Jedro

Odločilni dejstvi, ki ju je moralo ugotoviti in upoštevati sodišče, sta, ali je tožnik pred opisanim posestmotitvenim ravnanjem tožencev imel sporni del ceste v posesti na način, da je cesto uporabljal za vožnje in ali sta toženca s svojim ravnanjem motila, oziroma preprečila tožniku vožnje. Ali je imel tožnik pravico do posesti na sporni poti, ni pomembno, prav tako ni pomembno lastništvo nepremičnine, po kateri teče sporna cesta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožeči stranki 171,35 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom odločilo, da sta toženca 27. 3. 2018 motila tožnika v njegovi posesti nepremičnin z ID znakom: parcela ..., parcela ... in parcela ..., in sicer na asfaltni dovozni cesti, na mestu, ki je na orto foto posnetku, ki je sestavni del sklepa, označeno s točkami A, B, C, s tem, ko sta na parcelah z ID znakom parcela ... in parcela ... razkopala cesto, odstranila asfalt, porušila temelje robnikov in robnike, izkopala tamponsko nasutje, izkopala zemljo, izvedla vertikalni izkop ter odstranila brežino v dolžini 8 metrov med parcelama ... in ... in na cesto nasula zemljo ter na tromeji parcel ..., ... in ..., na mestu, ki je na orto foto posnetku označeno s točko X, odstranila mejnik št. 1444 ter s tem tožniku onemogočila dostop do njegove nepremičnine. Dalje je odločilo, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da v roku 8 dni na parcelah ... in ... nasujeta zemljo, uredita in utrdita brežino, naredita tamponsko nasutje ceste, naredita temelje za robnike, namestita robnike, asfaltirata dovozno cesto v dolžini 8 metrov ter naročita geodeta, da postavi manjkajoči mejnik št. ... na tromejo med parcelami ..., ... in ... ter tožniku omogočita neoviran dostop do njegove nepremičnine. Tožencema je še prepovedalo v bodoče s takim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožnika na parcelah ..., ... in ... ali kakorkoli drugače ovirati tožnika pri izvrševanju posesti poti ter jima naložilo nerazdelno dolžnost povrniti tožniku 960,11 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženca sta s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, uveljavljala sta pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navajala sta, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Za ureditev mejnega spora sta toženca konec leta 2018 naročila ponovno meritev sporne meje, ob kateri poteka tožnikova cesta, nista pa še prejela kartografskega izpisa meritve meje. Ob meritvi se je izkazalo, da je del sporne ceste, ki sta jo na lastne stroške odstranila, res potekal po njunem zemljišču. Sodišče je napačno sklenilo, da sta nezakonito posegla v tožnikovo posest, dejansko stanje je ugotovilo napačno, ko je kot dokaz uporabilo orto foto posnetek in terenske meritve z dne 13. 11. 2014, ki v konkretni zadevi ne bi smeli biti uporabljeni, ker ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja. Zaradi napačno uporabljenih dokazov in napačne ugotovitve dejanskega stanja je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Ponovna meritev je pokazala, da je bil sporni del ceste na parceli tožencev, toženca vztrajata, da bi sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja moralo upoštevati zatrjevanje tožencev, da je sporni del ceste bil na njuni parceli, spregledalo je tudi, da je bil mejnik, ki naj bi ga toženca nezakonito odstranila, nameščen na cesti tožnika približno 50 cm od roba cestišča, iz česar nedvoumno izhaja, da je sporni del ceste z robniki posegal v zemljišče tožencev. Za ureditev mejnega spora bosta toženca vložila tožbo za ugotovitev lastninske pravice na spornem delu parcele št.... in ....

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene trditve in predlagal zavrnitev pritožbe ter zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. točka prvega odstavka 338. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bil izpodbijani sklep obremenjen s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je tožnik pred očitanim ravnanjem tožencev, ki sta v odgovoru na tožbo in v izpovedbi priznala, da sta ga storila zatrjevani dan 27. 3. 2018 in v obsegu, kot je zatrjeval tožnik, tožnik uporabljal cesto za dostop do svoje nepremičnine, pred njim pa tudi njegov oče. Četudi si je tožnik po dejanju tožencev sam pomagal in odstranil nasutje s preostalega dela asfalta, pa je vožnja tožniku omogočena le z osebnim avtomobilom, onemogočena pa mu je vožnja z večjimi vozili, toženca sta s svojim ravnanjem tožniku onemogočila izvajanje vožnje po obstoječi cesti na način, kot je vožnje izvajal doslej in kot jih je izvrševal že v preteklosti in jih potreboval ter jih bo potreboval tudi v bodoče, sedanje stanje pa predstavlja vsaj možnost nadaljnjega rušenja oziroma plazenja pri odrezanem delu cestišča, ker gre za povsem neutrjen teren ter za precejšnjo višinsko razliko.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen, ker sodišče daje varstvo pred motenjem posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje in se ne upoštevati pravica do posesti in dobrovernost posestnika, sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti pa je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Kot pravno podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo določbe 24. člena, 32. člena, 33. člena in 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

8. Glede na zgoraj povzeto vsebino pritožbe toženca ne izpodbijata ugotovljenih pravno odločilnih dejstev. S trditvami, da se del ceste, ki sta ga odstranila, nahaja na njunem zemljišču, da je bil sporni del ceste na njuni parceli in da je sodišče spregledalo, da je bil mejnik, ki sta ga odstranila, nameščen na tožnikovi cesti, pa so po presoji pritožbenega sodišča pravno nepomembne in neupoštevne.

V okviru posestnega varstva pred sodiščem sodišče varuje le dejansko oblast nad stvarjo in upošteva samo zadnje posestno stanje in nastalo motenje. Odločilni dejstvi, ki ju je moralo ugotoviti in upoštevati sodišče, sta, ali je tožnik pred opisanim posestmotitvenim ravnanjem tožencev imel sporni del ceste v posesti na način, da je cesto uporabljal za vožnje in ali sta toženca s svojim ravnanjem motila, oziroma preprečila tožniku vožnje. Ali je imel tožnik pravico do posesti na sporni poti, ni pomembno, prav tako ni pomembno lastništvo nepremičnine, po kateri teče sporna cesta.

9. Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo pravilno ugotovilo pravno upoštevno dejansko stanje (le-to dejansko sploh ni bilo prerekano) in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Toženca v pritožbi nista konkretizirano izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da odločitev tudi v tem delu ni obremenjena z nobeno od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti.

11. Toženca torej s pritožbo nista uspela, zato morata sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in povrniti tožniku njegove potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Tožnik je v odgovoru na pritožbo zahteval povrnitev stroškov za pooblaščenca v obsegu nagrade za pregled listin 50 točk, za konferenco s stranko 50 točk, za sestavo odgovora na pritožbo 300 točk, materialne stroške 2 % in 22 % DDV.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da potrebni tožnikovi stroški pritožbenega postopka obsegajo le nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Ur. list RS, št. 2/2015), 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT. Tako znašajo potrebni tožnikovi pritožbeni stroški glede na vrednost točke 0,459 EUR skupaj 171,35 EUR in toliko sta mu toženca dolžna nerazdelno povrniti v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, ker je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti od stroškov pritožbenega postopka za primer zamude pri povrnitvi (2. člen ZPP).

12. Priglašeni stroški v obsegu 100 točk (za pregled listin konferenco s stranko) po določbah 1. in 2. točke tarifne številke 39 OT pa po presoji pritožbenega sodišča niso bili potrebni, oziroma je nagrada za ta opravila vsebovana že v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/I OT).