bele in drugi: Uvodna pojasnila KZ-1 in KZ-UPB1, 2008, str. 93, tako tudi Poročevalec državnega zbora, prva obravnava KZ-1, EVA: 2007-2011-0012, 17.01.2008. 10 Besedilo 292.b člena KZ FLRJ (Ur. l. SFRJ št. 15/67) se je glasilo: „Kdor na javnem mestu hudo žali drugega ali z njim grdo ravna, dela drugemu nasilje, povzroča pretep ali s predrznim ali brezobzirnim obnašanjem kako drugače ogroža mir občanov ali moti javni red, njegovo prejšnje življenje pa kaže, da je nagnjen k takšnemu obnašanju, se kaznuje z zaporom najmanj treh mesecev.“ 11 S Kazenskim zakonikom sprejetim leta 1994 (Ur. l. RS, št. 63/94). 12 Na primer I Ips 157/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 196/2004 z dne 6. 10. 2005, I Ips 150/2004 z dne 4. 11. 2004, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 ali I Ips 3471/2010 z dne 2. 6. 2011 in druge. 13 Glej sodbe I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, I Ips 26929/2010 z dne 18. 3. 2013, I Ips 33298/2012-178 z dne 12. 11. 2015 in I Ips 29305/2013-107 z dne 22. 12. 2015. 14 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. 15 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 366/2008 z dne 16. 10. 2008.