Jedro

Trditev, da odločilno dejstvo ni ugotovljeno z gotovostjo, ne more biti podlaga kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je H. A. spoznalo za krivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen pet let zapora. Oškodovanca je sodišče napotilo z premoženjskopravnim zahtevkom na pravdo, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenca in višje državne tožilke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter drugih kršitev postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlagal naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, podrejeno pa, da sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali dejanje prekvalificira v milejše kaznivo dejanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in predlagala naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

B.

4. Absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložnik uveljavlja, ker naj bi ne bilo z gotovostjo ugotovljeno, s kakšno steklenico (ali gre res za pollitrsko steklenico in kakšen je njen volumen) je obsojenec udaril oškodovanca. S takšnim ugovorom vložnik nedovoljeno uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 420. člena ZKP). Trditev, da odločilno dejstvo ni ugotovljeno z gotovostjo, ne more biti podlaga niti kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, niti bistveni kršitvi postopka iz 7. točke prvega (v vlogi napačno drugega) odstavka 371. člena ZKP.

5. Prav ima vložnik, da obdukcijski izvid dr. J. B. na glavni obravnavi ni bil prebran, prav ima tudi, da se na ta izvid opira mnenje sodnega izvedenca dr. T. B. o vzroku smrti oškodovanca. Ni pa mogoče pritrditi vložniku, da je zaradi tega podana kršitev določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodb sodišča prve in druge stopnje. Izvedensko mnenje dr. T. B. se opira na izvid obducenta dr. J. B., tako kot pravilno to ugotavlja pritožbeno sodišče (točka 6 sodbe), dr. T. B. je izdelal pisno izvedensko mnenje in dopolnitev, kar je bilo prebrano na glavni obravnavi opravljeni dne 13. 9. 2011, bil pa je na tem naroku tudi zaslišan. Tako je mogoče ugotoviti, da je bil izvid obducenta dr. J. B. glede ugotovitev, pomembnih za razsojo, na glavni obravnavi izveden, čeprav posredno, pri čemer obramba ni zahtevala branja obdukcijskega zapisnika ali zaslišanja obducenta. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti potencialne še manj pa konkretne vzročne zveze med takšno, posredno izvedbo dokaza ter pravilnostjo in zakonitostjo izpodbijane sodbe ne utemeljuje, ampak jo zgolj zatrjuje, ne da bi o tem navedel razloge, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevana kršitev prvega odstavka 355. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana.

6. Kršitev kazenskega zakona vložnik uveljavlja, ker naj bi bilo treba ravnanje obsojenca opredeliti po drugem in prvem odstavku 124. člena KZ-1 kar utemeljuje z navajanjem, da je bilo dejanje sprva, to je v fazi preiskave, pravno tako opredeljeno oziroma da je državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zaradi kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe in ne uboja. Meni tudi, da dejstvo, da je oškodovanec umrl dva dni po prizadejani poškodbi, kaže na to, da je dejanje treba opredeliti kot posebno hudo telesno poškodbo. Vložnik s tem, tako kot ugotavlja tudi sam, zopet posega v dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišče prve in druge stopnje in na podlagi trditve, da obsojenec v naklepu ni imel odvzema življenja oškodovancu, zatrjuje kršitev kazenskega zakona. Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo kazensko materialno določbo ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Vložnik ne zatrjuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno na ugotovljeno dejansko stanje, pač pa, da bi bilo ob drugače ugotovljenem dejanskem stanju potrebno uporabiti druge kazenske materialne določbe, kot so bile uporabljene v obravnavanem primeru. S takšnim ugovorom ne more uspeti, saj z njim nedovoljeno izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) in zatrjuje, da bi moralo biti dejansko stanje drugače ugotovljeno, drugačna ugotovitev dejanskega stanja bi terjala uporabo druge kazenske materialne določbe, kot je bila uporabljena v obravnavanem primeru in v tem vidi kršitev kazenskega zakona.

7. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki je v pretežni meri vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških postopka z izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP.