Jedro

Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da sodišče lahko izda sklep o izvršbi po 21. čl. ZIP le, če upnik predlogu za izvršbo priloži ustrezno verodostojno listino (prim. 1. odst. 36. čl. ZIP). Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi upnik predložil sodišču račun, na katerega se v predlogu za izvršbo sklicuje. Na podlagi takšnega nepopolnega predloga za izvršbo pa sodišče izpodbijanega sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati, temveč bi moralo upnika, ker gre za odpravljivo pomanjkljivost, po 109. čl. ZPP pozvati, da v primernem roku sodišču predloži verodostojno listino.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

Vrhovni državni tožilec (tedaj Javni tožilec RS) je proti sklepu sodišča prve stopnje vložil pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V zahtevi za varstvo zakonitosti opozarja, da iz spisa ni razvidno, da je upnik hkrati s predlogom za izvršbo predložil verodostojno listino (t.j. račun z dne 13.8.1993), na katero se sklicuje. Zato ni bila izpolnjena procesna predpostavka za odločanje na podlagi 1. odst. 21. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP), sodišče pa je, ker je upnikovemu predlogu kljub temu ugodilo, kršilo 1. odst. 36. čl. ZIP. Sodišču vrhovni državni tožilec očita, da bi moralo ukrepati po 109. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker bi moralo že v fazi preizkusa predloga po uradni dolžnosti paziti na popolnost upnikovega predloga. S tem v zvezi opozarja na smiselno uporabo 281. čl. ZPP v zvezi s 186. čl. in 1. odst. 446. čl. ZPP. Ker omenjenih določb postopka sodišče ni uporabilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena upniku, ki je nanjo odgovoril (2. odst. 408. čl. ZPP v zvezi s 3 odst. 390. čl. ZPP. in 14. čl. ZIP). Sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Odgovoru prilaga račun z dne 13.8. 1993 in navaja, da iz priloženega računa izhaja, da je bil upnikov predlog za izvršbo utemeljen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vrhovni državni tožilec pravilno opozarja, da sodišče lahko izda sklep o izvršbi po 21. čl. ZIP le, če upnik predlogu za izvršbo priloži ustrezno verodostojno listino (prim. 1. odst. 36. čl. ZIP). Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi upnik predložil sodišču račun z dne 13.8.1993, na katerega se v predlogu za izvršbo sklicuje. Na podlagi takšnega nepopolnega predloga za izvršbo pa sodišče izpodbijanega sklepa o izvršbi ne bi smelo izdati, temveč bi moralo upnika, ker gre za odpravljivo pomanjkljivost, po 109. čl. ZPP pozvati, da v primernem roku sodišču predloži verodostojno listino. Ker tega ni storilo, je zagrešilo uveljavljano relativno bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP. Omenjena opustitev je namreč vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi, saj v fazi njegove izdaje ni bilo gotovo, ali verodostojna listina, t.j. račun z dne 13.8.1993, sploh obstaja. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 394. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 408. čl. ZPP in 14. čl. ZIP. Vrhovno sodišče je o zahtevi za varstvo zakonitosti odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.