Jedro

Ugotovitve o utemeljenosti suma kot pogoja za odreditev pripora po določbah ZKP ne predstavljajo kršitve domneve nedolžnosti (27. člen URS).

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega E.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočnim sklepom, navedenem v uvodu, je bil obtoženemu E.T. iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšan pripor v skladu s preizkusom po določbi 2. odstavka 207. člena ZKP. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je obtožnica zoper E.T. postala pravnomočna in je tako sum glede storitve očitanega kaznivega dejanja utemeljen. Glede obstoja ponovitvene nevarnosti pa ugotavlja, da je obtoženec brez dohodkov in brez zaposlitve in se s prometom mamil ukvarja poklicno.

Pritožbeno sodišče v sklepu, ki ga sedaj izpodbija zahteva, ugotovitvam prvostopnega sodišča v zvezi s ponovitveno nevarnostjo dodaja, da je šlo pri izvršitvi kaznivega dejanja za organizirano in usklajeno delovanje sostorilcev.

Zagovornica obtoženega E.T. je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitev po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb 20., 22. in 27. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi vloge navaja, da gre v zadevi za štiri obtožence, od katerih je bil za dva postopek izločen in zoper njiju tudi odpravljen pripor, kar pomeni neenako varstvo pravic. Vložnica nadalje poudarja, da pripor zoper obtoženega E.T. traja že več kot pet mesecev in okoliščine niso več take, kot so bile v trenutku odreditve pripora. V zvezi s tem meni, da pri obtoženemu T. ni šlo za dolgotrajno in kontinuirano kriminalno aktivnost. Zato pripor zoper njega ni ukrep, ki bi bil sorazmeren kaznivemu dejanju. Vložnica se sklicuje na domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave in meni, da je določba v tem primeru kršena na škodo obtoženega E.T. med drugim tudi zato, ker se sodišče glede utemeljenega suma sklicuje na pravnomočno obtožnico. Vložnica tudi ocenjuje, da izpodbijani sklep ni konkretiziral bojazni ponovitve kaznivega dejanja. Zaključuje, da je do kaznivega dejanja prišlo na podlagi provokacije v zvezi z uporabljenimi posebnimi ukrepi; dokazi, ki so tako pridobljeni, niso dovoljeni.

Zagovornica obtoženega E.T. predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da kršitve ZKP in Ustave niso podane. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo obtoženčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnica izvaja svoj zaključek o neenakem varstvu pravic na podlagi različnih dejanskih položajev več obtožencev, med katerimi je eden tudi E.T. Različni dejanski položaji so v obravnavani zadevi narekovali tudi različne pravne odločitve glede pripora, ne da pri tem šlo za neenako varstvo pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije.

Ugotovitve o utemeljenosti suma kot pogoja za odreditev in podaljšanje pripora po določbah ZKP, ne predstavljajo kršitve domneve nedolžnosti (27. člen Ustave). Po 20. členu Ustave se sme pripor odrediti in podaljšati osebi, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka in za varnost ljudi.

V obeh izpodbijanih sklepih sta sodišči obrazložili obstoj odločilnih dejstev, iz katerih sklepata na obstoj realne nevarnosti, da bi obtoženi E.T., kolikor bi bil na prostosti, ponavljal kazniva dejanja, ocenili pa sta tudi, da je v konkretnem primeru podaljšanje pripora tudi neogibno potrebno za varnost ljudi.

Vložnica ni pojasnila, v čem vidi kršitve po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, tako da obstoja teh kršitev niti ni bilo moč preizkušati, medtem ko se pri vprašanju, ali je bil obtoženec dobavitelj mamil soobtoženemu Ž., spušča v vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet preizkusa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podane kršitve Zakona o kazenskem postopku in Ustave Republike Slovenije, ki se uveljavljajo z obravnavano zahtevo, hkrati pa, da je zahteva deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.